Gudžarat, destiliran

“Alternator je šel.”

Tega res nočete slišati sredi noči na odročnem delu avtoceste pri kraju Sredi ničesar, Gudžarat, Indija.

“Dajte prosim pomagat, da zrinemo bus dol s ceste …”

*Foto* Fat Boys Kite Team. *Prizor spominja na znamenito fotko* Dvig zastave na Iwo Jimi, zato pričakujemo, da bodo prihodnje leto tu odkrili spomenik v čast porivalcev avtobusa. Kdo ne bi hotel mršiti Christopherejve bronaste brade?

Pa smo ga porinili. Ni bil naš bus, ker Manoj ne bi niti slučajno dopustil, da se mu zgodi kaj takega – je pa Christopher med rinjenjem našel priložnost za epski selfi.

Nasmešek, prosim, to je festival!

In to ne katerikoli festival, niti zgolj eden od zmajskih festivalov. To je mednarodni zmajski festival IKF Gujarat, eden največjih in znabiti najpomembnejših zmajskih festivalov na svetu. Še najbližje svetovnemu prvenstvu je, če bi ga zmajarji imeli.

IKF Gujarat je priložnost, da preživimo januar na toplem, da srečamo stare prijatelje, prebijemo neskončne ure na letalnem polju, še več neskončnih ur na avtobusih, ki nas peljejo križemkražem po tej indijski zvezni državi, srečujemo vsa mogoča in nemogoča čuda, na nas pa za vsakim vogalom prežijo dogodivščine.

Gudžarat te vzame, prežveči in izpljune.

*Letališče Brnik, ob odhodu in ob vrnitvi*

Ni heca z Gudžaratom!

Dve leti nazaj smo se po Gudžaratu vozili z majhnim rdečim avtobuskom, ki ga je vozil Manoj, pravi gudžaratski Snake Plissken.

Letos nas je spet vozil Manoj, samo bus je bil svetlomodre barve – in že od prvega trenutka nam je bil bus nenavadno znan. Isti model kot rdeči izpred dveh let, isti vzorec na sedežih, okna na levi strani se niso dala odpreti, USB polnilci niso delali … še Pour Elise, ki je zadonela vsakič, ko je Manoj prestavil v rikverc, je imela isti napačen ton. Vse je bilo enako, le barva je narobe hodila.

“Manoj, a je to isti bus kot pred dvema letoma?”
“હું ન તો પુષ્ટિ કરી શકું છું કે ન તો નકારી શકું.”
“A dej Manoj, povej.”

Morali smo prepričati Bakula, da je šel izvlei informacije iz redkobesednega Manoja, pa se je vrnil s čudno zgodbo o tem, kako je Manoj najbolj nor voznik v Gudžaratu (drži), zato je bil mali rdeči bus nenehno na piki policije (povsem možno) – in da je Manoj v izogib težavam svoj bus gladko prebarval v svetlomodro (hmmm …)

Bakul je dodal, da cela mimikrija ni povsem uspela, ker so na bus streljali in ima zato vetrobranska šipa luknjo – a da Manoja itak nič ne more ustaviti.

*Manoj zre v fotoaparat kot zre smrti na cesti v oči: naravnost in z nasmehom*

“Manoj, a si res prefarbal bus?”
“હાહાહા – કદાચ!”

Pa je res bil naš stari dobri rdeči busek, samo da je zdaj moder. Gasa, Manoj – dogodivščine čakajo!

Ni vetra, jasno – v Ahmedabadu skoraj nikoli ni vetra – pa se pred našo hiško na letalnem polju menimo z zanimivo gostjo, ko mimo primaha Trevor

“Oj Trevor, pridi sem, da ti nekoga predstavimo …”
“Trevor, tole je Mateja.”
“Živjo Mateja, jaz sem Trevor iz Irske, član Kitecrew Ireland … a ti tudi zmaje spuščaš?”
“Tu pa tam … sicer sem veleposlanica Slovenije v Indiji.”
“A, štekam … čakaj, kaj?”

Mateja Vodeb Ghosh je res veleposlanica Slovenije v Indiji, častna članica našega zmajskega društva, najboljša zmajarka med veleposlaniki in najboljša veleposlanica med zmajarji.

Vsako leto pride v Ahmedabad na festival, kot VIP pretrpi neskončno otvoritveno slovesnost, vse plesne in glasbene nastope, vse govore županov in guvernerjev – in se nam potem pridruži na letalnem polju. Če je veter, spuščamo zamje – če ni, jemo mangov sladoled, pijemo indijski čaj, in presenečamo ostale zmajarje.

Letos so ji, kdove zakaj, organizatorji podarili kavbojski klobuk – ki ga je takoj predala Gregorju. Veleposlaniki imajo standarde.

Mimogrede, ko smo že pri otvoritvi – kdo ugane, na katero vižo maršira parada zmajarjev?

Tako je. Povsem primerno – naj novinci takoj ugotovijo, kje so in kako bodo stvari šle …

Narobe se je potegnil konec kite, spletene iz nosilnih vrvic orjaške mante (okej, nekdo ga je narobe potegnil) in iz kakih 50 metrov štrikov naredil vozel, ob katerem bi se še Gordijski osramočen skril. Vsaj pol ure mukotrpnega razpletanja nas je čakalo pod vročim soncem slane puščave Rann of Kutch.

K sreči pa so nam na pomoč priskočili prijazni in spretni domačini – in smo bili v dveh urah in pol gladko fertik!

Je bil pa hec, ker nas je med neskončnim razpletanjem vrvic orjaškega zmaja prihajalo gledat vedno več ljudi. Napetost je naraščala, pričakovanja so se dvigala – in ko so se vrvice uredile in napele, da se je manta veličastno dvignila v nebo nad belo puščavo, je množici ušel vzklik navdušenja:

“OOoooooooOOOOOoooooHHhhhhh!”

Prava zvezda festivala, petindvajset metrov dolžine, deset metrov povprek.

Vleče pa kot hudič, leteča pošast, da zanjo potrebuješ res močno in čvrsto sidrišče. K sreči smo prav takega prinesli s seboj:

*Gregor daje vtis skulirane sproščenosti – v resnici pa komaj ostaja na mestu*

Ko smo že pri zvezdnikih festivala: enega največjih sploh ni bilo na IKF Gujarat 2025, je bil pa k sreči njegov zmaj: Janez Vizjak, najboljši izdelovalec zmajev v Sloveniji, šef in glavni dizajner zavoda Dr.Agon kites.

Njegov rdeče-belo-črni fled zmaj z natančno izdelanim vzorcem in desetmetrskim rdečim repom je pritegnil pozornost režiserja, ki je na festivalu snemal film o zmajih.

Filmarji so vzeli zmaja, izbrali najlepše dekle in najpostavejšega fanta (Christopherja, koga pa) in ure in ure snemali spuščanje Janezove mojstrovine.

Luči!

Kamera!

Akcija!

Kader za kadrom so ponavljali, dokler režiser in scenaristka nista bila zadovoljna. Yunis, Saša in Ivor so vlekli zmaja, tekali gor in dol in lovili režiserjevo vizijo … “Naj zdaj lebdi v zraku! … Pripeljite ga do onih zmajev! …. Naj pristane direktno pred kamero! …”

Kdo ve, če bomo povabljeni na premiero …

Norci iz Odiše – najbolj kul ekipa, hudi žurerji, pesniki, čudoviti prijatelji, rušilci zmajev, nadvse brihtni in povsem zmešani – so na fetival privlekli ogromen zmajski vlak; skoraj 300 majhnih zmajev pripetih na isto vrvico.

Ni jim bilo doovlj, da se je vlak uspel dvigniti; ne, še napis IKF Gujarat so pripeli nanj:

*Sekunde pred katastrofo: zadnji posnetek celega zmajskega vlaka iz Odiše*

Še jim ni bilo dovolj, je pa imela vrv vsega dovolj in se je lepo strgala. Zmajski vlak je veličastno zaplul prek reke Sabarmati in se na drugem bregu zapletel v žerjava.

“To! Ratalo nam je!”
“Kaj zaboga vam je ratalo – ravnokar ste izgubili vse skupaj.”
“Ja, točno to je bil naš plan!”

Karkoli, samo da izpadeš kul …

Vožnja iz slane puščave nazaj v Ahmedabad vzame dvanajst ur. Ko smo pospravili zamje in se zbasali v avtobusa, je bila ura štiri popoldne, prihod ‘domov’ je bil tako načrtovan za čerto uro zjutraj. Vse je šlo lepo po planu: ob petih smo popili čaj, noč je padla skoraj hipno, kot to počne v tropih, vzdušje na busu je bilo na vrhuncu:

V Gudžaratu ima vsak človek in vsaka reč pravico, da pošlje dogodivščino nad ljudi. Tako je ob dvajset do desetih zvečer alternator na drugem busu ugotovil, da je čas za dogodivščino – in promptno crknil.

Kaj pa zdaj?

Vsaka minuta, prečuta na robu avtoceste sredi ničesar, se je globoko zajedala v naš spanec (ki ga že tako ni bilo dosti na obzorju). Zamenjava alternatorja ni prišla v poštev, nadomestni bus iz Ahmedabada bi do nas potreboval kakih pet ur.

K sreči imamo ideje.

“Bakul, kaj pa če bi …”

Dve možnosti: ali čakamo tukaj na rešitev – ali pa se vsi zbašemo v naš mali modri bus in pustimo Manoju, da opravi s kilometri.

Bakul je pametno dal obe možnosti na glasovanje, nas pa potihem poprosil, naj demokracijo porinemo proti drugi možnosti – pa se je Ivor drl “Option two! Option two!”, še preden je Bakul uspel končati svoj govor o krvi, znoju in solzah.

Seveda je delovalo, glasu proti ni bilo. Vsi in vse – 40 ljudi, zmaji in prtljaga – se je stlačilo v busek z 28 sedeži in brez prtljažnega prostora. Je bilo udobno? Niti slušajno. Nevarno? Malo že, dosti ljdui je moralo stati, previsoko naloženi zamji pa so samo čakali na luknjo na cesti ali na kak divji Manojev manever.

Kako smo prenesli te nevšečnosti? Kot pravi zmajarji:

Potem pa se je Bakul izkazal na polno in z mojstrskimi prijemi nadarjenega organizatorja uspel rešiti večino časa, ki nam ga je požrl alternator. Najprej je poklical nadomestni avtobus iz Ahmedabada, Manoj pa nas je v slabi uri zapeljal do počivališča, kjer smo šli na večerjo. Vmes je Bakul rezerviral še en avtobus lokalne firme, da smo se po večerji odtlačili na dva busa, naš konvoj pa je oddrvel proti prihajajočemu busu iz Ahmedabada.

Srečali smo se na cestninski postaji dve uri pred mestom. Mož v Moschinu nam je rešil spanec!

Chapeau, stari moj!

IKF Gujarat je naporen in mestoma čudaški, je pa tudi poln resne lepote. Lepote, ki jo ima Gudžarat sam; narava, arhitektura, zgodovina, ljudje – in lepote, ki jo prinesemo zmajarji.

Glej, leteče ribe!

Toliko lepega se je znašlo na gudžaratskem nebu … Scottove mojstrovine, kolumbijski velikani, mehiške leteče skulpture, maltežanska čudesa, nizozemska, brazilska, mavricijska, butanska, kamboška, nemška, grška … cel svet je letel nad svetom.

In, seveda, Julian 🙂

In mi.

Neverjeten kot vedno: IKF Gujarat!

IKF je vedno hardcore, tokrat pa je bil še na polno bolj.

Destiliran.

Za mesec dogodivščin in izkušenj v štirih, petih dneh.

Iz Ljubljane smo odleteli ob dveh popoldne, se ure svaljkali po dubajskem in mumbajskem letališču (mimogrede, zunanjo kadilnico so prestavili na P6 West!) in prišli v hotel v Ahmedabadu ob osmih zvečer naslednjega dne. Takoj zjutraj je bila otvoritev, pa smo vstali ob šestih in šli na prizorišče, kjer smo potem spuščali zmaje do teme. Naslednji dan smo leteli do štirih, šli na bus, pristali v Bhuju ob dveh zjutraj, se zbudili in odpeljali v Dhordo, tam leteli do štirih, šli na bus, imeli dogodivščino z alternatorjem, prišli v hotel ob pol petih, se zbudili ob devetih, leteli cel dan – in potem je bil čas za strehe Ahmedabada, za praznovanje Uttarayana.

Oh, strehe Ahmedabada …