… v katerem praznujemo rojstni dan, šokiramo dobre ljudi Somnatha, pomagamo industriji, da zazcveti, srečamo drugega divjega in plešemo pod vijoličnim nebom.
Zmajsko društvo KAP Jasa je bilo povabljeno na veliki mednarodni zmajski festival IKF Gujarat 2023. Od 6. do 16. januarja smo se vozili z letali, avtobusi, avtomobili, rikšami in kamelami iz Slovenije do Ahmedabada in po vseh mogočih krajih indijske zvezne države Gujarat. Našli smo stare in dobili nove prijatelje, doživeli lepe, nore in osupljivo čudaške reči – in spuščali zmaje na povsem utrganih krajih. To je četrto poglavje sage – če ste prejšnje po pomoti spregledali, naj vam pomagamo: prvo poglavje je tukaj, drugo tukaj, tretje pa tukaj.
“Gospod, tole si morate pogledati.”
“Kaj pa je?”
“Ne vem. Je pa videti kot ogromen …”
Radarski operater Johnson in njegov poveljujoči oficir; Somnath, 10 januar 2023.
Naš nori rdeči bus je ravno zapustil mesto incidenta s sveto kravo in nadaljeval pot proti naslednjemu zmajskemu cilju, Somnathu, ko je Juan povedal vsem, da ima prav danes rojstni dan.
Gregor: “Koliko si pa star?”
Juan: “39.”
Gregor: “In še vedno spuščaš zmaje??? Pa to je za otroke!”
Nedolgo zatem smo odkrili, da lahko sočloveku storiš praktično karkoli – če le trdiš, da gre za lokalno tradicijo.
“O, rojstni dan!”
“Tako je,” je veselo rekel Juan – in bil nemudoma zalit s polno steklenico vode, ki jo je nanj zlil James.
Juanu je skočil pokonci, iz oči mu je kapljalo začudenje in jeza, od povsod pa bistra indijska studenčnica.
“Tradicija, Juan, tradicija!” je vpil James in se skrival za sedežem. “Na Filipinih je tradicija, da polijemo tistega, ki praznuje rojstni dan!”
Tradicija pač, kaj moreš, kajne? No, izkazalo se je, da litvanska rojstnodnevna tradicija zahteva, da slavljenca s čokolado pomažemo po obrazu; na Baliju tistega, ki ima rojstni dan, brcajo v rit – za srečo, seveda; Mehičani srečnežu skrijejo čevlje (da stopi v prihodnost tak, kot se je rodil); Indijci tradicionalno praznujočega posujejo s prahom (da ve, kam se povrne) itd. … V Sloveniji pa – Gregor je poskušal Juanu spustiti focko (s pojasnilom, da gre za takoimenovano rojsnodnevno klofuto, ki naj slavljenca utrdi in katere tradicija sega v deveto stoletje), a je imel Juan dovolj.
“Ne maram tradicije. Kaj pa samo lepa torta in napitnica na moje zdravje?”
Končno smo pristali pred precej finim hotelom v Somnathu (sredi noči, jasno) in prva stvar je bila, da smo priskrbeli staro dobro torto, prižgali svečke in dvignili kozarce v čast mladega Juana – Juana Kristoforusa Oematana Meka iz Yogyakarte – ki je končno na res tradicionalen način obeležil zaključek še enega svojega kroga okoli sonca.
Spet nam je zmanjkalo Thums Upa za tradicionalni kozarček pred spanjem, pa smo šli na lov po ulicah Somnatha – in promptno naleteli na še en masten primerek indijske favne. Ivor je ravno dokumentiral naše pohajkovanje, pa je povsem nehote ujel celo sekvenco srečanja z divjim pujskom:
Naslednje jutro nas je na somnaškem letalnem polju že po tradiciji pričakala svečana otvoritev, s tradicionalno neskončnimi govori politikov, tradicionalnim kulturnim programom (ki je bil v resnici zanimiv: gimnasti so izvajali jogo, dekleta so plesala kot obsedena), prižiganjem tradicionalnega svetega ognja in mrmranjem tradicionalnih manter.
V Indijo smo že tretjič vlekli našega največjega zmaja, večinoma za brezveze (prvič se je za hip dvignil v zrak, drugič je cel festival preždel v vreči, ker ni dovolj pihalo), tokrat pa je kazalo drugače. Veter se je krepil, smer je bila primerna – morda pa je le napočil čas, da razvijemo ponos Zmajskega društva KAP Jasa, simbol Slovenije in njene nedotaknjene narave, in ga dvignemo v modro gujaratsko nebo. A začnimo s klasiko!
Veter je končno dosegel tisto mejo, pri kateri naš gigant leti, pa smo naredili še zadnji test. Pred časom smo si omislili veliko in zelo dolgo (zelooo dolgo) kačo, ki za letenje potrebuje približno enake pogoje. Kača je sicer izjemno nestabilna, občutljiva in jo je težko voditi – nepričakovan sunek vetra s strani jo zmede, pa začne plesati in njenih petdeset metrov trupa gladko pomete ostale zmaje s polja.
Kačji preizkus se je iztekel … dovolj dobro … in odločitev je padla: razvijmo velikana!
Pa smo ga. In dobri ljudje Somnatha so obstali odprtih ust in izbuljenih oči.
Orjaški zmaj se je vzpel in veličastno poletel v somnaško nebo … oziroma, bi to storil, če bi ga pravilno pripeli. Stvar je v tem, da zmaj takega tipa in take velikosti ne more leteti sam, zato potrebuje takoimenovanega pilota, nosilnega zmaja, ki ga v zrak ponese pripetega na vrvico – tam pa ga veter napolni, da zavihra in zapleše. Pripeti pa ga je treba pravilno, sicer zmaj visi kot kup nesreče – kot ogromne dedkove stare gate.
Dobri ljudje Somnatha so se k sreči opomogli od prvega šoka, pa so prihiteli pomagat z nasveti in dejanji. Ker je bolje, da zmaj leti, kot da ohranimo ponos in status mojstrov zmajarjev, smo jim z veseljem prepustili večino dela! Eden od mladeničev se je še posebej izkazal, pripel umaja in z gibi pokazal, zakaj tako, mojstrsko upravljal z vrvicami, s kratkimi, jasnimi ukazi (ખેંચો! … છોડો! …) usmerjal ekipo –
– in orjaški zmaj se je vzpel in veličastno poletel v somnaško nebo.
Orjak je, kot vidite, človeška ribica, izrezani Proteus anguinus (četudi ga zlonamerni zavistneži blatijo, da je videti kot orjaški …). Skrivnostna, edinstvena ribica, vladarica kraškega podzemlja in ponos slovenske narave, je idealen model za edinstvenega slovenskega zmaja.
Pa še lepo je, ko se slepa, vodna žival, ki vse življenje preživi v temnih jamah, svobodna dvigne v svetlo nebo – in poleti, da jo je veselje gledati!
Glejte Proteusa, kako pleše!
Spektakel na nebu je seveda privabil vse mogoče medije, pa smo z ribico še mi doživeli svojih 15 minut slave!
Potem pa smo res potrebovali oddih v senci tegale groznega zmaježerskega drevesa …
Manoj je pohodil plin, da smo pustili dobre ljudi Somnatha v oblaku prahu za našim redečim avtobusom. Naprej na naslednjo zmajsko predstavo, naprej do Rajkota! K sreči naj bi to bila naša najkrajša pot (šest ur? sedem?), pa smo imeli časa na pretek za ustavljanje ter za občudovanje narave in umetnosti ob poti.
Občutja, barve, okusi in vonji Indije so bogati, polni, edinstveni – pa se zato zdi, da uvožena cigareta z uvoženim tobakom enostavno ne sede povsem tako, kot bi lahko. K sreči Indija ponuja tudi na tem področju nekaj čisto svojega: mini cigarice, imenovane bidiji.
Gojenje tobaka se je po Indiji razpaslo v 17. stoletju; garači na poljih, v sušilnicah in zvijalnicah so hitro izumili tudi dimni priboljšek zase: ostanke dobaka so zavili v list drevesa, smotko povezali z vrvico, in puhali, da so se jim oči solzile. Tako je nastala unikatna indijska cigareta – bidi.
Listi za zvijanje so pri bidijih prav toliko pomembni kot tobak. Za proizvodnjo ovitka bidijev gojijo dve sorti tropskih dreves: tanduja (Diospyros melanoxylon, vzhodnoindijska ebenovina) in sonpatto oziroma zlatolist (Bauhinia racemosa), sveto drevo, katerega prakitčno vsak del – cvet, plod, lubje, liste, korenine – uporabljajo v ajurvedski medicini.
Za popolno izkušnjo Indije smo tako nujno potrebovali bidije – in kiosk na počivališču jih je imel celo skladovnico.
“Pozdravljeni, dobri gospod!”
“હું આપની શું મદદ કરી શકું”
“Za bidije bi vas poprosil …”
“હા, અલબત્ત, મિસ્ટર. કઈ બ્રાન્ડ?”
“Pet bi jih vzel, če lahko.”
“પાંચ?”
Šef kioska je malce zmedlo. Pet bidijev? Pet … kaj točno ta tujec hoče? Da odprem pakeljc in mu jih dam? Kako naj pa to zaračunam … madona, ti turisti, samo težave delajo …, a se k sreči v teh krajih vedno najde mimoidoči, ki je pripravljen pomagati.
“Pozdrav! Je vse v redu? Lahko pomagam?”
“Pozdravljeni! Ja, menim, da je vse v redu – veste, pet bidijev bi vzel …”
“E? Pet bidijev?” zdaj je bil še on zmeden.
“Ja, pet pakeljcev bidijev …”
“Aaaa, pet pakeljcev! Jasno!”
Obrnil se je k šefu kioska: “તેને બીડીના પાંચ પેક જોઈએ છે!”
“આહ – પાંચ પેક! હાહાહાહા!”
“હાહાહાહાહાહા!”
Vzeli smo bidije, se pridružili zmajarjem, ki so že srebali vroči, sladki, močni, odlični indijski čaj, in prižgali – kar je nemudoma sprožilo salve smeha med našimi indijskimi prijatelji (v Indiji bidije kadijo samo kmetje, ruralci, reveži in zahojenci, so nam pojasnili) in globoko zanimanje med ostalimi:
“A lahko poskusim?”
“Tudi jaz bi!”
“Še meni enega!”
Ni trajalo dolgo, ko je počivališče ovil dim bidijev, kiosk pa dolga vrsta zmajarjev – ki so tisti dan razveselili šefa kioska, čez čas pa še direktorje tovarn bidijev. Konjunktura!
“Pet pakeljcev bidijev, prosim!”
“અલબત્ત! અહીં તમે જાઓ, સાહેબ!”
V Rajkot smo prišli – uganili ste! – sredi noči. Po krajšem sporu na recepciji smo vzeli svoj Thums Up, kozarce in steklenico [cenzurirano], in šli na teraso na tradicionalni kozarček pred spanjem. Ko smo se vzpenjali po stopnicah, smo slišali vse glasnejšo glasbo.
“A je žurka na strehi?”
Odprli smo vrata na teraso … in ne, ni bila žurka – bil je pravi rave!
Pod neverjetno vijoličnim nebom Rajkota so ljudje plesali. V čudni svetlobi steklenice vode, postavljene na svetilko telefona, smo prepoznali zmajarje iz našega norega konvoja.
“Zdej pa ti dej musko!” je zavpil Marcin.
In Ivor jo je dal.
Kaj vas čaka v naslednjem poglavju? Fotoaparat bo poletel visoko nad strehe Rajkota, zmaji se bodo zapletli, našli bomo žur WC, neskončna vošnja nas bo pripeljala v strahoten mraz in šotori, v katerih naj bi spali, bodo videti nadvse sumljivo. Kmalu na svidenje!
Waow amazing. Thank you so much Kap Jasa and Team.
Thank you for all the fun! 😉