Zima je zmajem zoprna.
Mraz je. Pa vlažno. Pa ne piha. Pa sonce se ob štirih popoldne skrije.
Indija nam tu priskoči na pomoč; dobršen del januarja, tega najbolj temnega meseca, preživimo v vročem in sončnem Gujaratu (in drugih prekrasnih krajih).
A kljub temu je zima za zmaje čas čakanja. Čakanja na sonce, na prve rumene rožice, na topel veter z zahoda.
Pa smo dočakali! Sonce se je bleščalo na modrem nebu, forzicije in trobentice so rumeno vpile čebelam, razigran zahodnik je mršil trave in lase.
Zmaji so najprej poleteli iz kleti v avto, potem pa v nebo nad našim ljubim Barjem.
Kar dve nebeški remieri sta se zgodili … najprej čudovit Royal69 sled, ki ga je sešil Janez, Dr. Agon kites …
… in lučk poln astronavt, za nočno spuščanje.
Lučke sicer niso zasvetile …
“Ej, Žare, ti imaš takega zmaja z LED lučkami – kako si jih vključil?”
“A si prebral navodila?”
“A tiste listke, ki so bili zraven? Stran sem jih vgel, jasno.”
Leteče pošasti so privabljale ljudi kot rožice čebele; zmaji so se videli s ceste in en avto za drugim je zavil na stransko pot, da si jih ogledajo pobliže.
Sonce je šlo počasi spat …
… mi pa smo pustili zmajem, da so leteli daleč v žameten večer.
In mesec se je smejal visoko visoko zgoraj.
Čudovit, sproščen dan spuščanja zmajev. Prvi od mnogih letos!
