Pravili smo vam, kako se je Ljubljansko barje iz absolutne divjine v le dvesto letih spremenilo v – poleg solin – najbolj umetno, preoblikovano, antropogeno krajino pri nas. Ta čudna ravnica pravokotnikov je skoraj povsem delo človeških rok. Skoraj: nekaj žalostnih ostankov prvobitnega močvirja še vztraja; Strajanov breg, pa Kozlerjev gozd, pa tisto nenavadno visoko … Read more
En prijazen, s soncem obsijan, žareč … … drugi čuden, megličast, zakrit in strašljiv. Ko se Barje kopa v pikajočem pomladnem soncu, zlahka pozabimo, da zremo v ogromno močvirje. Pokrajina je mehka, skoraj vabljiva, skoraj udomačena. Na dveh mestih smo spustili zmaja v barjansko nebo, nekaj sto metrov narazen v prostoru, komaj dva tedna vsaksebi … Read more
Praznina. Mokra, tuja, strašljiva praznina. Sto petdeset kvadratnih kilometrov niča. No, v resnici smo samo mi videli praznino; tisočem vrst se je kraj zdel idealen, pravi paradiž. Pa še nam se je pred leti prikupil, ko smo si hiše na kolih gradili ob robu plitvega jezera, uživali njegovo zaščito in se mastili z njegovimi dobrotami … Read more
Bukve so fejst. Ene najlepših dreves so bukve … srebrna debla z zlatozeleno krono … in ni je svetlobe, ki bi se lahko primerjala s tisto v bukovem gozdu spomladi. Bukve – Fagus sylvatica – so danes izjemno uspešne in široko razširjene; vsakič, ko je bilo vlažno in vsaj malo toplo, so se razlezle po … Read more
Bogovi vetra so že nekaj let zapored tam okrog Novega leta naklonjeni zmajem, pa se ponavadi spravimo na Cerkniško jezero. Spet? Seveda. Nikoli ni dovolj. In nikoli ni enako. Pa smo tudi letos ohranili to tradicijo – in spet bo prvi članek leta posvečen največjemu presihajočemu jezeru v Evropi. Ni pa bilo enostavno. Po kratkem … Read more
Jesen je šla na polno, pa smo se odpravili na Planinsko polje, da bi ujeli jesenske barve, ki grasijo njegovo obrobje – pa smo čisto pozabili na jesensko deževje, ki je padalo nekaj dni pred tem. Potke, ki gredo križemkražem čez polje so že tako zaprte za avtomobile (krhki ekosistem potrebuje vso zaščito, ki jo … Read more
Dostikrat ne piha. Včasih pa ne piha na prav posebno čuden način. Slovenija je vobče vetrovno prikrajšana, njeni najlepši deli še posebej – grape, kotline, kraška polja, klifi … kar se vetra tiče, so taki kraji zoprni do amena. Za vsako dobro fotko, za vsakim uspešnim zmajskim fotografiranjem je na stotine izletov v prazno; kolikokrat … Read more
Dolgo je trajalo … Poletje že tako ni najboljši čas za zmaje; vročina stiska, žuži rajajo, zrak pa ali stoji čisto pri miru, ali pa nori naokoli. Pa še nevihte se kot iz nič naenkrat pojavijo. Tako da – ko je vreme pokazalo svoj napol primeren obraz, smo takoj tekli na Barje, da spustimo kaj … Read more
Ta zapis bi moral biti poetičen – ne informativen, ker smo nad tem delom Ljubljanskega barja že tolikokrat leteli, da smo vam povedali praktično vse o zgodovini in lepotah krajinskega parka in mehkotekoče Ižice, ki se vije prek njega. Vendar … Strašna groza je zadela kraj daleč daleč proč; mesto, ki ne more biti bolj … Read more
Kiklopi niso nikdar bili prav posebej kul bitja. Κύκλωπες, te okroglooke, enooke pošasti, so relikt pred-davne preteklosti, nastali (izmišljeni) v davni preteklosti. So absolutni Drugi, z nami v istem prostoru, a ločeni v času: Polifem, ki je tako težil Odiseju in kolegom, je bil neolitski mož, ki se je ukvarjal s pašo, transhumanco čred ovac … Read more