… v katerem se izmikamo smrtonosnim oviram, dobimo pike, končno spuščamo zmaje zares, ne dobimo čaja ne kave, smo priča rojstvu novega življenja, jahamo kamele in uživamo v nepričakovani corridi de toros.
Zmajsko društvo KAP Jasa je bilo povabljeno na veliki mednarodni zmajski festival IKF Gujarat 2023. Od 6. do 16. januarja smo se vozili z letali, avtobusi, avtomobili, rikšami in kamelami iz Slovenije do Ahmedabada in po vseh mogočih krajih indijske zvezne države Gujarat. Našli smo stare in dobili nove prijatelje, doživeli lepe, nore in osupljivo čudaške reči – in spuščali zmaje na povsem utrganih krajih. Uživajte v tretjem poglavju serije – prvo poglavje najdete tukaj, drugega pa tukaj.
“Slovenija ima toplo in vlažno podnebje; njeno gospodarstvo temelji na pridelovanju sladkornega trsa, v zadnjih desetlejih pa se krepi turizem. Raznolika flora in favna krasi ta vulkanski arhipelag sredi Indijskega oceana, 2 milijona delovnih prebivalcev pa uživa v tradicionalnih plesih, v edinstveni kuhinji, ki temelji na ribah in taru, ter v močnih opojnih pijačah, med katerimi je najbolj priljubljen rum. Najbližji sosed Slovenije je Mavricij; prijateljski državi imata že od sedemnasjtega stoletja odlične odnost (razen v nogometu, kjer rivalstvo takoimenovanega vulkanskega derbija lahko privede tudi do izbruhov navijaškega nasilja).”
(iz znamenitega Atlasa sveta, ki so ga spisali organizatorji zmaskega festivala v Dwarki)
Naš mali rdeči nori avtobus je resda bil povsem nor – ampak organizatorji festvala v mestu Dwarka so se odločili, da nas nadnorijo. Komajda smo se umirili od nočnega srečanja z divjo svinjo (ki se je izkazala za nadvse prijazno; predstavila nam je svoje male pujske in se pustila božat), že nam je nova smrt dihala za vrat … čeprav je na prvi pogled vse skupaj izgledalo nadvse benigno: na letalno polje se bomo odpeljali z dvonadstropnim avtobusom, katerega zgornja ploščad je povsem odprta, brez strehe in oken. Da lahko uživamo v nemotenem razgledu na mesto, kajne?
No, ne.
Indija pušča zasebnikom ogromno svobode – tudi pri napeljevanju električnega omrežja, recimo. Kar pomeni, da čez cesto visijo vsemogoče žice, cevi, nosilni drogovi, ostanki zavoženih konstrukcij in ostanki uspešnih konstrukcij. Zapovrh je čas zmajskega festivala, par dni pred praznikom Uttarayan, ko vsi spuščajo svoje bojne zmaje na rezilnih vrvicah, te pa potem padajo preko vozišča. Sumljivo zgrajeni nadvozi ter visoka, krošnjata drevesa dopolnjujejo prizor, v katerega visok in odprt avtobus nikakor ne sodi.
Tik pred odhodom sem opazil, da sem nekaj pozabil v hotelski sobi – in ko sem se vrnil na parkirišče, je avtobus že odpeljal. Prijazen indijski voznik mi je ponudil, da me odpelje s svojim avtomobilom za njim. “Greva na polno, prehitiva vse, letiva po nasprotnem pasu in ujameva bus; jaz zapeljem prek njega in na vso moč zavrem, da ga zrinem s ceste – on bo ustavil, ti pa skočiš gor. OK?”
Emmm … OK?
Vse se je zgodilo natanko tako, kot je napovedal.
Skočil sem na bus, še vedno zelen in tresoč od divje jage, in šel po stopnicah na razgledno ploščad, ko sem zaslišal čudno, plemensko petje – ne petje, bolj ritmično skandiranje …
Dol dol dol dol … Gor! Gor! Gor! … Dol dol dol dol … Gor! Gor! Gor! …
Se je zmajarjem dokončno odpeljalo? So kaj popili ali pojedli, padli v trans? Na ploščad sem stopil ravno v trenutku, ko so iz Gor! Gor! Gor! prišli do dol dol dol dol … in jih zabodeno gledal, kako se valjajo po tleh – potem pa v zadnejm trenutku opazil žico, ki je šla naravnost proti meni (oziroma jaz proti njej) in grozila, da me bo prerezala na pol in še na polno stresla.
DOL!!!!
Jaz sem do letalnega polja sedel spodaj, zmajarji pa so veselo vstajali (Gor! Gor! Gor!) – in se metali na tlal (dol dol dol …), ko jim je kakšna žica, veja, manjha ali nadvoz grozil, da jim bo odbil glave. Čuden ples, ne dosti drugačen od iniciacijskih plesov starodavnih plemen, ki vedno vključujejo drzne in smrtno nevarne podvige …
Letalno polje v Dwarki je bilo čudovito – odprto, obsežno in izjemno pripravljeno. Celo veter je grozil, da bo sodeloval. Lepa dekleta so nam prekrila čakro na čelu s piko, bindijem; otvoritvena slovesnost se je kot ponavadi začela z neskončnimi govori pomembnežev, mojstri plesalci pa so nam zgibali zgodbo o Krišni (ki je, kot bomo videli kasneje, ne le živel v Dwarki, ampak jo je dobesedno ustvaril).
Potem pa so šli zmaji v zrak – in po precej nekooperativnem vetru Ahmedabada je bil tale v Dwarki izjemen. Vse je letelo in nebo je kaj kmalu pobarvalo na stotine zmajev vseh mogočih velikosti in oblik.
Po nekaj urah letenja pod vročim soncem Dwarke smo ogotovili, da smo potrebni mrzle studenčnice, predvsem pa tistega močnega, sladkega indijskega čaja, ki v mali skodelici prinese cel kup energije. Vodo smo hitro našli, iskanje čaja pa se je zavleklo in spremenilo v malce bizarno in malce zabavno sceno – predvsem zato, ker je eden od nas bil vsaj toliko navdušen kot naglušen.
“Živjo fantje – ej, a bi se dalo dobiti tri skodelice čaja?”
“Fantje” so bili uradni predstavniki Turistične organizacije Gujarata, oddelek Dwarka; njihove naloge so bile številne, a med njimi zagotovo ni bilo točenja čaja za nadebudne zmajarje. A kaj, ko so tako prijazni in tako pripravljeni pomagati …
“Čaj bi se dalo dobiti, kave pa žal ne.”
Hm …
V resnici je turistični mojster iz Dwarke v izborni angleščini rekel: “Tea is available, but unfortunately C@%$ is not.” – naš naglušni zmajar pa je ta “C@%$” slišal kot “coffee“. Torej – čaj je na voljo, kava ne. Okej.
“Oh, saj kave sploh ne potrebujem kave, hvala – samo tri skodelice čaja bi”
Fantje so se rahlo presenečeno spogledali, potem pa je mojster uporabil starodavni trik komuniciranja z butastimi tujci: ponovi, samo bolj počasi.
“Tea… is… available… OK? C@%$ … not… available.”
Ni pomagalo.
“Ja, razumem, da kave ni, ampak jaz kave sploh ne bi – samo čaj!”
Potrpežljivost je božja mast in v Indiji je bogov na pretek.
“Tea – tea is available. Tea yes! But … C@%$ not available – No C@%$ …!”
Zdaj je naš zmajar izgubljal potrpljenje.
“Okej, štekam, vse mi je jasno. Ni kave. V redu. Ampak … Jaz. Ne. Potrebujem. Kave. Sploh! Jaz bi čaj! Tri! Skodelice! Čaja! Prosim!”
Eden od fantov je nekaj vzel iz smeti, reč pokazal butastemu turistu, in ponovil še bolj počasi:
“C @ % $ … are … NOT… avai-lab-le!”
Napol gluhi zmajar se je končno osredotočil na stvar, ki mu jo je roka molela pred oči – in nemudoma spoznal, kakšen absoluten butec je bil ves ta čas … Mojster mu je kazal papirnato skodelico. C@%$ ni pomenilo coffee, ampak cups – cups not available, ni skodelic!
Sledilo je nekaj minut opravičevanja, še več minut smeha, potem pa se je zmajar vrnil k nam – brez čaja, jasno.
A to ni bil konec zgodbe: fantje so čez kake pol ure nekje izvohali skodelice in nam prinesli vrečko vročega, dišečega, močnega, sladkega, pekočega, čudovitega indijskega čaja – in šest cups, za vsak slučaj.
Fantje, če tole berete: hvala, najboljši ste!
Pri popoldanski zmajski seansi so pomagali gujaratski gasilci – nekateri so s strehe tovornjaka lovili boljši veter, drugi uživali v prepotrebni senci …
Ko je prišel čas, da nas Manoj odpelje do zmanenitega templja v Dwarki in potem naprej na naslednje prizorišče v mestu Somnath, je gujaratska narava še enkrat poskrbela za divjo predstavo: neki simpatični kravi, sveti živali Indije, je napočil čas – in manj kot sto metrov od nas se je pričelo rojevati novo življenje.
Našega Gregorja, ki ne zamudi niti ene epizode oodaje The Incredible Doctor Pol in je zato visoko usposobljen kavčveterinar, je malo skrbelo – “hmmm … noge telička niso pravilno postavljene … “ – a ker je imel s seboj le rokavice za spuščanje zmajev, kirurških pa ne, je pustil Naravi, da gre svojo pot. “Vse bo okej, mama krava že ve, kaj dela,” je zaključil strokovno oceno.
Dwarka je resno mesto. Konec koncev si je tu sam Krišna zgradil svoj dom – kaj dom, palačo zase in za svojo ženo Rukmini – na zemlji, ki jo je lastnoročno iztrgal morju. Častitljivo mesto je omenjeno v Mahabharati, zgodovinarji in arheologi pa postavljajo začetke Dwarke v drugo stoletje pred našim štetjem.
Srce Dwarke je ogromen in starodaven tempelj, Dwarkadhish, eden on štirih najsvetejših templjev Hinduizma. Najstarejši deli kompleksa so stari več kot 2.000 let, večina pa je bila zgrajena po vpadih zoprnežev v 15. in 16. stoletju. Dwarkadhish je zahodna točka takoimenovanega Char Dhama, štirih svetišč na štirih straneh neba Indije – in je absolutno vrhunski primer hindujske verske arhitekture, oblikovanja in dekoracije.
In ko smo prišli, je bil zaprt.
Cesta od Dwarke do Somnatha pelje po obali Saurashtre, velikega polotoka Gujarata, ki štrli v Indijski ocean. Pokrajina je prti jugozahodu postajala vse bolj zelena in vlažna, polpuščave in savane so se umikale riževim poljem in nasadom palm. Zarota morja in kopnega je malo naprej od Porbandarja ustvarila nekaj čudovitih peščenih plaž.
Gremo se kopat v ocean!
Na plaži Madhavpur smo se ustavili v trenutku, ko je sonce zdrknilo za obzorje – in na teh zemljepisnih širinah nam ljubega mraka praktično ni: sonce gre, deset minut, tema. Kar je povsem ustrezalo tistim, ki so pod plaščem teme šli rastnoročno dvignit gladino morja … plavanje v oceanu pa niti slučajno ni priščo v poštev.
So pa bile tam – kamele!
Ti nežni sodoprsti kopitarji so žvečili bogve kaj in nas nore zmajarje opazovale z zvrhano mero skepse … Res? Ti? Na mene? Da si ne boš kaj naredil, mali …
Ni bilo dolgo, ko so najbolj pogumni odpluli po pesku. Potem pa je še Ivor rekel: kdaj, če ne zdaj – kje, če ne tu – kdo, če ne jaz! In res …
Šlo mu je odlično, dokler ni bil čas za sestop …
Na dogajanje po tej fotografiji žal nimamo komentarja; da bi se Ivorju, kameli ali sploh komurkoli karkoli zgodilo, ne moremo niti potrditi niti zanikati.
Bilo je pozno ponoči, še vedno smo imeli približno 80 kilometrov do Somnatha (dve uri? tri?), vendar se dan niti približno ni hotel zaključiti. V paci je imel še en udarec – in to kar dobesedno.
Balijka Helmi je čvekala s Federicom, Oscarjem in Gregorjem – in ko gospa z Balija čvekajo, ne vidijo, ne slišijo in ne mislijo na nič drugega. Madhavpurska krava, sveta žival, je šla od točke A nekje za plažo proti točki B nekje tam na poljih – in ko sveta krava gredo, hodijo v ravni črti in ne vidijo, ne slišijo in ne mislijo na nič drugega.
Kravina sveta pot je sekala točko, na kateri je stala Helmi, rogovi v višini mesta, kjer hrbet izgubi svoje dobro ime.
BAM!
“Ajajajaj!!! ” … Helmi je skočila v zrak in proč od rogate beštije – ta pa je mirno nadaljevala po svoji ravni sveti črti z enakim premišljenim korakom.
In kaj so storili fantje, priče prometne nezgode? So se pozanimali o počutju dekleta, jo tolažili, ponudili ramo za jok, morda vodo ali protibolečinske tablete, cigarete, drogo? Ne. Začeli so plesati in vpiti:
Olé!
Ay, caramba!
Olé! … Olé! … Olé!
No, v tej nepričakovani corridi se nikomur ni nič zgodilo. Krava je prispela na svojo ljubo točko B, Helmi pa je potrebovala le pol minute, se zbrala in nadaljevala s čvekanjem.
V Somnath smo, zahvaljujoč našemu Snakeu Plisskenu, Manoju, prispeli v manj kot dveh urah.
Olé!
Ponovno se nam pridružite v četrtem poglavju zmajske sage – v katerem šokiramo dobre ljudi Somnatha, pomagamo indijski industriji, še enkrat naletimo na dvivjo svijno – in imamo rave na strehi pod škrlatnim gujaratskim nebom. Do takrat pa – na svidenje!