Zmajske dogodivščine v Gujaratu 2023 – peto poglavje

… v katerem Ivor postane zvezda, zmaji pa se zapletejo; končno se lotimo naših osnov, dvignemo čudne reči v zrak, se peljemo daleč nekam na mrzlo – in še enkrat več ugotovimo, da za dober zmajski festival ne potrebujemo vetra, temveč prijatelje.

Zmajsko društvo KAP Jasa je bilo povabljeno na veliki mednarodni zmajski festival IKF Gujarat 2023. Od 6. do 16. januarja smo se vozili z letali, avtobusi, avtomobili, rikšami in kamelami iz Slovenije do Ahmedabada in po vseh mogočih krajih indijske zvezne države Gujarat. Našli smo stare in dobili nove prijatelje, doživeli lepe, nore in osupljivo čudaške reči – in spuščali zmaje na povsem utrganih krajih. Uživajte v petem poglavju – zamudnikom pa naj povemo, da je prvo poglavje tukaj, drugo tukaj, tretje tukaj., četrto pa tukaj.


“Ooooooooh …. Jaaaaaaa! … Šeeeeeeeee!”

Na stotine rajkotskih deklet, Ivorju


Organizirate zmajski festival. En dan v letu vam karavana norih zmajarjev pride v mesto, vi pa jih nastanite, najeste in napijete; poskrbite za dovolj velik in dovolj odprt kraj, kjer bodo lahko spuščali zmaje; prepričate lokalne umetnike, da bodo na otvoritvi peli in plesali; povabite politike in pomembneže; šolarjem podarite prost dan, da bo na festivalu dovolj občinstva – potem pa se veter skuja in enostavno ne piha.

Točno to se je zgodilo organizatorjem zmajskega festivala v Rajkotu.

Zmajski mojstri razpravljajo o odsotnosti vetra

Katastrofa, bi rekli, kajne? A v resnici ni tako hudo, če (ko!) na zmajskem festivalu ne piha. Zmajarji vedni pridejo pripravljeni: polni trikov, z zmaji za brezvetrje, z milnimi mehurčki in zvrhano mero norosti. Predvsem pa zmajarji vedo, kako narediti veter – četudi morajo zato prekršiti sveto pravilo spuščanja zmajev:

z zmaji se nikoli ne teče.

Razen ko je res nujno. Ko na stotine šolarjev kriči in navija, potem je nujno. In takrat tečemo.

Ni vsak zmaj primeren za tak barbarski, primitiven način dviganja v zrak; vobče je tako, da je manjšega zmaja lažje s tekom prepričati, da poleti, kot kakšno dvajsetmetrsko pošast. Ampak kdo bi v resnici rad gledal nerodno spreletavajoče se zmajčke? Na mednarodnem zmajskem festivalu, enem največjih na svetu?

Zato gremo in vzamemo največjo letečo pošast; razvijemo čimveč vrvice, kolikor nam letalno polje dovoli, dva zmajarja razgrneta in podržita zmaja, da lahko zrak vstopi vanj, trejti pa prime vrvico, jo napne …. in na polno steče. Z malo sreče se bo zmaj napolnil in se v vsem svojem veličastju dvignil. S še malo več sreče se kakih trideset metrov nad zemljo skriva veter, ki zmaja zgrabi in odreši tekača.

Razgrnila sva trilobita, Ivor pa je bil prostovoljno določen za tekanje in vlečenje. Vrvica se je napela, midva sva zakričala (“Laufiiiiiii!”, trilobit se je veličasnto dvignil – in padel na tla v rahlo nesrečen kup najlona.

OOOOOooooooooooh!“, je zadonelo iz publike.

Še enkrat: razgrni, napni, teci!

Jaaaaaaaaaaaa!” so kričali šolarji.

Še enkrat.

Ooooooooooooooaaaaaa!” je pozdravil Ivorja, ki je počasi postajal prava rock zvezda Rajkotskih šolarjev.

Bilo je vse bolj vroče in midva sva imela dovolj – Ivor pa je okusil sladkosti slave in se je ujel. Da zmajar sam dvigne napihljivca, kot je trilobit, je težko že v idealnih pogojih, kaj šele v brezvetrju: Ivor je vlekel in tekal gor in dol po polju, trilobit se je trudil sodelovati …. rajkotski šolarji pa so navijali: “Ooooooooh …. Jaaaaaaa! … Šeeeeeeeee!” je odmevalo, znova in znova in znova …

15 minut slave

… dokler Ivor ni mogel več.


Star zmajski pregovor pravi, da za dober festival ne rabiš vetra, temveč prijatelje. In res: dobri ljudje Rajkota se niso preveč vznemirjali, ker ni pihalo.: prihajali so na letalno polje, se menili z nami o tem in onem, ocenjevali kakovost naših zmajev – in predvsem delali selfije. Na tone selfijev …

Opa, samo malo – a je na zgornji fotografiji v zraku zmaj? Je!

V zgodnjih popoldanskih urah se je veter zbudil in se začel krepiti. Sicer je bil tista zoprna kombinacija nestanovitnega pihanja zgoraj in termike nad tlemi, tako da so bile na prvih petdesetih metrih same ljube turbulence, a vseeno – pihalo je! Gremo letet!

Velika indonezijska kobra je prva okrasila rajkotsko nebo.

Mavrična delta pleše v termiki


Naše zmajsko društvo se imenuje KAP Jasa. Medtem ko je “Jasa” samo izraz našega pomanjkanja domišljije, pa “KAP” pomeni našo osnovno dejavnost: Kite Aerial Photography, fotografiranje iz zraka s pomočjo zmaja.

KAP je druga najstarejša metoda za fotografiranje iz zraka (baloni so nas prehiteli za par desetletij). Kar nekaj ljudi velja za izumitelja zmajske zračne fotografije, konsenz pa se nekako nagiba proti monsieurju Arthurju Batutu, ki je svojega zmaja s fotoaparatom prvič dvignil leta 1889. Zmaji so potem tja do prve svetovne vojne bili glavno orodnje za fotografiranje z višin, za opazovanje in nadzor, za meteorološka opazovanja in kar je še takega – potem pa so štafeto prevzela letala. Zmajsko fotografiranje je zastarelo; odkar so na trgu poceni droni, se s tem obskurnim hobijem ukvarjajo le še redki nadvušenci.

A ima zmaj pred dronom in letalom še vedno precej prednosti. Je precej cenejši, z lahkoto dvigne par kilogramov opreme, ne zmanjka mu baterij, je naraven in ekološki, in ni podvržen ostremu nadzoru, ki dronom vse bolj preprečuje letenje nad zanimivimi kraji. Zmaj lahko leti praktično povsod!

Veter na rajkotskem polju je postajal vse močnejši, pa smo si rekli: a smo KAP društvo ali ne? Gremo!

Priprava fotoaparata za letenje

Če želite fotoaparat z zmajem dvigniti v višave, ga je treba nekako pripeti nanj. V ta namen je gospod Picavet izumil posebno pripravo, imenovano picavet; posebno platformo s sistemom škripčevja, ki nosi fotoaparat in skrbi za to, da kljub plesu zmaja v vetru ostaja vodoraven, objektiv pa usmerjen v želeno točko. Picavet se pritdi na vrvico kakih 30 metrov nižje od zmaja, da ga ne moti v letu.

Fiksiranje picaveta na vrvico zmaja

Celoten postopek je precej preprost: Zmaja dvignete v mirnejši veter, na vrvico pripnete picavet, naročite fotoaparatu, naj vsakih 20 sekund posname fotografijo – in spustite vse skupaj tako visoko, kot vam poželi srce, kolikor je dolga vrvica, oziroma kolikor si upate).

Ko se vam zdi, da bo dovolj posnetkov, potegnete zmaja nazaj dol, odpnete fotoaparat in kot v starih časih pogledate, če ste ujeli želen motiv (ali sploh kaj).

Mi smo na rajkotskem nebu ujeli tole:

In tole:

In tole …

Prečudoviti Rajkot v vsem svojem razkošju, kot ga vidi zmaj, ki leti višje od vseh drugih (res, vse smo preleteli – poglejte slike!) …


Vobče nestabilen in turbulenten veter se je spodaj delal norca iz zmajev, ti pa so se veselo zapletali. Gregor je s svojo delto skoraj podrl indijskega flowforma (in zaplet mojstrsko rešil še preden so indijci padli v totalno paniko), jaz sem pasjo smrt poslal v objem s poljskim trilobitom – največji petljanac pa se je zgodil Indonezijcem … poglejte tole:

Nekaj časa, dosti potrpljenja, pa smo vrvice razpletli – in festivala v Rajkotu je bilo konec. Spet smo se natlačili v naš rdeči avtobus, Manoj je pritisnil na plin – Snake Plissken! – in oddrveli smo proti naslednjemu cilju, najlepšemu kraju (in, kot se je izkazalo, najbolj mrzlemu kraju) v celem Gujaratu..


Naš rdeči avtobus norcev se je valjal po ‘avtocesti’, mimo so padale vasi in mesteca – Morbi, Malia, Shikarpur, Bhuj – čez Himalajo pa je padla orjaška masa polarnega zraka in objela severno Indijo. Temperatura se je spotaknila in padla, iz 35 stopinj na 10, na 5 … v Delhiju je šlo pod ničlo! Mi pa smo se vozili proti puščavi, ki je že tako znana po sicer vročih dnevih, a strašljivo mrzlih nočeh.

Prihod v Dhordo, vrata bele puščave

V Dhordo, turistično vas na robu puščave, smo seveda prišli po polnoči. Takoj, ko smo se spravili z busa, nas je presenetil mraz – hip za tem pa še kraj, kjer naj bi prebili noč:

Šotori! Ogromen, res ogromen kompleks šotorov, imenovan Rann Utsav Tent City … šotori so sicer razkošni – s kopalnico in TVjem in klimo in vsem – a na ogrevanje pa arhitekti (dizajnerji?) niso pomislili. Saj smo v puščavi, mar ne? Kdo pa rabi peč v puščavi?

No, mi smo jo.

Steklenica Thums Upa je bila polna, steklenica [cenzurirano] prazna, noč dolga in hladna.

Šotori, šotori in še več šotorov. In na sliki je samo “C” krog …

A ko je sonce vzhajalo nad bleščeče puščavo, je bilo vse pozabljeno.


Naslednjič: belo razkošje soli, ogledalo iz blata, najboljše kosilo na polju in družina trilobitov na nebu; kršimo še zadnje pravilo zdravega potovanja, še enkrat poskusimo fotografirati z zmajem, Manoj nas odpelje nazaj v Ahmedabad in nekdo onečasti sveti vaški vodnjak.

Kmalu!

1 thought on “Zmajske dogodivščine v Gujaratu 2023 – peto poglavje”

Leave a Comment