Gudžarat, vračanje

Že na začetku je bila težava s tem člankom.

Kako pisati o prijateljstvu, o povezanosti, o bližini – ne da bi zašli v patetiko in emocionalnost.

Ko se je izkazalo, da se patetiki ni moč izogniti – kako vendar! -, je bilo vse lažje.

Kaj točno se je zgodilo; kakšno sosledje dogodkov, odločitev, zvezdnih utrinkov je pripeljalo do tega, da nekega januarskega večera stojimo pred hotelom v Ahmedabadu in gledamo, kako na vsake par minut taksi pripelje najboljšega prijatelja?

30 ur nismo spali – z letalom do Indije je dolga – in jasno je bilo, da še ne gremo spat.

Kdo pa bi spal, če gre pa za največje srečanje zmajskih prijateljev: začel se je IKF Gujarat 2025!

Prvi pravi stick z Indijo: ko se odprejo zadnja vrata zadnjega letališča in te okrog ušes mahne stoodstotna vlaga z vročino, ki presega 35 stopinj.

Čudovito je.

*Kadilsko območje: P6 West, pred terminalom 2 na* Chhatrapati Shivaji Maharaj International Airport, Mumbaj

Mumbajsko letališče. Prvi chai, prvi Thums up, prvi čik na kadilskem območju v parkirni hiši, ki ga vsako leto prestavijo drugam. Pivo pri Blackberryju, šefe nas pozna.

In potem naprej, do Ahmedabada!

Prijatelji, ja. Kako zaboga smo postali prijatelji z Bakulom, ki se nam je pred dvema letoma zdel preveč aroganten za svoje sposobnosti (nič ni bil kriv, šefi so mu srali po glavi in ni imel ntii centimetra prostora za improvizacije na terenu), on pa je bil prepričan, da smo grupa jako pametnih težakov, ki se je spravila prav nanj, da bi mu zamorila že tako usran job.

*Z Manojem, najboljšim voznikom avtobusa v Gujaratu in daleč naokrog*

Zmajarje vodit okoli je kot bi mačke na pašo gonil.

Kdaj – zakaj je kliknilo? Takrat, ko smo mu rekli, da smo z našim Manojem najboljši prijatelji, pa seveda ni verjel; je šel vprašat Manoja, ta pa je osuplemu Bakulu potrdil: ja, Slovenia, bestiči – in mu kazal KAP Jasa bedž, ki ga je dobil pred dvema letoma?

Je kliknilo v hotelu v Bhuju, ki ga je zrihtal Bakul (on sicer skromno trdi, da je šlo za “joint decision”, ampak mi vemo, da je bila njegova ideja) – ko je postalo jasno, da niti slučajno ne bomo prišli v ledenomrzle šotore v slani puščavi pred četrto, peto uro zjutraj?

Ker takrat, ko smo prišli k njemu z idejo stlačiti vse zmajarje v Manojev bus, on pa nas je poprosil, naj vse prepričamo, da gre za odlično idejo, medtem ko je v ozadju čudovito vlekel niti in nam rešil spanec – takrat smo že bili prijatelji, ker smo se vse z očmi zmenili.

Morda je pa povsem preprosta reč – morda smo pa vsi fejst ljudje …

Ne gre za obisk Gujarata. Gre za vračanje, za prihod domov daleč od doma. Ne rinemo v Gujarat, da bi spuščali zmaje (seveda jih, ampak) – tja gremo, da spet vidimo vse prijatelje.

“Boris … star je že, betežen. Jeseni je šel na zmajski festival, in kot da bi vedel, da je njegov zadnji … tekel je, vlekel svojega zmaja, vesel, srečen. To mu eliva s Petrom: da mu zadnja leta narediva čim bolj lahka, vesela, srečna …”

*Zmajski pes Boris s svojim zmajem na IKF Stožice pred par leti*

Ko stopimo na letalno polje v Ahmedabadu je kot bi stopili v razred po dolgih (in dolgočasnih) počitnicah. Kamorkoli pogledamo, je nekdo, ki nam je blizu. Cisca nam zaskrbljeno razlaga o Borisu, Peter se ob ograji meni z Indijci o razlikah med patangom in njegovim pointer zmajem, tam sta Vinita in Johan, Bob sedi v svoji hišici (“preserve energy!”), Tunizijke dilajo pretihotapljene sladkarije, sosede iz Slovaške se režijo Gregorjevi akreditaciji, drugi sosed, iz Južne Afike, pa je nov. Super za nas – nov prijatelj!

*Kot je rekla Helmi iz Balija: Gregor čez dan, Georgina pod noč!*

Če razteknemo analogijo s srednješolksim razredom: festival je kot maturanc, predvsem zvečer. Četudi je Gujarat suha država.

“Bolnišnica je.”

Sredi noči smo na terasi hotela (tistega z madhuko in letečimi lisicami) in uničujemo prepovedan kontrabant (živjo, gospod tožilec Hardik!), ko ima Maxime dovolj orjašega svetlečega billboarda, ki mu v oči bije z besedo KAUSHIK. “Kaj mislite, kaj pomeni ‘kaushik’?”

K reči je z nami Juan, lingvist.

“To je pa enostavno: ‘kau’ po javansko pomeni ‘ti’, ostale črke so pa … ‘sick’, bolan.”
“Kaj?”
“Kaj kaj – piše ‘ti bolan’ …”
“In …?”
“Ja za bolnišnico gre, bučman!”

Čisto potiho gremo nazaj v naš hotel, ker je ura pozna, zmajarji pa utrujeni spijo.

“AAAAAAAAAAAAAAhahahahaha!”

*“Ne še iti!” … “Moram iti!” … “Rad te imam!” … “Tudi jaz te imam rad, Marczin!”*

Shahir in Marczin butneta skozi vrata v vreščečem smehu. Pri recepciji hotela so naredili megažur: Mavricijčani vrtijo glasbo, Kolumbijci vodijo ples, Poljaki točijo, Christopher pa blazni.

Noč v Ahmedabadu …

Saj veste, kako vam kraj priraste k srcu … Ko se prvič vrneš in čutiš, da si prišel skoraj-domov Da se kraja ne boš znebil ne iz glave ne iz srca. To je Ahmedabad za nas.

Nič ne poznamo mesta. Ene par stvari najdemo iz glave; Gandijev ašram, pa Law Garden, kjer Ivor kupuje svilo za svoje punce, pa starinarnico, pa bazar v starem delu mesta, pa približno vemo, kje je Jamshed doma – potem nas pa že zmanjka.

Ampak je vseeno naš Ahmedabad: te srednjeevropske glave celo v indijski metropolni najdejo kavarno na oglu, se počijo na stole, žvižgajo dekletom (“Hej, L’ubica“, ker je ravno Slovakinja šla mimo) in uživajo v … no, v čemerkoli pač Indijci pravijo kofe.

Zmešano je; še drevesa so čudna – ampak tako znano, tako prijetno, enostavno, blizu.

Dom, daleč od doma.

Po najdaljšem dnevu na letalnem polju – otvoritvena slovesnost naj bi se začela ob desetih, ampak VIPovci ne pridejo pred enajsto, zato moramo vsi zmajarji biti na svojih mestih ob pol sedmih, ker tako pač mora biti – je bil čas za našo prvo pojedimo.

Babalujev simpozij.

Z lahkoto najbolj fascinantno večerjo v Ahmedabadu zmajarjem vsako leto priredi legenda ahmedabadskega zmajarstva, pravi Amdabadlija Jamshed Turner – Babalu. Turnerjevi enostavno zaprejo križišče dveh cest v starem jedru mesta – UNESCO World Heritage pa to! -, prekrijejo tla s pregrinjali, privlečejo mize in stole in takorekoč iz nič ustvarijo najbolj prisrčen kraj v mestu.

Potem je pa še hrana, ki jo kuhajo babice iz becirka in bi bila gladko najboljša ever – če nas ne bi čakali še dve pojedini. Vsak gre po repete. Nekateri po tripete.

Tako sedimo pod strehami starega Ahmedabada, zgoraj hrumijo Airbusi na final approach, mi pa čvekamo o tem in onem s prijatelji iz celega sveta. Z Madame Rao o šolskem sistemu, o grožnjah in prednostih tehnologije. S Thomasom o izdelovanju verskih podobic. Z Uttejem o davkih. S Turnerjevimi mulci o tem, kako se vozi patanga.

Z Juanom o rudarstvu (indonezijski premog FTW!).

Še z mulci o zmajih.

Še se basat s fantastičnimi samosami in kebabi in kdove čim,, dokler skoraj ne počimo.

Na pop-up simpoziju, med samimi prijatelji.

Pride korejski profesor in reče, daj morava se slikat, pri tem pa mi v roke tišči konec nekakšnega prta, na katerem nekaj piše. Daj, obrni to proti kameri, no.

No, take reči. Emocionalno?

Itak da ja!

Prisha je zdaj mlada ženska svetlih oči in svetle prihodnosti, sveže diplomirana športna psihologinja in ne le odličen chef, še izjemna načrtovalka menijev zapovrh.

Ampak mi se še spomnimo, kako ji je, smrklji, Uttej skozi zobe siknil “Prishaaaa…!“, ko se mu je zazdelo, da je gostom preglasna.

Šest let nazaj … Družina Rao so, no družinski prijatelji. Še več: so tisti, ki jim poveš vse, oni pa tudi vse. O teti v bolnišnici, o otrocih v šoli, o težavah v zakonu, o vsem; Prisha, Uttej, gospa Rao.

Letos je megla malce zakomplicirala reči.

“Don’t you mister Rao me!!!”, je vrgel telefon dol Uttej.

Megla je sicer prekrila letališče v Delhiju, ampak problemi so nastajali v Ahmedabadu. Velika letala so lahko poletela iz Delhija, mala pa niso mogla tam pristati – pa je en zmajar za drugim ugotavljal, da mu je avijon za domov enostavno ušel.

Koga pa se kliče, če ne Utteja?

Pravi gudžaratski biznismen ima več osebnosti. Ena od njih zmore gladko odrezati zoprnega zamudnika, ki kliče vsakih pet minut, čeprav mu je Uttej rekel, da bo rešil problem. Če Uttej reče, da bo rešil, potem je problem že rešen: usedi se, naroči čaj, prižgi bidi … čakaj, in zgodilo se bo.

“I’m not a robot!!!”

Mi smo si ob tem dretju hahljaje mežikali – gospa Rao si je nadela svoj najlepši nasmešek (iskren, ko so tudi oči zraven), zato smo vedeli, da je vse okej – Juana pa je situacija povsem iztirila …

Večerja – Moughal Chowk se je spet izkazal! – je bila izjemna.

Resno.

Gregor se sredi letalnega polja z nekim Indijcem objema, kot da sta najboljša prijatelja, ki se že celo večnosti nista videla, in da morata naslednjič pa res na pivo.

“Ej, kdo je bil pa to?”
“Nimam pojma …”

Lakesh? Nitesh? Drugi Nitesh? Sandeesh? Rajesh? Šele dolgotrajno brskanje po FB je razkrilo, kdo je bil tistega dne Gregorjev najboljši prijatelj.

“Kje pa je Min?”
“Tukaj sem!”
“Ojej … tako ga pogrešam, da se mi včasih zazdi, kot da še vedno slišim njegov glas …”
“Tukaj sem, Bob.”

Mina smo izgubili na letališču in potem še enkrat v hotelu, pa smo se seveda iz povsem očaranega Indonezijca norca delali.

*Bakul točno ve, kje je Min, ker so njegve zmajske ovčice vedno natančno preštete*

“Oh, ne, spet smo izgubili Mina!” Kje je Min? Miiiin!”
“Zraven tebe stojim, teslo!”

Leteti pa zna, naš Min …

Medtem je Vinita šla s taksijem v Gandhinagar, da bi šefe Gujarat Toursma prepričala v nekaj lepega, a ne načrtovanega. Kar je pri šefih vedno strahotno težko.

Ampak Vitia je pač Viniti, in po njeno festival ne more biti samo o zmajih, prijateljih in žurih.

Kaj pa otroci? Za otroke gre!

Bachpan Manao.

Bachpan Manao je vseindijski projekt spodbujanja ustvarjalnosti in izražanja pri otrocih, ki jim v življenju ni z rožicami postlano. Odskočna deska za prihodnost, veter pod otroškimi krili, trdni temelji za razvoj njihovih potencialov.

Vinita je, jasno, rojena za to.

Prepričala je šefe, staknila kup otrok, privlekla predstavnike fundacije EkStep – in na letalnem polju priredila zmajsko delavnico. Vsi smo pomagali, ker … no, Vinita.

In vse skupaj je na polje privleklo televizijo.

Ampak ne katerokoli televizijo – samo v Ahmedabadu je prek 100 lokalnih kanalov – NDTV je prišla, nacionalna TV iz New Delhija. Vinitin projekt so tako prenašali po celi Indiji – Indija pa ima, kot pravijo, milijardo in pol ljudi!

Res je letelo.

Kot da bi to leto tekmovali v pojedinah, se je pred hotelom prikazal Saud in mimogrede rekel, če bi šli do njegove tete na streho, malo patange spuščat pa take reči.

“Pridi, Maxime, gremo manjhe rezat!”

Bil je dan po Uttarayanu, ampak v Ahmedabadu se pretep z zmaji nikoli ne neha.

Dolga vožnja s tuk-tukom po labirintu starega mesta, pa na streho. Patangi so tam, manjhe čakajo, mojstri so pripravljeni, da nam krijejo hrbet. Naj se pretep začne – Kai po che!

Tale video morda res ni nič posebnega … ampak. Da se po starem Ahmedabadu razlega in je zmajskim borcem zvočna kulisa tale naša popevka …

Emocionalno? itak da ja!

Po zmajskem pretepu – izgubili smo kakih dvajset patangov, potem pa je najprej Saud rešil čast terase, potem pa je njegova mlajša sestra vsem v soseski pokazala, kdo je šef – je teta prinesla … “lahen prigrizek”.

Točno vem, kakšen okus ima tale fotka.

Toliko reči, toliko dogodivščin, toliko spominov …

Množice.

Mulci.

Pa Krish, študent, ki ga je Ivor enako kot lani (na enak način mimo istega varnostnika, ki se je enako smejal) vtihotapil na letalno polje, da sta potem ure in ure debatirala o vsem mogočem …