Zmajske dogodivščine v Gujaratu – prvo poglavje

… v katerem peljemo smučke v Indijo, veleposlanica Slovenije najde novo strast, mi pa kadilnico na Mumbajskem letališču.

Zmajsko društvo KAP Jasa je bilo povabljeno na veliki mednarodni zmajski festival IKF Gujarat 2023. Od 6. do 16. januarja smo se vozili z letali, avtobusi, avtomobili, rikšami in kamelami iz Slovenije do Ahmedabada in po vseh mogočih krajih indijske zvezne države Gujarat. Našli smo stare in dobili nove prijatelje, doživeli lepe, nore in osupljivo čudaške reči – in spuščali zmaje na povsem utrganih krajih. Uživajte v prvem delu serije!

“Kaj je pa v tej veliki torbi?”
“Em … smučke. Smučarska oprema.”
“Aha. In letite v Ahmedabad, v – em, v Indijo?”
“Tako je.”
“In s seboj nesete … smučke?”
“Jep.”

4:30 zjutraj na Brniku. Prijazna gospa na okencu za prijavo na polet v Frankfurt je nekoliko skeptično gledala v tri precej razpuščene tipe, ki so trdili, da so slovenska reprezentanca v spuščanju zmajev in da gredo na zmajski festival v Indijo – z dodatno (in preveliko) 25 kilogramsko torbo, polno smuči.

“Pa boste rabili … smučke … v Indiji?”
“Ja, absolutno. So nujne za … ee, spuščanje zmajev.”
Globok vzdih, nato zaropota po tipkovnici.
“V redu. Vaša … smučarska oprema … je čekirana od tod pa vse do Ahmedabada. Uživajte v letu – in srečno, fantje!”

Gospa Silvana nam je pomežiknila in v roke porinila boarding passe. Naša velika zmajska avantura se je začela – in to precej gladko, zahvaljujoč Lufthansini politiki prevoza določene športne opreme, predvsem pa dobremu srcu gospe Silvane. Hvala vam še enkrat!

Let iz Ljubljane v Frankfurt je bil kratek, naslednji v Mumbaj je bil dolg, grozilo pa nam je še petnajsturno čakanje na let v Ahmedabad. A smo imeli načrt: prtljago pustimo na letališču in petnajst ur zapravimo za to, da se odpeljemo u mest, prodajat zijala in spit kakšno pivo v centru Mumbaja.

Ampak nismo računali, da bomo po vseh teh urah brez spanja povsem blesavi. Prtljago smo gladko pustili na left luggage okencu … in se takoj zatem spomnili na čudaštva indijskih letališč: če greš ven iz Prihodov, ne moreš več nazaj – v Odhode te pa ne pustijo, dokler nimaš največ štirih ur do leta. Naši utrujeni možgani so zato sklepali, da ne bomo mogli priti do naše prtljage na Prihodih, če gremo ven in v center Mumbaja! Skratka, pozabi na ogled mesta in pivo, namesti se nekam in ubij petnajst ur.

Dve tretjini ekipe sta se nemudoma odločili, da uprizorita renesančni tableau:

Kdor je kdajkoli kam letel, dobro ve, da so stoli na letališčih nalašč zasnovani tako, da se na njih ne da ne sedeti ne sloneti ne ležati dolgo. Ko je nad mumbajskim letališčem počila zora, smo imeli vsega dovolj – izčrpali smo vse manj neudobne položaje, ogledali smo si čisto vsak detajl dvorane Prihodov (in to večkrat), raven krvi v nikotinu pa je po osmih urah v zraku in devetih na letališču presegla vsako znosno mejo. Gremo ven, pa naj se zgodi, kar se mora!

Eden od nas je ostal v bazi, da bi, kot smo takrat še “mislili”, ohranili dostop do prtljage, dva pa sva pogumno zakorakala v čudovito, vlažno, vroče, hrupno, smoga polno mumbajsko jutro.

Najprej sva se zaletela v logiko: seveda se da priti do prtljage od zunaj; kakšen smisel bi sicer imel left luggage counter? Dolge ure na Prihodih so bile pretrpene vnemar, ogled Mumbaja vržen stran zaman. Drugo zanimivost zunanjosti mumbajskega letališča sva opazila pozneje in skoraj prepozno: veselo španciraje puhajoč dim sva se zabuljila v ogromen in malce zastrašujoč plakat:

Prepovedano pljuvanje! (okej, sva kimala)
Prepovedano uživanje alkohola! (eh … prav)
Prepovedano uživanje droge! (ne bova, sva obljubila)
Prepovedano kajenje! (okej … aja, čakaj, samo malo – kaj?!)

Dva tisoč rupij kazni in zapor za povrhu nama je grozil, pa sva pred očmi rahlo presenečenega policista ugasnila cigareti v lončku kave. Zdaj sva imela novo vprašanje: kje zaboga se znotraj območja letališča Chhatrapati Shivaji Maharaj sme kaditi?

Prvi odgovor: nikjer!

Drugi odgovor (ki nama ga je dala utrujena in prijazna stevardesa Vistare): P8 zahod!

Rešitev uganko, ki nama jo je takole mimogrede vrgla dobrohotna Sfinga, je zahtevalo tako čas (ki smo ga imeli na pretek) kot domišljijo (ki nam je je po vseh prečutih urah počasi zmanjkovalo). Ivor, ki je obenem na široko razpredal o leopardih, ni bil ravno v pomoč …

“Kakšni leopardi sredi mesta, na letališču?!”
“Ja, leopardi pridejo v mesto in se tu odlično počutijo. Sem gledal dokumentarec!”
“Leopardi so preveč previdne in prepametne mačke, da bi ga srale po letališču …”
“Pridejo! Pridejo in žrejo majhne otroke in napadajo kadilce!”
“Tukaj ni nobenega leoparda.”
“Zakaj so pa potem vsi psi skriti tukaj v garaži? Zaradi leopardov!”
“Ti psi zgledajo stekli …”
“Psi so povsem okej – leopardi so problem!”
“Nehaj s temi leopardi!”
“Če so pa leopardi …”

Na koncu sva le razrešila uganko Vistarine Sfinge. Vsakomur, ki se bo našel v podobno negotovem nikotinskem položaju, naj prav pride tehle šest prerpostih korakov do kadilnice pred mumbajskim letališčem:

1) iz pritljčja (oz. nivoja Prihodov) pojdi do zahodnega sektorja velike garažne hiše.
2) pojdi po tekočih stopnicah do desetega nadstropja.
3) vstopi na prvo stopnišče na levi in pozdravi psa čuvaja (ta nadadno spi in je navadno povsem neškodljiv).
4) spusti se po stopnicah v osmo nadrstropje.
5) pojdi desno in zavij za vogal.
6) ustavi se pri pepelnikih in prižgi.

Tako se pride do dimastega raja pred Chhatrapati Shivaji Maharaj International Airport, Mumbai!

Pa so se ure končno pričele vrteti hitreje in kmalu je bil čas za zadnji let – v naš ljubljeni Ahmedabad, največje mesto zvezne države Gujarat.

Pobrali smo našo … ehm, smučarsko opremo, pozdravili organizatorje zmajskega festivala IKF Gujarat 2023, se stlačili v taksi – in zapeljali naravnost v popolnoma nor in popolnoma indijski prometni kaos. Scena, ki je veteranoma prinesla veliko veselja, novodošlecu pa zvrhan kup groze.

Indijski promet je razvpit, iz vseh mogočih napačnih razlogov. V splošnem vsi vozijo vse mogoče v vse smeri hkrati, načeloma ne zavirajo, nimajo luči in žmigavcev in kar je še takih visokotehnoloških cukrčkov – predvsem pa nenehno in na polno trobijo. Sloni in krave lepo dopolnjujejo sliko popolnega kaosa. A po prvem šoku človeku postane jasno, da je promet v resnici zelo učinkovit za orjaško količino vozil, ki se vali po cestah in ulicah, zgrajenih v času, ko je bilo Indijcev dosti manj in so si le redki lahko privoščili prevozno sredstvo. Pravil je malo, so pa preprosta in logična: 1) večji kot si, več prednosti imaš; 2) nikoli ne ustavi; 3) če se ti pokvari hupa, ne prideš čez tehničnega; 4) toleriraj vse, kar počnejo drugi, in boš toleriran tudi sam.

Prav slednje pravilo o neskončni toleranci je ključni razlog, da se indijski vozniki ne podavijo v prvih desetih sekundah na cesti. Količina strpnosti v indijskem prometu je nadpovprečnemu vozniku (kot vemo, kar 85 % slovenskih voznikov zase meni, da so nadpovprečni) praktično nedoumljiva. Nihče ne preklinja, nihče ne grozi z nasiljem ali umorom, nihče ne znori, ko babica v starem fiatu ne spelje v prvih dveh stotinkah, ko se prižge zelena, in nihče ne trobi v jezi.

V Indiji hupa ni orožje, ampak komunikacijsko sredstvo: “Sem za teboj na levi in hočem tja.” “Vidim te, kar izvoli!” … Bip, bip!

Kaj počne Ahmedabčan na cesti in zakaj, se prav nikogar ne tiče. Toleriraj in bodi toleriran: nekdo polkrožno obrača na šestpasovnici? Gotovo je nekaj pozabil, kaj me briga – naredi mu prostor! Razpadajoča rikša pade po levi v križišče in potem zavije desno čez vse pasove z dih jemajočo hotrostjo celih 25 km/h? Če hoče, pa naj – kdo sem jas, da se vtikam? Srečno! Bip bip!

Navidez divji promet preprostih pravil pa naredi iz preprostega prečkanja ceste pravo pustolovščino; veščino, ki jo je treba izmojstriti. Mi se še danes trepljamo po ramenih, ko se spomnimo, kako nam je prvič uspelo prečkati štiripasovnico, ne da bi se ustavili na sredini in lovili sapo (spominska plošča v čast temu izjemnemu uspehu bo postavljena tukaj).

Do mojstrstva prečenja cestišča smo prišli s številnimi poskusi in za-las-odnesti-celo-kožo napakami. Paziti je treba na par reči; recimo na to, da sicer v Indiji vozijo tako kot v Britaniji (se pravi, narobe) vendar to ne pomeni, da lahko najprej pogledate samo na desno (ker vsi vozijo hkrati v vse smeri povsod). Zaupajte voznikom, saj vas nihče noče ubiti (to je še najtežje ponotranjiti). Ne glejte vozil, ker bo voznik ob očesnem stiku sklepal, da veste, kaj počnete – vi pa nimate niti najmanjšega pojma in vas grabi panika.Ne ustavljajte se za nič, dokler ne dosežete ali ograje na sredini (kjer lahko malo zadihate) ali druge strani ceste (in se veselite uspeha).

---

Kakorkoli že, po strašljivi vožnji in nekaj drznih prečkanjih ceste smo prišli v naš hotel, objeli prijatelje (tri leta so minila!) – in bil je čas za glasbo! luči! spektakel! Na sporedu je bila svečana otvoritev mednarodnega zmajskega festivala IKF Gujarat 2023!

Spuščanje zmajev je v Indiji vobče in v Gujaatu posebej res resna zadeva. Vsi obvladajo – triletniki spuščajo bojne patange ko taveliki – in vsi znajo praktično vse bolje kot mi. IKF Gujarat med festivali slovi kot verjetno največji na svetu, z dolgoletno tradicijo in stotinami zmajarjev iz celega sveta – pravo svetovno prvenstvo v spuščanju zmajev. Letalno polje na bregu reke Sabarmati je ogromno in odlično pripravljeno, s festivalskimi hišicami za vsako ekipo, s semnjem spominkov, bižuterije in avtentičnih gudžaratskih izdelkov, stojnicami hrane in pijače, prostorom za stotisoč gledalcev, velikim odrom in še večjim ozvočenjem.

Otvoritvena slovensost je, jasno, trajala in trajala. … govori pomembnih politikov, odličen kulturni program (res!), visoki gostje na tribuni in množica navijačev, ki snema in dela selfije, mimo pa se pomika parada nas udeležencev, mahajoč z zastavami. V resnici je dober občutek takole mahati s slovensko zastavo daleč v Indiji, predstavljati državo na tem res fantastičnem dogodku …

Eden od visokih gostov na otvoritvi je bil iz Slovenije. Ko je bilo parade konec in smo začeli spuščati zmaje, se je s tem v zvezi pripetila prav simpatična reč.

“Hej, Shahir, pridi hitro, rad bi ti nekoga predstavl!”

Shahir je mednarodni koordinator velikega zmajskega kluba One India Kite Club in eden bolj prominentnih zmajarjev v Indiji.

“Koga pa?”
“Nekoga zanimivega.”
“A je ženska,” je vprašal z iskrico v očeh.
“Ja, Shahir, je ženska …

Pospešil je korak, da sva skoraj tekla.

“Shahir, naj ti predstavim … to je spoštovana gospa Mateja Vodeb Ghosh, veleposlanica Republike Slovenije v Indiji!”
…

Shahir je bil nekoliko šokiran, a se je hitro zbral. Sledili so selfiji s celo ekipo One India Kite Club (Zmajoljupci iz Zagreba so se nam pridružili, za povrh pa še veleposlanik Bosne in Hercegovine g. Muhamed Čengić!), pa debate o tem in onem, pa strokovni uvidi o zmajih, padlo je celo vabilo na festival v Keralo – potem pa je veleposlanica prijela za štrik in spustila zmaja v zrak. Kot je sama povedala, prvič, a niti slučajno ne zadnjič: nova strast, nov zmajar in morda celo nov član Zmajskega društva KAP Jasa!

Prvi dan je, pravijo, najdaljši – in ta ni šel delat izjeme, da bi potrdil pravilo. Zmaji so leteli do poznega popoldneva; srečali smo cel kup starih prijateljev in promptno spoznali še večji kup novih; gledali smo, kako so škarniki skušali prepoditi zmaje; režali smo se Mehičanom, ki so svojo veliko manto spretno zataknili na vrh strehe ene od festivalskih hišk, režali smo se Vietnamcu, ki so ga Indijci z orgomnim bolom gladko povozili – zvečer pa, ko smo se s Poljaki zbrali na strehi našega hotela, so nas napadli Batmani (ne, res).

A pustimo to za drugo poglavje, v katerem se bomo pogumno borili z Batmani, podrli Guinnessov svetovni rekord, pri Jamshidu jedli najboljšo indijsko hrano ever … in izvedli upor na rdečem avtobusu norcev. Do prihodnjič!