… v katerem malo računamo, sledimo neznancem v temno klet, vdremo v tujo hišo in se soočimo z generalnim tožilcem, kontempliramo svoje grehe v ašramu – in zremo v enega najbolj norih prizorov na svetu. Potem gremo pa domov.
Zmajsko društvo KAP Jasa je bilo povabljeno na veliki mednarodni zmajski festival IKF Gujarat 2023. Od 6. do 16. januarja smo se vozili z letali, avtobusi, avtomobili, rikšami in kamelami iz Slovenije do Ahmedabada in po vseh mogočih krajih indijske zvezne države Gujarat. Našli smo stare in dobili nove prijatelje, doživeli lepe, nore in osupljivo čudaške reči – in spuščali zmaje na povsem utrganih krajih. Uživajte v sedmem in verjetno zadnjem poglavju sage. Če ste ravnokar prišli, pa začnite na začetku in si po vrsti preberite prvo, drugo, tretje, četrto, peto in šesto poglavje!
“Ti si moj smrtni sovražnik!”
Gregor, svojemu smrtnemu sovražniku.
Kot rečeno, v Ahmedabadu smo pristali ob svitu 14. januarja, po petih dneh norenja gor in dol po Gujaratu v norem rdečem busu s tolpo norih zmajarjev. A prava norost se je komaj dobro začela.
Štirinajsti januar je v Indiji precej pomemben datum. Takrat sonce iz Strelca stopi v ozvezdje Kozoroga (ki mu Indijci pravijo makara) in se zima načelno konča. Makar Sankranti je indijski praznik, ki zaznamuje ta sončev obrat in je eden redkih, posvečen soncu: praznovanja so zato svetla, barvita in glasna, s petjem, plesom in pojedinami, s pisanimi konfeti, kresovi in ognjemeti …
… in z zmaji.
Na stotine, na tisoče zmajev. Še posebej v Gujaratu, kjer prazniku rečejo Uttarayan – in še posebej v Ahmedabadu.
Naj vse skupaj malo postavimo v perspektivo, da bo lažje razumeti odnos, ki ga imajo Gudžaratci in Ahmedabadčani do svojih majhnih, pisanih bojnih zmajev, ki jim rečejo patangi. Malo poračunajmo.
“Privzemimo, da vsak drugi prebivalec Ahmedabada spušča patange.”
“O, pa jih je več.”
“Ja, verjetno res. Ampak, privzemimo. Da bo lažje računat.”
“Prav.”
“Recimo potlej, da vsak na Uttarayan spusti pet patangov.”
“Ooooo, to jih pa dosti dosti več.”
“Ja, res je. Ampak – recimo, pet.”
“Prav.”
“Zdaj si pa izračunaj.”
“To pa ni težko … o! … O hudiča …!”
Ahmedabad je verjetno eno največjih mest na svetu, za katerega niste še nikdar slišali. Kot suho navrže Vikipedija, je peto največje mesto v Indiji; popis je leta 2011 naštel 5.570.585 Ahmedabčank in Ahmedabčanov. Ne zgrešimo dosti, če rečemo, da jih je danes vsaj šest milijonov.
Zdaj si pa izračunajte.
In zapovrh vsak od teh zmajčkov s seboj vleče še kakih deset, dvajset metrov posebne vrvice, imenovane manjha, mandža. Tudi to je priložnost za malo računanja.
Namenjeni smo bili v stari del Ahmedabada, v samo srce mesta, ki je, mimogrede, zasluženo del UNESCO svetovne dediščine. Na videz kaotične, filigranske rezbarije na pročeljih starih stavb so odslikovale kaotični prizor pod njimi, na do vrha in čez polnih ulicah.
Naš cilj so bile ahmedabaške strehe, nad katerimi so že plamteli hudi zračni boji vseh proti vsem.
Na Uttarayan gredo vsi na terase starega mesta, oboroženi s patangi in ovešeni z mandžo. Boj z zmaji je preprost: patanga je treba spraviti v zrak in ga s spretnimi in dobro umerjenimi potegi voditi tako, da vrvica prereže vrvico drugega patanga. Ko začne nasprotnikov patang, oropan vezi s svojim pilotom, padati z neba kot nesrečen list, je treba zarjoveti: “Kai po che!” – padel je! Tak je tu zakon.
Ker se pač vsi v mestu – oziroma polovica njih, kot smo prej privzeli – borijo na strehah, patangi dobesedno dežujejo z neba, z njimi pa ostre tanke mandže, bombažne niti, premazane z lepilom, barvo in zdrobljenim steklom za boljše trenje in učinkovitejše rezanje. Ja, je nevarno.
Če bi veduto Ahmedabada krasili zvoniki, bi ure bíle enajsto, ko smo stopili na teraso petnadstropne hiše v centru mesta – in se nemudoma vrgli v bojni metež.
Dali smo vse od sebe, tu in tam nam je kakšnega patanga uspelo spraviti v zrak – in Gregor je enega od zračnih dvobojev celo dobil (trideset pa izgubil) … Kai po che!
Praznik ali ne, še vedno smo bili del cirkusa in morali so se vrniti na glavno letalno polje ob bregu reke Sabarmati, da očaramo množice s svojimi zmaji. Lastnih hiše, na katere terasi smo se zabavali, je bil malce razočaran, pa nam je na srce položil, naj popoldne pridemo nazaj, ker da bo takrat še bolj noro. Gregor si je na list papirja (vsi telefoni so nam crknili) zapisal naslov, elektronski naslov in telefonske številke, papir varno pospravil v žep, pa smo šli – s svečano obljubo, da se vrnemo.
Vsi in vse se je zbralo na glavnem letalnem polju festivala: množica ljudi, cvsi naši zmajarji in zmaji, glasna glasba, vpitje, navijanje, norenje … razen tiste reči na ‘v’.
Razen vetra.
Trudili smo se zabavati množice navijačev, vlekli smo in tekli in preklinjali pod vročim soncem Ahmedabada …
… a na koncu smo morali priznati poraz: veter – ali bolje, njegova odsotnost, je zmagala. Pospravili smo zmaje, smuknili v hotel, se očedili in pripravili za drugo rundo boja z zmaji. Ustavili smo rikšo in čakali, da bo Gregor povedal vozniku, kam naj nas pelje …
“Ah, preklet hudič …”
Med spuščanjem zmajev se človeku po žepih nabere vse mogoče, večinoma smeti. Ko je Gregor izpraznil svoje žepe v smetnjak (ja, na letalnem polju smo imeli smetnjake!), je z vsem skupaj vrgel proč tudi dragoceni listek z naslovom in telefoni našega gostitelja.
Kaj pa zdaj?
“Ni panike, se spomnim, kje smo bili in vem približno, kam moramo – tam pa se bomo že znašli.”
Seveda smo rikšo usmerili na napačen kraj, seveda smo potem hodili v smer, za katero smo menili, da je prava, in potem v smer, ki se nam je zdela še bolj prava, in potem se nam ni več niti sanjalo, kje smo.
“Hello, mister!”
V praznem labirintu starega Ahmedabada – vsi so bili s patangi na strehah – sta dva tipa na vse kriplje skušala pritegniti našo pozornost.
“Mister! Mister! Hello … bi vas lahko, gospode, zainteresirala za -”
Biloje že malce pozno, mi pa nismo bili niti blizu kraja, kjer bi želeli biti.
“Ne. Se pravi, žal ne – malce se nam mudi …”
“Dajte, prosim, gospodje – samo za hip stopite semkaj, nekaj vam morava pokazati,” sta ponavljala in mahala proti temačnemu vhodu v nekaj, kar se je zdelo kot precej majava in še temačnejša klet. Vhod je stražil rumen pes.
Ja, seveda.
“Ste, gospodje, morebiti zmajarji?”
“Smo.”
“Potem pa bi res bilo lepo, da greste z nama res morate – je zelo pomembno!”
No, če je pa res pomembno …
Odpeljala sta nas dol v temo; ko so se nam oči privadile, smo videli, da je tam spodaj še več ljudi. Tesnoba je malce narasla.
“Za menoj, gospodje!”
Sledili smo jima na slepo, skozi ta vrata in ona vrata, mimo zavese in okrog vogala – tesnoba je naraščala – in se naenkrat znašli v prostorni sobi s tremi dobro osvetljenimi mizami, za katerimi so stali ljudje v belih haljah in rokavicah, z maskami na obrazih in zaščitnimi čepicami na glavah.
Bili smo v podzemni bolnišnici.
In pacienti so bile – ptice.
Stvar je v tem, da je boj s patangi na mandžah v resnici nevarno početje. Vsako leto v Ahmedabadu od spuščanja zmajev umre deset ljudi – večina od padca s strehe v žaru borbe, nekaterim pa mandža, položena preko ceste, prereže vrat. Nekater zgodbe so res tragične, sploh ko gre za poškodovane ali celo mrtve otroke.
Najbolj nedolžne žrtve zmajarjev pa so ptice.
Patangi jih preplašijo, pa se zaletijo v ostro mandžo, ki jih poreže. Zapletejo se v prerezane vrvice, ki visijo čez drevesa, in si poškodujejo krila, nožice, vrat. Najhujša je takoimenovana kitajska mandža, ki je v Indiji prepovedana – za razliko od stare dobre mandže, ki je zgolj pobarvan sukanec in se hitro strga, je kitajska mandža v resnici tanek in močan laks. Tak laks zgrabi ubogo ptico in se z vsakim paničnim prhutom bolj zateguje okoli nje, dokler je ne pokonča.
In ti fantje (in dekleta) so imeli tega dovolj.
Jasno jim je bilo, da ni moč prepovedati bojev s patangi – tisočletne tradicije se res ne da kar izbrisati. Kitajska mandža je resda prepovedana, a to še ne pomeni, da je nihče ne uporablja; prepovedan sadež je pač sladek. Policija se trudi, ampak vsi vemo, kje so poškodovane ptice na listi policijskih prioritet.
Pa so si rekli, da če že ne morejo zdraviti bolezni, lahko vsaj lajšajo simptome: stopili so skupaj, ustanovili fundacijo Animal Life Care – in organizirali podzemne bolnišnice, v katerih visoko usposobljeni veterinarji-kirurgi pomagajo ranjenim ptičkom. Opravljajo res čudovito in plemenito delo, tako da če lahko, jim podarite kak kovanček – ali pa jih vsaj spodbujajte na družabnem omrežju.
In na patanga nikoli ne privežite kitajske mandže, prav?
Ko smo se iz podzemlja vrnili na svetle ahmedabaške ulice, smo se nenadoma spomnili, kje v resnici je terasa, na katero smo bili namenjeni. Pomahali smo rikši in prišli na cilj …
… oziroma čisto blizu njega.
Stali smo sredi ceste, ki se nam je zdela nadvse znana; vedeli smo, da se naša terasa pne nad eno od stranskih uličic – a nad katero? Kateri umetelno izrezbarjen portal nas bo popeljal v paradiž patangov?
“Tale!”
Odrinil sem vrata in vehementno zakorakal gor po stopnicah, preden sta Gregor in Ivor lahko ugovarjala (če bi, bi izgubil pogum). Z vsakim nadstropjem sem bil bolj prepričan, da je to prava hiša.
Ni bila.
Neznani ljudje na neznani terasi so bili prav tako šokirani kot mi, ko smo vpadli k njim. Hudiča, napačna hiša … nam je šlo čez možgane. Kdo so ti tepci, ki vlamljajo v našo hišo!? je šlo njim.
Vsi smo obstali in se čudno gledali, potem pa je Ivor odkril, da v resnici nismo povsem zgrešili: sosednja terasa je bila prava; le en zid preskočimo, pa smo tam! Premaknili smo se, tedaj pa so se napačnohišci zbrali, se nam nasmehnili – in rekli:
“Selfie, my friend?”
Zločin se je izplačal, drzen vlom nas je pripeljal na cilj – po seriji selfijev z ljudmi napačne terase smo splezali na pravo teraso, kjer nas je sprejel rahlo začuden gostitelj, njegova družina in prijatelji. Mize so se šibile pod indijskimi sladicami, puriji in pakorami, izvrsten čaj je tekel v potokih, na nas so čakale skladovnice patangov in kilometri mandže. Zadovoljni smo se ozrli prek streh starega Ahmedabada …
… in odprtih ust in izbuljenih oči skoraj pozabili dihati.
Česa takega se ne da opisati. Ko smo bili tu dopoldne, so bile strehe polne ljudi in nebo polno zmajev – ampak to je bilo nekaj povsem drugega.
Na desetine milijonov patangov se je spreletavalo nad Ahmedabadom, se borilo, si rezalo vrvice, se dvigalo in padalo. Fraktalno nebo: vsak košček neba je bil poln zmajev; oddaljeni so se zdeli manjši – jih je bilo pa zato več.
Eden najbolj norih prizorov na svetu.
Ni nobenih možnosti, da bi to fotografirali; video ne more prikazati niti stotinke te veličastnosti. Edina kamera, ki lahko posname uttarajanski spektakel, je oko – edini disk, ki posnetke lahko shrani, so možgani.
Morali bi biti tam.
Zabava je bila divja, boj krvav (spretni prodajalci zmajčkov dobro vedo, zakaj nudijo takoimenovani mega-combo: patange, mandžo – in obliže), glasba preglasna … po kakih petdesetih odrezanih patangih smo imeli dovolj; usedli smo se, pili čaj in čebljali o tem in onem, ko je gostitelj tako mimogrede omenil, da dela kot tožilec. Natančneje, da je generalni državni tožilec Gujarata. Mi pa smo imeli na grbi celo kartoteko – vlom, motenje posesti, nezadovoljivo pilotiranje patangov …
“NE!” je vzkliknil Gregor in skočil na noge.
Kaj pa je?
“Jaz sem odvetnik – torej si ti moj smrtni sovražnik!“
“Potem pa potrebujemo še čaja,” je odvrnil generalni državni tožilec.
Smrtna sovražnika sta pila čaj in razpravljala o razlikah med kontinentalnim in anglosaksonskim pravom, dokler ni sonce zašlo za strehe Ahmedabada in se je hitro bližala noč. Čakala nas je prav posebna večerja, pa smo se poslovili, si izmenjali naslove in telefonske številke (tokrat pa zares) – in zagotovo se spet snidemo, gospod tožilec!
(Nenazadnje vemo, kje živiš.)
Imeli smo res dober plan za večerjo, a so neki ljudje v Zahodni Bengaliji imeli plan za poroko – in zmagali. Tako smo bili prikrajšani za obisk pri naših dobrih prijateljih, družini Rao, še posebej pa za neverjetno kuhinjo gospe Rao (katere jagenjček bi moral biti navadnim smrtnikom nedostopen) – ker so gospa morali na poroko. Toliko o prioritetah.
K sreči je družina Rao med strahotnim upadom turizma zaradi pandemije odprla krasno malo restavracijo Moughal Chowk, pa nas je Uttej povabil tja. Veselo smo se stlačili v rikšo in povsem pozabili, da se masa polarnega zraka, ki je objela severno Indijo, še vedno skriva tam okoli … Premražene in pretresene nas je izvrstna muglajska kuhinja (shahi tikka je prišla naravnost iz nebes, prisežemo) nemudoma pogrela in potolažila. Z Erešom, Efraimom in Uttejem smo razpravljali, jedli, se smejali, še jedli in še razpravljali, daleč tja v hladno ahmedabsko noč.
Tako se je končal Uttarayan – in z njim Mednarodni zmajski festival IKF Gujarat 2023.
Zdaj pa je bil čas, da se spokamo domov. Skok v supermarket – začimbe, začimbe! – skok v Gandhijev ašram (najtišji kraj v celem Ahmedabadu, izjemno primeren za kontempliranje grehov – kar smo z veseljem storili, saj smo si jih nabrali dovolj), skok na kavo s prijatelji – in ostali so nam le še trije skoki z letalom: v Mumbaj, v Monakovo, v Ljubljano.
Gospodič na letališču je mirno sprejel našo razlago, da so v veliki torbi pač smuči, in vso prtljago gladko poslal v Ljubljano. Mi pa smo v Mumbaju najprej šli – na rundo piva.
O, kakšna runda je to bila…
In potem smo bili doma.
Šestnajsti januar.
Zima. Hladna in brezbarvna. Temne smreke so se šibile pod belim snegom. Doma.
Naša prtljaga – kar je je uspelo priti v Ljubljano z nami – je bila polna Gujarata. Polna masal, za katere ni še nihče slišal. Polna bidijev, ki jih ne bo nihče pokadil. Polna mangovih bonbonov in ogledal iz blata in razglednic in knjig o Gandiju, o Abedkarju, Patelu in Nehruju. Naši telefoni so bili polni slik, naši zmaji polni prahu, naši možgani polni spominov.
Kako so nas napadle leteče lisice.
Kako sta Cisca in Peter spuščala naše zmaje, ker so naši zmaji tudi njini zmaji.
Kako presenečen je bil Shahir.
Kako se je Manoj – Snake Plissken – izognil dvestotim tonam čebule.
Kako bela je bila sol.
Kako Anang, Aji in Juan naredijo tole:
In kako nebo nad Ahmedabadom naredi tole:
Spomini na tempelj v Dwarki in šotor v Dhordu, spomin na sonce, ki zahaja za puščavo, na vijolično nebo Rajkota, na plantaže palm, ki bežijo mimo okna avtobusa. Norega rdečega avtobusa.
Otožno spoznanje, da si ne moremo zapomniti vsega. Zavedanje, da ne moremo zapisati vsega.
…
Hvala vsem.
1 thought on “Zmajske dogodivščine v Gujaratu – sedmo poglavje”