Vremenska napoved je bila odlična. Vetrovna napoved je bila še bolj, tako da smo s seboj po dolgem času vzeli Royal 69 sleda, narejenega za premočne in presunkovite razmere. Vremenarji so grozili z udari prek 60 km/h, a v točno pravi smeri – veter bi zmaja nesel točno nad oddaljeno in skrito tarčo
Ampak, ti lažnivi pratkarji … Vetra niso obvestili, da je napovedan in da se mora prikazati. Pa smo stali na zasneženem travniku z zmaji v rokah – in niti sapice nikjer.
K sreči je pri nas dovolj čudovitih krajev, pa se najde tudi kakšen, ki ga boža veter. Izbrali smo bližnjega: Cerkniško jezero, ponovno 🙂
Cerkniško jezero vsakič nastavlja drugo lice zmaju nad njim, pa nas ne skrbi da bi se slike ponavljale.
Tokrat je bila zimska pravljica.
Sonce je pikalo v oči; globoko modro zimsko nebo, pod njim ledeno bleščanje kristalov … in globoka reka, ki se vije prek zasneženega polja.
Mir in spokoj. Niti nagajiv veter (običajna plast vrtincev kakih 80 metrov visoko je bila bolj luknja v nebu, pa je bilo treba kar naprej paziti na zmaje) ni uspel zmesti zena zimskega zmajarjenja.
Skoraj ni zvoka: mehka bela preproga vpije vsak vsiljiv šum. Le tu in tam se Cindy delta razjezi na sunke vetra in z oddaljenim frrrrrrrt! opozori nase.
Julijske Alpe se bleščijo v dalji.
Ni kažipotov, ni senc, ni tiktakanja ur. Neskončno poldne.
Mi, zemeljska bitja: eno oko počiva na zmaju, drugo si skuša domišljati, kaj bi videlo tam zgoraj.
Pokrajina je ploska; naše obzorje je blizu, skoraj lahko sežemo do tja. Zmaj pa ne ve za obzorja.
Zmaj leti – in mi letimo z njim.
Zmaj morda res ne more dvigniti naših teles, a brez truda vzame naše misli in jih ponese v modro zimsko nebo.
Tudi mi letimo.
Zmajske fotografije posnete z Insta360 na Cindy delti in z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokkakuju; oba zmaja narejena v Dr.Agon kites.