… v katerem se borimo z Batmani, podremo Guinnessov rekord, jemo najboljše jedi sploh, izvedemo upor na avtobusu – in tečemo pred divjo favno Indije.
Zmajsko društvo KAP Jasa je bilo povabljeno na veliki mednarodni zmajski festival IKF Gujarat 2023. Od 6. do 16. januarja smo se vozili z letali, avtobusi, avtomobili, rikšami in kamelami iz Slovenije do Ahmedabada in po vseh mogočih krajih indijske zvezne države Gujarat. Našli smo stare in dobili nove prijatelje, doživeli lepe, nore in osupljivo čudaške reči – in spuščali zmaje na povsem utrganih krajih. Uživajte v drugem poglavju serije – in če še niste prebrali prvega, ga najdete tukaj.
“Prijatelji! Na svetu je tako, da so nekateri bogati in drugi revni. Srečal sem bogate ljudi in mislil – jaz sem reven, oni pa so bogati. Ampak, ko gledam vas, prijatelje, ki vas ta večer gostim: ne, jaz sem bogat človek. Ta večer sem jaz najbogatejši na svetu.”
Jamshed Babalu, 8. 1. 2023, Ahmedabad
Eno oko na kozarcu, drugo uprto v nebo. Tako gredo reči na strehi hotela v centru Ahmedabada, ko se ob fasadi in nad teraso bohoti dvajsetmetrska madhūka, sveto drevo iz Vjasinih Puran. Sladkost soka madhūke privablja zaljubljence, nesrečneže, driskače (madhūka zapira, pravijo ajurvedski mojstri) – in Batmane.
Ti zadnji znajo biti precej nadležni. Ko se s kozarcem, v katerim se peni Thums Up, popnete na streho v toplem ahmedabadskem večeru, da bi užili nekaj trenutkov miru (hrup prometa se po nekaj dneh da malce odmisliti) in se sprostili po napornem dnevu spuščanja zmajev, je zadnje, kar si želite in pričakujete, zlohotno vršanje iz neba. Obrnete glavo proti viru temnega zvoka – in nad vas leti pošast. Batman.
“Zakaj pa čepiš na tleh?”
“Šššš, skloni se, ne glej jih in čisto počasi pridi sem …”
“Kaj pa je? A se ti je zme- O MADONA KAJ ZABOGA JE PA TO TRISTO HUDIČEV BEŽIMO NAD NAS GREJO!!!!”
Meter in pol čez krila, kilo in pol težak. Vi njega njega slutite, on vas sliši; zanj ste samo odmev – in konkurent pri srebanju sladkega soka svete madhūke. Ko se jih v jato zbere dvajset, nimate nobenih šans: največji netopir indijskega podkontinenta – velika indijska leteča lisica, Pteropus giganteus – je vektor za marsikaj, za sožitje in prijateljstvo pač ne.
Šele ko so se nam na strehi pridružili Poljaki in smo v številu imeli moč, je izbruhnil majav mir: mi smo se držali proč od madhūke, oni pa niso več poskušali, da bi se nam zapletli v lase (kot to počno netopirji) in nam odtrgali glave.
In zapovrh to tistega neskončnega dne sploh ni bil edini divji stik z divjo favno Gujarata …
Gospod Alok Kumar Pandey je direktor turistične korporacije Gujarat, ki organizira veliki mednarodni zmajski festival IKF Gujarat. Gospod Pavankumar Solanki je ustanovitelj in predsednik fundacije Genius – World Records India. Pa sta gospoda staknila glavi in tuhtala, kako bi na IKF Gujarat dosegli ali presegli kak Guinnessov svetovni rekord.
Morda kaj v zvezi z zmaji?
Cel kup zmajarjev iz celega kupa držav sveta je prišlo na zmajski festival v Gujarat, in gospoda sta hitro imela zamisel: takoj po otvoritvi festivala, ko so zmajarji še skupaj v Ahmedabadu in se še niso raztepli po Gujaratu, naj se postavijo na letalno polje – in naj vsaj en zmajar iz vsake države dvigne vsaj enega zmaja v nebo. Pa bo padel rekord: največ držav, katerih predstavniki hkrati spuščajo zmaje!
In res … organizatorji so nas postavili v vrsto, zakričali “Zdaj!!!” – in skoraj sto zmajev je poletelo v nebo. Zmajarji iz Argentine, Belgije, Čila, Danske, Estonije, Francije, Grčije, Hrvaške, Indonezije, Japonske, Kanade, Libanona, Mavricija, Nemčije, Omana, Poljske, Republike Indije, Slovenije, Šrilanke, Tunizije, Vietnama, Zimbabveja in vseh ostalih, da ne naštevamo do nezavesti, smo Guinnessov rekord gladko podrli!
Slovenija se je pri vsem tem še posebej izkazala, saj je enega od naših zmajev za rekord spuščala Njena Ekscelenca veleposlanica Republike Slovenije v Indiji, ga. Mateja Vodeb Ghosh! Ha!
In zapovrh to tistega neskončnega dne sploh ni bil edini rekord, ki smo ga podrli.
Potem pa smo šli jest.
Gospod Jamshed Babalu je legenda zmajske scene Ahmedabada in Gujarata, predsednik zmajskega kluba JEEM. S svoj številčno družino živi v muslimanskem delu starega Ahmedabada in ima čudovito navado, da vsako leto za nas zmajarje priredi pojedino.
Pojedina je v resnici vse prešibka beseda za ta izjemni, nori, prečudoviti banket v samem srcu UNESCO svetovne dediščine (Ahmedabad je world heritage city!). Rodbina Babalu enostavno z zavesami pregradi in zapre enega od ljubkih trgcev v četrti (trgec je točno pod pristajalnim koridorjem letališča v Ahmedabadu; kontrast med staro arhitekturo in pristajajočim airbusom z vsemi lučmi, nasršenimi zakrilci in zračnimi zavorami je res divji). Za dolge mize posede kakih 40 izbranih zmajarjev – ti pa potem cel večer omedlevajo v izjemnosti mojstrske kuhinje in izbranih okusov Gujarata. Te pojedine se sploh ne da opisati – kakšen kraj! kako se punce zrihtajo! kako luštno je čvekati o tem in onem! kako sproščeno, kako prijetno! kako noro dobro – in ja, brez težav trdimo, da gre za najboljšo hrano, ki smo jo jedli; pa ne le v Gujaratu, ne le v Indiji …
“Ej, jaz bi šla še po eno porcijo vsega …”, reče Prisha, ko končno ujame pogled.
“… ampak si ne upaš iti prva, ane?”
Prisha je hči gospe Soummye in gospoda Utteja Raa; dekle, ki se enako dobro suče tako po sodobnih žurih študentarije kot po globoki tradiciji večne Indije.
“Pa pojdiva skupaj!”
Vstaneva in cela miza se je zazrla v naju. “Kam pa vidva?”
“Prisha bi šla po repete, jaz pa ji dajem moralno podporo.”
Miza se je režala, a ko sva prišla nazaj, so že vstajali, se postavljali v vrsto, si nalagali na krožnike dobrote, ki jim ni para.
“O, si nisem mislila, da boš vse to pojedel,” je rekla gospa Soummya Gregorju.
“Tudi … jaz … ne, ” je s polnimi usti neverjetne (in hudo pekoče) dakor na gote iztisnil iz sebe Gregor.
Jamshid Babalu – če to bereš, še enkrat globok poklon in zahvala tebi in tvoji družini. Če se slučajno ne vidimo prej (na Mednarodnem zmajskem festivalu pri nas, recimo), ti stisnemo roko čez leto in dan v Ahmedabadu!
“Manoj, ustavit bo treba.”
“હું હજી રોકી શકતો નથી. બોસે કહ્યું આપણે આગળ વધવું જોઈએ.”
“Manoj, je kar nujno. Emergency.”
“કટોકટી?”
Manoj je na polno zavrl in zavil z … hm, “avtoceste”, da je avtobusu odneslo zadek, zdrvel prek parih kupov peska in se ustavil v oblaku prahu pred … hm, “počivališčem”. Bili smo nekje med Rajkotom in Dwarko, sredi ničesar, sredi gluhe gujaratske noči (“Leopardi,” šepeta Ivor); upor na rdečem avtobusu norcev se je končal, uporniki smo zmagali.
Ko se je naša zmajska skupina ob petih popoldne tistega neskončnega dne zbasala (ja, zbasala – samo mi smo imeli poleg vse prtljage še 25 kg zmajev s seboj!), v tri avtobuse pred hotelom v Ahmedabadu, da bi začeli štiridnevno turnejo po odročnejših krajih Gujarata, smo pričakovali naporno in dolgo pot – ne pa tako naporne in tudi slučajno ne tako dolge.
Mali rdeči bus je bil zvrhan čudovitih prismojencev. Indonezijci – iz Yogye in Balija – Filipinci, Libanonci, Mehičani, Indijci, Litvanka in Slovenci smo takoj naredili kažin, podtaknili kup zmajev v drug avtobus, da smo imeli več prostora, na zadnjih sedežih iz prtljage zgradili girl-cave za Saulė, ki ne mara dolgih voženj, šuntali Manoja, da je celo mesto strahoval s svojo večglasno in prenaglasno hupo (“Ice cream, ice cream!” je vsakič, ko je zadonelo in so mimoidoči panično bežali v zaklonišča, vpila Balijka) in se nasploh izborno zabavali. Naš Šef poti pa je sedel na sovoznikovem sedežu in štel kilometre in ure proti Dwarki, našemu prvemu cilju.
Če smo v prvem poglavju hvalili indijski promet v mestih, in se navduševali nad učinkovitostjo prgišča pravil – večji kot si, več imaš prednosti, toleriraj in bodi toleriran, ne ustavljaj za nič – pa ravno ta pravila zunaj mest in na “avtocestah” delajo iz običajnega potovanja večurno strmenje smrti v oči. Manoj, vešči voznik našega rdečega busa, je takoj po prvem konfliktu na šestpasovnici (v dvojne škarje, mimo tovornjaka brez luči, ki se ga ni videlo, dokler nismo bili le še meter za njim, in po levi za milimeter mimo rikše, ki je vozila v napačno smer – “ah, kakšen milimeter, ne zganjaj panike – polno prostora je bilo … vsaj dva centimetra, če ne več!” – skratka, divje) dobil vzdevek Snake Plissken. Potem je pa šlo samo še na slabše.
“Lulat!”
“Kadit!”
“Pretegnit!”
“Jest!”
“Is it an emergency?“
“Yes!“, večglasno.
“Samo še malo, pa se ustavimo …”
Dvajset, petdeset, sto kilometrov – pol ure, ura, dve uri – avtobus je drvel, Manoj je sokolje gledal na cesto, se kot pravi Snake Plissken vešče izogibal vsemu živemu, neživemu in mrtvemu, in kot pravi indijski voznik puščal zavore v blaženem spokoju. Šef poti je molčal, na ozkih, neudobnih sedežih pa je vrelo.
“Stop. Now.”
Aji iz Indonezije (z dolgimi lasmi, rdečo baretko in vojaško suknjo je izrezan revolucionar, s prepričljivim videzom veterana upora Jave proti zlobni nizozemski Verenigde Oostindische Compagnie) je imel vsega dovolj – in je Šefu to povedal tudi verbalno.
“Eee, samo še malo imamo do…”
“NOW!!!“
Aji ni bil sam, vse več ljudi je vstajalo in Šefu dalo jasno vedeti, da nas njegovo mnenje ne zanima več sploh. Upor na rdečem avtobusu norcev je dobil zalet: Manoj, kralj ceste, krotilec divjega rdečega busa, naš Snake Plissken – vidiš, da ne gre več. Ustavi takoj, ko bo kakšna okrepčevalnica ob cesti – tukaj, zdaj.
“Manoj, emergency. Stop.”
“શું તમને ખાતરી છે?”
“Ja, res.”
“બરાબર!”
Ko se je oblak prahu polegel, je rahlo začudenim kravam na parkirišču odprl pogled na gručo zmajarjev, ki so tekli na WC, kadili, se pretegovali in žvečili prigrizke iz simpatične obcestne okrepčevalnice. Še odličen indijski čaj smo si privoščili, ki ga je častil Šef, da je umiril strasti. Potem pa naprej – Snake, poženi!
Potem pa je bil čas, da postavimo še en rekord … če smo v Ahmedabadu postavili zmajskega – največje število držav, katerih predstavniki so hkrati spuščali zmaje – pa je našemu bus enkrat po polnoči uspel še bolj nor podvig, ki bo zagotovo z zlatimi črkami zapisan v najpomembnejšo knjigo: največje število držav, katerih predstavniki so hkrati spali na avtobusu, vozeč se od enega zmajskega festivala do drugega.
Ob treh zjutraj smo že bili v Dwarki. 440 kilometrov, enajst ur vožnje.
Pomirjujoči kozarček Thums Upa ob zadnji cigareti pred spanjem pa se je izkazal za vse prej kot to … Ivor je namreč opazil kamele ob cesti, pa nam jih je hotel pokazati. In ko smo stopili s parkirišča na cesto, je z leve prigodrnjalo nekaj. Nekaj precej velikega.
Divja svinja. Otrpnili smo in se čisto počasi začeli pomikati vzvratno, nazaj proti varnem zavetju hotelskega parkirišča. Morda nas pa ni opazila …
“Bežimo, fantje, sem gre!”
Kako se je končalo naše drugo srečanje s fascinantno favno Gujarata, zakaj smo v Dwarki spuščali zmaje s strehe gasilskega vozila, kakšen je eden od štirih najpomembnejših hindujskih templjev, čemu je Ivor jahal kamelo in kako se je iztekla nenačrtovana corrida na plaži – vse to pa vas čaka v tretjem poglavju naših zmajskih dogodivščin!
1 thought on “Zmajske dogodivščine v Gujaratu – drugo poglavje”