… v katerem se vsa pravila zdravega potovanja prekršijo, večina stvari je belih in slanih, veliko trilobitov leti, nekaj se nas skrega – in en vaški vodnjak se onečasti.
Zmajsko društvo KAP Jasa je bilo povabljeno na veliki mednarodni zmajski festival IKF Gujarat 2023. Od 6. do 16. januarja smo se vozili z letali, avtobusi, avtomobili, rikšami in kamelami iz Slovenije do Ahmedabada in po vseh mogočih krajih indijske zvezne države Gujarat. Našli smo stare in dobili nove prijatelje, doživeli lepe, nore in osupljivo čudaške reči – in spuščali zmaje na povsem utrganih krajih. Uživajte v šestem poglavju – zamudnikom pa povemo, da je prvo poglavje tukaj, drugo tukaj, tretje tukaj, četrto tukaj in peto tukaj.
“Ej, pomoje bi bilo fino, da se čimprej spokamo.”
“Kaj pa je?”
“Ker sem … najbrž … eeee … onečastil vaški vodnjak.”
“A daj no mir. Kdo se bo pa sekiral zaradi -“
“Bejžmo fantje, sem grejo! Manoj! Gas!!!
Zaher in Gregor, pred in med najhitrejšim vkrcanjem na bus v zgodovini
Ledena noč se je odprla v hladno jutro; po zajtrku (kjer smo uspeli odkriti verejtno edini čili v Indiji, ki ni pekel), smo se poslovili od naših ledenic, se pravi, šotorov, zlezli na nori rdeči bus in se odpeljali naravnost v neopisljivo:
Neskončna belina pod nebom barve indiga … in tu naj bi zmaje spuščali?
Najprej pa, seveda, govori pomembnežev (uh!), plesni spektakel mojstric in mojstrov iz Dhorda, svečana predstavitev vseh zmajskih ekip, in darila za nas (ha!) …
A je otvoritev zbledela v primerjavi z naravnim čudom okoli nas:
To je Veliki Beli Rann of Kutch, ena največjih slanih puščav na svetu. Neskočna ravna bela poljana soli, polna skušnjav, da bi prekršili še zadnje pravilo zdravega potovanja …
Saj poznamo pravila zdravega potovanja: ne pij neustekleničene vode, ne privošči si domačega sladoleda, ne žveči sadja, ki se ga ne lupi, ne jej s tal …
(Prejšnji dan, na busu, po sladoledu: “Ej, a bi malo grozdja?” “Z veseljem, Juan – hvala!”)
Stali smo sredi vsega tega belega, ko je Ivorja popadla skepsa.
“A si prepričan, da je sol?”
“Ja.”
“Prava sol? Mislim, užitna – tista, ki jo dajemo v juho?”
“Tako je.”
“Natrijev klorid?”
“Natrijev klorid.”
Še vedno se mu je zdela ta sol bolj hipotetična; da bi sprejel veljavnost teorije, je bil potreben eksperiment.
“Ivor hudiča, kaj pa delaš!?”
“Vse je okej – res je sol!”
Pravilo ne jej s tal je sledilo ostalim pravilom: rakom žvižgat.
Noreč gor in dol po Gujaratu smo veselo kršili vsa mogoča pravila, ne le tista o hrani – recimo, ne hodi v temne kleti z neznanci, ali pa ne vdiraj v tuje hiše – a o tem več v naslednji epizodi zmajske sage …
Puščava je ponavadi dober kraj za spuščanje zmajev, s precejšnjimi temperaturnimi razlikami, ki delajo precejšnje razlike v tlaku, te pa poganjajo veter. Ponavadi, jasno – ampak ne v tej puščavi in ne ko smo bili mi tam. Edine reči, ki so vsaj približno letele, so bili trilobiti. In teh ni bilo malo!
Organizatorji so skrbno pripravili ljubko majhno letalno polje – ljubko in premajhno, pa smo nemudoma razglasili cel Rann za zmajski teritorij. In potem so kamele začudeno buljile v horde zmajarjev, ki so se trudili spraviti svoje pošasti v puščavski zrak.
Pa ni bilo težko spuščati zmajev le zaradi vetra, ki ni hotel sodelovati – naše oči so s komajda napetih vrvic nenehno begale v belo, slano, nezemeljsko neskončnost …
Za najbolj učinkovito metodo spuščanja zmajev se je izkazala “pelji trilobita na sprehod”: potegni zmaja, da se dvigne, potem pa po soli marširaj v smer, iz katere naj bi pihalo.
Oziroma še bolje: najdi nekoga, da bo to počel namesto tebe!
In potem je bil čas kosila … Kosilo na letalnem polju navadno pride v škatli iz hotela, kjer smo prenočili; riž, naan, dal, dhal, paneer, še kakšna omakica, če je sreča piri piri z limeto … dostikrat dobro, nekajkrat zelo dobro. A tokrat nas je čakalo presenečenje.
V šotoru za kosilo so za pultom, obloženim s čudesi rannske kuhinje, stala Dhordska dekleta, ki so nam pojasnila, kaj je kaj, kaj gre s čim in kako se kaj jé. Za težko zaveso pa so njihove babice pripravljale te dobrote, da jih je bilo veselje gledati. Za večerjo pri Babalujevih (ki je pač v svojem razredu) je bila to druga najboljša pojedina, kar smo jih doživeli v Gujaratu!
Skoraj bi naredili še en čajni incident, ko smo veselo vdrli k babicam in si zaželeli čaja … jasno, da smo ga dobili: tistega, ki so si ga pripravile zase. Ne zamerite nam, drage gospe, odsotnost manir!, smo se opravičevali, one so se smejale, smo hvalili njihovo kuho, so se smejale še bolj. Hvala, drage rannske gospe!
Potem pa smo še malo zmaje spuščali … se pravi, hodili.
Mediji se nas niso mogli naveličati …
Zapovrh pa smo, neskončni optimisti, poskusili še z zmajskim fotografiranjem. Ni šlo.
Bil je čas, da gremo nazaj – vso dolgo pot nazaj v Ahmedabad. 400 kilometrov … deset ur? Dvanajst?
Stopili smo na bus in naravnost v prepir, ki ga je zakuhala neka bollywoodska zvezda. Ta zvezda naj bi naslednji dan prišla v Rann of Kutch, pa si je zaželela videti zmaje mednarodnih mojstrov – in organizatorji niso imeli druge možnosti, kot da ji željo uslišijo. Pa so se odločili, da bodo našo grupo razbili na dvoje: rojeni pod srečno zvezdo na buse in v Ahmedabad, les misérables pa nazaj v šotore, da bodo naslednji dan zabavali bollywoodsko zvezdo.
A kdo naj ostane in kdo naj gre?
Organizatorji so določili prostovoljce, ki k sreči niso bili ne mi ne ostali člani tolpe rdečega busa; oddahnili smo se in se nemudoma začeli delati norca iz nesrečnikov. Medtem so organizatorji spretno naredili še en zaplet: en bus je moral ostati v Rannu, pa so se domislili, da bi to bil prav naš mali rdeči bus z Manojem za volanom …
“Ni šans! Pogovorite se z našim odvetnikom!”
In so se, pa jih je Gregor odpihnil z logiko in argumenti; Manoj je veselo pritisnil na plin in zasukal volan v smeri Ahmedabada, da nas blazno varno (se pravi, blazno in varno) še zadnjič odpelje na cilj.
Do postanka za čaj je bila vožnja divja in nora – se pravi, brez posebnosti. Bhirandiyara je mala, tiha, prijetna in gostoljubna vas sredi ničesar; tam enega najboljših čajev v celi Indiji pripravljajo eni najbolj skuliranih ljudi v celi Indiji.
Najbolj skulirani, seveda – dokler nekdo (ja, tebe gledamo, Zaher!) ne naredi res trapaste napake.
Čaj v Indiji strežejo v majhnih papirnatih skodelicah; ker je za naše občutljive prstke prevroč, pomaga, če vzameš dve – eno za čaj, drugo za izolacijo. Pomaga tudi, če se teh skodelic potem znebiš skrbno in na primeren način, še posebej ponoči – in še posebej v vasi, ki je nadvse ponosna na svojo tradicijo.
“Ups!” je vzkliknil Gregor.
“Kaj pa je?”
“Skoraj bi vrgel skodelice v vaški vodnjak …”
Vse vodnjake baje čuva bog, v Indiji celo več njih. V teh polpuščavskih krajih Gujarata je voda redka dobrina, pitna voda še redkejša, čista pitna voda pa pravi zaklad. Tako birandijarski vodnjak bogovi in vaščani še posebej strogo čuvajo.
“Kaj si pa mislil?”
“Da je smetnjak.”
“Smetnjak? V Indiji?”
“Ja, saj vem …”
Gregorja in nas z njim je udarec razuma v zadnjem hipu rešil pred sveto jezo tako onih zgoraj kot teh spodaj. Ampak …
“Ej, pomoje bi bilo fino, da se čimprej spokamo,” je Gregorju tiho rekel Zaher.
“Kaj pa je?”
“Ker sem … mogoče … eeee … onečastil vaški vodnjak.”
O tristo bogov …
“Bejžmo fantje, sem grejo!”
Potem se ni več kaj dosti zgodilo. Manoj je norel po cesti, mi smo spali, peli, se skoraj zaleteli v dvesto ton čebule (ki jo je težko videti, sploh če jo sredi noči pelje tovornjak brez luči in odsevnikov), kadili bidije – in v zgodnjem jutru pristali v Ahmedabadu.
Naslednji dan je bil dolg vsaj 76 ur in si zasluži svoje poglavje!
V naslednjem delu zmajske sage: najbolj nor prizor na svetu, obisk prav posebnega ašrama, matematične vaje, skrivnostna bolnišnica, vdor in vlom, srečanje z generalnim tožilcem, piščančja tikka iz nebes – in pivo. Do prihodnjič!
1 thought on “Zmajske dogodivščine v Gujaratu 2023 – šesto poglavje”