Sindrom vsiljivca: IKF Mangalore 2025

Zakaj pa mi?

Zmajska ekipa iz Mangaloreja je na svoj festival povabila cel kup zmajskih mojstrov in legend. Od Koste, Boba, Antonia in Axla do Claire in Davea, pa Sandre in Guilhermeja … Team Magnetik iz Grčije, pa Raymond, ki se je v Mangalore pripeljal z motorjem iz Mumbaja … pa trio izjemnih Indonezijcev; Aji, Juan in Suharmin … pa seveda indijski mojstri: Hanna, Rauf, Ashok, Digant, Jass, Mahesh, Nitesh, Rajesh, Sandesh … One India kite team, KiteLife foundation, Fly360 team, Kohinoor team, utrgani Odiščani … In seveda Team Mangalore: Sarvesh, Subhash, Pran, Shriniketh, Giridhar …

Sami res hudi zmajarji.

In mi.

“Kam naj ga pa dam? Saj ni prostora!”
Nekdo, ki očitno ni zmajski mojster

Spuščanje zmajev z res hudimi mojstri je fantastična in nadvse živčna zabava. Običajni zmajarji dobro vedo, da zmaj potrebuje prostor za letenje, večji zmaj pa toliko bolj. Orjaše leteče pošasti potrebujejo res veliko prostora, še posebej, če niso povsem udomačene.

Plaža Tannirbhavi, kjer smo leteli, je dovolj velika. Del plaže, ki so ga ogradili za nas, je bil čez dvesto metrov dolg.

Ampak ne. Vsi so se stlačili pred festivalske hiške, poleg odra in čim bližje množici gledalcev, in basali svoje zmaje v nebo.

Ta posnetek ne nastal še pred resno gnečo na nebu

Nobenega običajnega zmajarja nikjer. “Čudovito, koliko prostora,” je vpil Ashok, ko je svoj vlak zmajev spustil manj kot meter stran od ogromnega napihljivca, ki je v nebo vlekel petnajstmetrskega leoparda. Če si pogeldal gor, ti ni bilo čisto jasno, na kateri vrvici je plesal zmaj.

Veter je bil enostavno popoln. Nebo se je napolnilo, vrvice so spletle pravo džunglo, sidrišča so prekrila plažo …

Pogled v nebo je bil povsem neverjeten.

In niti ena nesreča – dokler ni nekdo začel komplicirati z zmajsko fotografijo – se ni zgodila; nobenega zapleta, nobenega strmoglavljenja, nobenega vrvičnega zmenka (line dating: ko zmaja padeta, gresta zmajarja po vrvici od sidrišča do prepleta; tam se srečata – in …)

Še mi, ki se navadno skromno držimo ob strani, smo našo največjo pošast poslali naravnost v največjo gnečo. Kar bo, pa bo!

Ne laženo: bil je eden najboljših zmajskih dni sploh.

“Tidak komplikasi – relaksasi!”
KAP Jasa mrcvari indonezijščino

*Kot nogometaši po tekmi smo tudi mi zamenjali majice*

IKF Mangalore ne organizira turistična organizacija, ampak zmajarji – in to se pozna. Recimo, prvi dan festivala je bil prost, pa so nas poslali gor in dol po Karnataki na res prekrasen izlet (o tem več v naslednjem članku).

S spuščanjem zmajev smo začenjali po kosilu (kaj kosilo, kulinaričlni presežki!), ki so ga stregli v našem hotelu (ki je bil absolutno preveč dober za nas zmajarje).

*Guilherme si ne more pomagati, ubogi odvisnež od letenja …*

Tako smo imeli dosti časa za relaksacijo, za odkrivanje Mangaloreja, za iskanje spominkov (predvsem za določeno gospodično, ki si je zaželela slona – in to dva. Živa. Fantka in punčko. Žal za toliko dodatne prtljage nismo imeli sredstev …)

Res so nas razvajali v Mangaloreju …

*Unbothered. Moisturized. Happy. In my lane. Focused. Flourishing.*

Zato je bilo vzdušje na avtobuju, ki nas je peljal na letalno polje … tako umirjeno:

Po norem tempu festivala v Gujaratu se je tole res prileglo. Nič komplikacij – samo relaksacija!

“Timeo Danaos et dona ferentes!”
Saša Grku

Vsak festival je priložnost za nabiranje novih prijateljev, pa mangalorski ni nič zaostajal. Cel kup smo jih srečali, same legende. Andreas, skrivnostni Šved z Balija (in hud poznavalec viskijev); Jan, ki smo mu skoraj poteptali mandrila; Claire in Dave, katerih trilobitom smo se res približali; in trio Grkov, ki skupaj s kosto tvorijo Team Magnetik.

“A boš bananin čips,” je Theodor molel vrečko.
“Niti slučajno!”
E? Zakaj pa to?”
“Boj se Danajcev, ki darove neso!”

Smeh je tako odmeval, da se je voznik tuktuka skoraj zabil v narobe vozečega motorista, ta pa je skoraj končal pod kolesi tovornjaka. Skoraj.

*Kosta predava nesrečnim študentom – o* akrobatskih zmajih

Grki niso zgolj Grki, temveč tudi mojstri akrobatskih zmajev in torej nadležni težaki – a kot je Kosta razložil lani v Belgaumu, nujni nadležni težaki.

Ljudje na festivalih najprej v šoku buljijo v leteče pošasti, potem jih občudujejo, naredijo dva tri kroge okoli polja … in to je to. Balet z zmaji, še posebej na kakšni fino glasbo, pa je nekaj povsem drugega. Mojstri lahko množice zabavajo ure in ure – Kosta, Yannis, Theodor in Panagiotis pa so res mojstri akrobatskih zmajev.

Napovedovalec je bil do ušes in čez zaljubljen vanje. Publika je norela.

In ubogi Grki so morali leteti do noči in še dlje …

“Un Sarvesh por favor!”
Sarvesh, ko je slišal za besedo ‘cerveza‘

Za razliko od Gujarata Karnataka ni suha indijska država. Kar je pomenilo, da smo si po napornem dnevu spuščanja zmajev lahko privoščili enega hladnega.

Enega, ja …

Ne pozabite, naša supermoč je v tem, da najdemo čuden bar v kateremkoli mestu, kjerkoli, vedno.

Pa nas je najprej Andreas povabil na kozarček v četrto nadstropje, pa smo čakali Gregorja, ki se je ustavil pri zmešanih Odiščanih, pa je prišel Rajesh in konspirativno zašepetal:

“Pridite potem v sobo 206.2

Eden od nas je razlagal, kako moraš znati samo dva stavka v vsakem jeziku, pa lahko brezskrbno pohajkuješ po svetu.

Prvi je: “Eno pivo, prosim.”
Drugi: “Še enega!”

Ker naokoli ni bilo nobenega Španca, je za ilustracijo teh ključnih rečenic uporabil – španščino. Kar je Sarvesha malce zmedlo.

“Moje ime v španščini pomeni – pivo?? Torej sem … Mister Beer?”

In tako je častitljivi Sarvesh Rao, šefe, vodja teama, glavni budžo … postal in ostal mister Beer …

Letet na polno, žurat na polno …

“Mr. Saša, I am ready for my closeup.”
Trilobit zmajskemu snemalcu

Ko smo se navadili leteti z norci, postajali vse bolj sproščeni in samozavestni, se je nekdo od nas spomnil, da bi bilo res fino v kaos na nebu dodati še rokkauja s kamero.

Originalni modri rokkaku se je sicer lepo dvignil, a ga ni nihče gledal med prtrjevanjem kamere. “Saj ga na roki čutim, ni panike!” pa take reči.

Seveda se je rokkakuju na pot postavil velik trilobit.

Rokkaku je butnil v orjaka in mu za hip zaprl enega od prekatov; za hip, a je bilo dovolj. Trilobit je šel ostro desno in gladko bil štiridesetmetrsko kačo z neba. Kača se je razprostrla po nekakšni džungli za festivalskimi hišicami (gotovo polni pravih kač), trilobi pa se je pobral – in ravno, ko je bilo videti, da se bo vse relativno dobro izteklo, je mimo priplesala vesela manta.

Vrvice so se zapletle, manta je potegnila trilobita dol, oba skupaj pa sta na poti proti tlom pobrala še leoparda iz Odishe. Gregorjevi obupni poslusi rešiti, kar se rešiti da, so bili zaman.

Precejšen kup ripstop najlona je prekril plažo, krivec pa je stal sredi zmede z vrvico rokkauja v roki. Originalni modri je edini ostal tam zgoraj.

“Zakaj se mi pa smejete? …. Oh. Aja …”

Še preden je kamera poletela, so se vsi zmaji vrnili na nebo, pripravljeni na bližnje posnetke.

Voditi rokakkuja po nebu, polnem zmajev – vsak jo po svoje maha tam zgoraj – je možno le zato, ker je rokkaku tako stabilen, miren in odziven. Originalni modri je tako zanesljiv, da se je dalo kamero pripeljati na par centimetrov od velikanov v zraku.

Hoja skozi džunglo vrvic je bila … zmaju v veselje, napeta, uspešna in varna.

Noben zmaj ni bil poškodovan med snemanjem tega zračnega videa!

“Se pravi – če ti pade zmaj na tla, greš pač domov in ga nikoli več ne boš spuščal?”
Gregor Akashu, glede ljubezenskih zadev

Organizatorji so na festival zvabili kup prostovoljcev. Vsaka ekipa je dobila enega, da bi nam bil v pomoč; nositi zmaje, navijati vrvice, nositi vodo, hladiti utrujene zmajarje z veliko pahljačo iz nojevih peres, take reči.

Nam so dodelili Akasha, mi pa smo ga promptno naredili za zmajarja. Dobil je našo priponko, malce smo mu razložili trike in mu porinili vrvico trilobita v roke.

“I made it fly!”
“Cool. Now tie it to the railings, and let’s get something to drink.”

Akash je mlad, zato ima kup ljubezenskih težav. Na smrt ljubi eno, ki ga je, če smo prav razumeli, najprej ljubila, potem pa šla v dogovorjeno poroko z nekom drugim.

Uničujoče. Na celem svetu ji ni enake, nikoli je ne bo nehal ljubiti, konec je vsega … adijo, kruti svet.

“Kaj, a če ti zmaj pade, boš kar nehal, ali kaj? Veš koliko je še zmajev!”

Pa sta dva od nas poslušala, ponudila ramo za jok in kup res pametnih nasvetov, dokler ni mimo prišel Ivor.

“A tedva ti dajeta ljubezenske nasvete? Hahahaha … ne jih poslušat – oba sta srečno ločena!”

In nasmeh je ožaril Akashev obraz …

“Rabim vašo manto.”
Nitesh, takoj po tem, ko je dobil precej noro idejo

Letenje z mojstri ima svoje dobre in svoje zabavne plati. Prva stvar, ki gre skozi okno, je upoštevanje prostora, ki ga potrebujejo zmaji -še posebej, kadar ne gre vse gladko. Tako je drugi dan festivala, ko je veter malce nagajal in smo imeli vsi težave spraviti orjake v zrak, kar pokalo od norih idej in rinjenja v čudne (in polne) kotičke neba.

Nitesh, blagoslovljena naj bo njegva zmešana zmajska duša, je tako prišel do nas, da bi si sposodil manto. V nebo je hotel dvigniti orjaško vrtnico, pa njegov sicer res velik zmaj dvigalec enostavno ni bil dovolj.

Hotel je pripeti manto na vrvico, na kateri je že letel njegov zmaj, spustiti oba malce višje in potem pripeti še vrtnico.

Prednost? Skupen poteg obeh orjakov bi moral premagati gravitacijo.

Slabost? Manta ni udomačen zmaj. Vesela je in malce divja, in se slabo obnese v gneči na nebu. Gneča tam zgoraj pa je bila nepopisna, ker mojstri zmajarji pač to radi počnejo v ozkih prostorih.

Manta je bila seveda navdušena nad tem, da lahko pomaga; ko je začutila, da jo gor vleče Niteshev napihljivec, je začela plesati levo in desno, da jo je bilo veselje gledati.

Oziroma ne.

Čudoviti mandril, ki ga je Jan spustil ravno za našim vzletiščem, ni bil podivjane mante absolutno nič vesel.

Manta je deset metrov široka in z repom petindvajset metrov dolga. Mandril je nežen pointer zmaj, komaj čez meter visok. Ko je vesela pošast treščila vanj, je nesrečni mandril praktično izginil.

“What the hell are you doing?!”

Jan je pridrvel in uspel prijeti mandrilovo vrvico, mi pa smo vlekli manto proč. Po sicer kratkem, a brutalnem boju (manta sama vleče kot hudič, tokrat je imela pa še Niteshevega zmaja, da ji je pomagal) – roke so nam kevlarske vrvice skoraj odrezale) je Jan uspel potegniti mandrila proč, nepoškodovanega. Hip zatem je Nitesh spustil vse skupaj v zrak, manta se je umirila in začela vleči – in velikanska vrtnica se je veličastno dvignila v nebo.

Teamwork!

Medtem sta zraven Aji in Juan imela podobne težave s svojimi ribami, pa sta na eno pripela kar dva ogromna napihljivca, da bi jo potegnila gor. Kako se velika zmaja nista zapletla in strmoglavila na množico spodaj, ni še danes nobenemu čisto jasno.

In ja, množica. Toliko ljudi je prišlo gledat nebeški spektakel, da je policija morala že dopolnde zapreti dostope do plaže. Desetine tisočev ljudi, ki so napolnili vse kootičke in čakali, da se začne najlepša predstava na svetu.

Nekateri so nam pomagali spuščati velikane …

… drugi so si organizirali svoj festival in napolnili nebo s stotinami zmajčkov …

… in potem se je ulilo.

“V Mangaloreju januarja nikoli ne dežuje.”
Subhash, dežurni meteorolog

Vemo, da meteorologi lažejo. Vemo tudi, da imajo zmaj neko tajno zvezo z vrremenom: ko razviješ zmaje, veter pade Ko jih pospraviš, se veter vrne. Ko zmaji letijo, jih pridejo oblaki občudovati in pojiti.

Zmaji ne marajo, da jih kdo poji.

Sredi sušne sezona v Karnataki, pa še Subhash je prisegel, da ne bo dežja – jasno, da je se je tik po tem, ko smo z Niteshem uspeli spraviti vrtnico v zrak, po plaži zvalil odmev oddaljenega grmenja.

Naslednja strela je udarila mnogo bližje.

V slabi minuti smo bili vsi in je bilo vse premočeno.

“A, zato se tem zmajem reče ‘laundry’ …”

No, če smo bili najprej povsem premočeni od potu, potem povsem premočeni od dežja, zakaj se ne bi povsem premočili še enkrat?

Indijski ocean je bil slabe volje, a topel – in moker.

S tem se je IKF Mangalore 2025 končal, mokre leteče pošasti pa so potrebovale international kite drying festival (o tem več v naslednjem prispevku). Naj torej počasi zaključimo tudi tale zapis.

Toliko nepozabnih reči se je zgodilo v Mangaloreju in na plaži Tannirbhavi. Naša srca so povsem polna, naše misli se vedno znova vračajo tja.

Bili smo na verjetno najbolje organiziranem zmajskem festivalu, vsaj kar se skrbi za zmajarje tiče. Tako tople dobrodošlice, tako iskrene pozornosti ne doživiš nikjer. Pa ljuba zmešana druščina na busu, na letalnem polju, na zabavah. Še kulturni program, ki je sledil letenju, je bil izjemen – in hipnotičen:

Andreas je rekel, da bi potrebovali pesnika, ki bi zmogel predstaviti doživeto.

Se strinjamo.

Čakanje na IKF Mangalore 2026 bo dolgo …

Panagiotis je dobro zadel, ko je v sporu med starodavnima civilizacijama siknil: “India may try to stretch the time, but the time was already stretched by the Greeks!”

Leteli smo s samimi mojstri, pa si nobene sramote zakuhali (razen sesutja festivala in teptanja mandrila). Cel kup novih prijateljev imamo in imeli smo se res spektakularno.