Smo vam že povedali, da so mednarodni zmajski festival IKF Mangalore 2025 organizirali zmajarji – TeamMangalore India, in ne korporacija?
Organizirati zmajski festival je kar zahtevno. Ko je enkrat proračun določen in zbran, se začne iskanje ravnotežja: na eni strani so zmajarji, na drugi pokrovitelji in publika. Če je vse podvrženo korporativnim, sponzorskim interesom, je občestvo navadno tudi zadovoljno – se pa potem zdi zmajarjem za malo, ker se z njimi ravna kot z deskami.
Če pa se festivala lotiš tako, da so zmajarji kralji, se bodo sponzorji precej hitro začeli spraševati, zakaj že mečejo denar v to – da ne govorimo o razočarani publiki.
S tem ravnotežjem pa ni bilo težav v Mangaloreju. Pokazali smo vam najlepše utrinke s festivala in upamo, da ste videli, kakšno srečo smo imeli, da smo lahko bili del tega izjemnega dogodka. Mangalorcem je uspelo zadeti tisto točko, kjer so vsi – zmajrji, sponzorji, obiskovalci – zadovoljni tako zelo, da nas vse še dež ni mogel spraviti iz tira.
Preden gremo na veliki mednarodni festival sušenja zmajev, pa vam moramo predstaviti tega gospoda:
Prvo poglavje: preteklost
Kaj mi vsi sploh zares vemo o Indiji? Taj mahal, pa tikamasala, pa Bollywood? Pa mogoče Harapska civilizacija, Ašoka, Mughalski imperij, pa Britanci in kolonializem, Gandhi, neodvisnost, Nehru, neuvrščeni … Vede, Mahabharata in Bhagavad Gita, Ramajana, Kamasutra … Tagore, Rushdie, Arudhati Roy … prva uporaba ničle v računanju, astronomija, Raman, Bose, tehnična podpora, klicni centri … Hinduizem, Budizem, Islam, Mati Tereza … in še ena vera, tista, katere pripadniki pometajo tla, da ne bi mravlje pohodili:
Džainizem.
Od štirih velikih religij, ki so vzniknile na podkontinentu, zna biti Jain Dharma najstareša – pa tudi najmanj znana in še manj razumljena. Dćainizem ni nikoli imel res veliko privržencev; še danes je Džainov v indiji polovico odstotka prebivalcev. A so v starih časih vladali kraljestvom in ustvarili nekatere od najlepših in najbolj osupljivih primerkov umetnosti, skiarstva, glasbe, pripovedništva in arhitekture.
V srednjem veku – v času Hoysal in kasneje cesarstva Vijayanagara – so Džaini na obalni ravnici v današnji zvezni državi Karnataki, med morjem in gorovjem Zahodnih ghatov, ustvarili svojo napol neodvisno državo, kraljestvo Kalasa-Karkala.
Ne bomo se preveč poglabljali v Džainizem, v korenine te vere, v tri stebre etike in morale – ahiṃsā (nenasilje), aparigraha (neposedovanje), and anekāntavāda (ta pojem je težko prevesti – ne-enostranskost, ampak s širšim pomenom: da resnica nima le enega obraza, absolutne resnice pa itak nihče smrten ne more dojeti) – predvsem zato, ker smo se tudi mi ravno srečali z njim. Težko je napletati o nečem, česar ne poznaš in razumeš še manj …
Džaini so bili skozi stoletja pa vse do danes žrtve stereotipiziranja, pa tudi dosti hujših reči. Morda prav zato, ker se zdi njihova vera, filozofski sistem, nasveti za biti-dober-človek-in-živeti-dobro-življenje, kakorkoli hočete temu reči, ena najbolj etičnih, kar smo si jih ljudje izmislili.
Skratka, dobrosrčni gostitelji so nas dan pred festivalom zvlekli na bus in naokrog po priobalnem pasu Karnatake, na romanje v srce džainske svete pokrajine. Od Templja tisočerih stebrov, Sāvira Kambada basadija v Mudabidriju do Anekere basadija na umetnem otočku sredi umetnega jezera, v katerem so nekoč umivali in negovali kraljeve slone, do noro simetričnega Chaturmukha basadija na črnem griču – in na koncu še do ene bolj impozantnih reči, kar smo jih kdajkoli videli: Gommateshwara nad Karkalo, trinajstmetrski kip Bahubalija, izklesan iz enega bloka granita, ki z nezemeljskim nasmeškom boža pokrajino pod seboj.
Obče neznanje in nepoznavanje poti džainov, posebnosti njihove zgodovine, pomenov arhitekturnih in umetniških detajlov, pa ne pomeni, da se ne čuti tisto nekaj, ko bose noge romajo okoli basadija, v smeri urinega kazalca, kot veleva tradicija.
Sprehod v tujo zgodovino – tujo, a na nek način vseeno znano – je močna izkušnja. Podplati se dotikajo granitnih tlakovcev, ki so jih zlizali čas, voda in drugi podplati; priključijo se procesiji, ki je prve korake storila stotine let nazaj.
Diha se sveti zrak, ujet v kamen.
Ko nek kraj postane svet, ko je prepoznan kot svet, je svet za vse in za vedno.
Obredja so lahko nedoumljiva, besede, spisane v neznanem jeziku, nerazumljive, mrmranje manter nejasno – a vseeno sveto, vzvišeno, božje.
Neka skrita zveza, mreža nevidnih niti, ki povezuje skozi čas in prostor, ki se dotikajo vsakorar, ki zmore njihov dotik čutiti.
Te templje, basadije, bivališča svetega so morda zgradili džaini, sledeč svoji poti; templji morda pripovedujejo zgodbo džainskga duha. A teh sporočil ni težko dojeti – in, nekako vsaj, per speculum et in aenigmate, razumeti.
Krog po svetih krajih Kannade je bil res … globok.
Vzdušje na avtobusu nazaj je bilo mirno, tiho … spokojno.
Kar malo privzdignjeno smo se počutili – in pripravljeni na letenje.
Drugo poglavje: prihodnost
Mangalorski mednarodni festival spuščanja zmajev se je končal v dežju; vse naše leteče pošasti so bile premočene, pa smo potrebovali mednarodni festival sušenja zmajev. Team Mangalore je seveda imel rešitev tudi za to.
Najprej seveda kosilo, ker so nas res razvajali … Kosilo na terasi ljubkega bungalova sredi bujnih vrtov zdravilišča, kakih petdeset kilometrov ven iz mesta.
Zdravilišče – Alva center za naturopatsko zdravljenje – je del velikega kompleksa, na katerem so še fakulteta za homeopatsko medicino, fakulteta za naturopatske in jogijske vede, inženisrki in tehnološki inštitut, MBA colllege – in Shobhavana, vrt zdravilnih rastlin.
Cela reč je res ogromna, a ko smo to omenili našemu gostitelju, je le zamahnil z roko: čakajte, da vam pokažem pravo zadevo. Tale kampus je le majhen del naše tovarne znanja, v vsakem primeru pa tu ni dovolj prostora za spuščanje zmajev.
Pa nas je bus odpeljal na kraj, kjer se kuje prihodnost Karnatake – in Indije vobče.
V središče Alva’s Education Foundation.
Ta fundacija upravlja z res orjaško tovarno znanja. Ponujajo celoten paket – od vrtca do doktorata, in to v vseh znanostih in vedah, ki si jih lahko zamislite. Petindvajset tisoč otrok, učencev, dijakov in študentov živi na tem delu kampusa Alva. Njihova flota šolskih avtobusov je precej večja od tiste, s katero se hvali Ljubljanski potniški promet.
Množica študentov je postrojena čakala na nas in naše zmaje.
Ideja je bila preprosta: mi bomo dvignili in posušili zmaje na velikem prostoru sredi kampusa, v zameno pa bomo dijakom in študentom povedali vse o zmajih. Pran je imel še bolj zvit načrt: da bo Kosta tako nakuril mulce s svojimi akrobatskimi zmaji, da bodo sami sestavili pravo akrobatsko zmajarsko ekipo – ki bo blestela na IKF Mangalore prihodnje leto.
Pa smo se lotili reči. Najprej hiter tečaj o zmajih, Andreas je pokazal svoje mojstrovine, Kosta je delal akrobacije, da so vsi kar strmeli – mi pa smo v zrak dvignili orjaka, trilobita in manto.
Orjaki so naredili svoje, vsi so kar zijali. Punce so se navduševale nad filigransko narejenimi Andreasovimi zmaji, fantje nad bezljanjem zmaja, ki ga je vozil Kosta, vmes pa so vleki naše leteče pošasti.
Vreme nam je bilo res naklonjeno in zmaji so se posušili, kot bi mignil, pa smo se morali hitro domisliti, kako bi mulce še zabavali – težko je tekmovati z Andreasom in Kosto – pa se je Ivor domislil prave.
“KAko je že ime našemu zmajskemu ferajnu”
Ja, KAP Jasa. KAP pa pomeni kite aerial photography, fotografiranje iz zraka s pomočjo zmaja. K sreči je imel Gregor s seboj svojega rokkakuja, pripomočke za KAP pa takoalitako vedno tovorimo s seboj …
Mulci so se res navdušili nad idejo, da bi posneli kampus iz zraka, pa smo jim pustili, da so vse naredili sami. Samo pripeli smo kamero na štrik, jim dali kolut – pa so dvignili zmaja visoko visoko v nebo.
Resno so se zabavali …
… in pogledi na kampus od zgoraj so res … osupljivi.
Na koncu so nas poklicali še k ravnatelju – dolgo let je, odkar se nam je to nazadnje zgodilo – kjer smo spoznali velikega šefa celotne univerze, Viveka Alvo. Pa je bil čas za slovo.
Še indijski čaj in masala dosa na poti …
…. in IKF Mangalore 2025 se je zares končal.
Post Scriptum
Dolga pot domov se je začela z dolgim postankom v Mumbaju, kjer smo kot pravi turisti odkljukali vse pomembne znamenitosti; Vrata v Indijo, hotel Taj Mahal, še v Leopold cafe smo šli na južino … vandrali smo po bazarjih, se vozili s tuk-tuki, taksiji, metrojem…
In kot pravi turisti smo tudi kakšno luštno neumnost storili. Recimo, pri štantu s sadnimi sokovi smo opazili, da imajo med exotic juices tudi nekaj, čemur rečejo Ganga Jamuna.
“Tri Gange Jamune!”
Niti vprašali nismo, iz katerih eksotičnih sadežev je ta napitek – in šele prvi požirek nam je razkril vso eksotiko …
… Ganga Jamuna je pomarančni sok.
Mumbaj je nor, fascinanten, kaotičen … Svetovna metropola, mesto brez središča, brez oblike.
Kar malo zaljubili smo se vanj …
Upamo, da se spet vidimo.
Zdaj pa še zahvale. Na prvem mestu seveda izjemni Team Mangalore, pa naši pomočniki z Akashem na čelu, pa seveda vsi zmajarji, publika, bobnarji, mojstrice, akrobati, plesalci, violinistka … Zahvala smo dolžni tudi Viveku Alvi, osebju Alva’s college, ter dijakom in študentom, ki so tako vešče spuščali naše zmaje.
Ter, jasno, hvala vsem, ki so naš obisk prelepega dela Karnatake omogočili – in ga naredili tako nepozabnega.
Zmajske fotografije posnete z Insta Ace Pro na MASAG β rokkakuju.