Na vrhu strmega griča.
Vse bolj besneč veter.
Gaj lačnih dreves.
Kdo pri zdravi pameti bi šel sem spuščat zmaje: na strm grič v globoki dolini, kjer veter piha z vseh strani hkrati?
No, mi.
Ker je na griču cerkvica, ta cerkvica pa je nekaj res posebnega.
Cerkvica je videti kot utrjen grad. Obdana je z visokim zidom, na vogalih so okrogli stolpi. Strelske line se vrstijo v dveh nadstropjih – nekoč, pravijo, so se v treh – in da, so streljali skoznje.
Čemu bi cerkvica potrebovala tako resno zaščito?
Cerkve svete Trojice v Hrastovljah je res majhna. Manj kot dvanajst metrov je dolga in nekaj čez šest široka, kljub svojim skromnim razsežnostim pa je prava, triladijska cerkev. Morda so prvo cerkvico na tem mestu postavili še v romaniki, nekje v dvanajstem ali trinajstem stoletju; ta, ki jo vidimo, je iz petnajstega, zgrajena v rustikalnem stilu beneške renesanse.
Ljubka cerkvica, ki služi ljubki vasi v že kar malo odročnem delu Slovenije, v dolini pod robom Podgorskega krasa, nedaleč od nekoč pomembne ceste proti srcu Istre.
Ljubka cerkvica – a z zgodovino, ki je skoraj tako burna, kot so vetrovi nad njo.
K zgodovini se še vrnemo … Grič, na katerem stoji cerkvica, je majhen, a precej strm, z dna doline se hitro dvigne kakih petdeset metrov visoko. Pokrivajo ga redko nasajeni borovci in tipično trnovo grmovje. Dolina sama je stisnjena med skoraj štiristometrski zid kraškega roba in podobno visok greben Lačne.
Vetra tu skoraj ni; kadar slučajno privrši, to stori kot divja burja. Grebeni, griči, prepadne stene in visoka drevesa takrat poskrbijo, da težko govorimo o vetru, o toku zračnih mas s hitrostjo in smerjo: od tal do neba so same ljube turbulence.
Precej napačen kraj za spuščanje zmajev.
Najprej smo poskusili s Sandrovim Rokkerjem, zmajem, ki naj bi bil kot nalašč za takšne razmere. Tudi najmanjših možnosti ni imel: ko ga je Janez dvignil nad grič, je poletel naravnost v divji vrtinec, in le odličnim refleksom pilota se lahko zahvali, da je v enem kosu prišel nazaj na tla – no, da je sploh prišel nazaj na tla.
Naslednji na vstri je bil Originalni modri rokkkaku. Njegov prvi polet je sprva kazal presenetljivo dobro – potem pa ne več.
Ja, to je zmajska fotografija. Zmaj kakih petdeset metrov stran divje pleše skozi vrtince.
Pa se nismo predali. Fotoaparat je bil še kar nepoškodovan, zmaj je tehnično še letel, pa smo poskusili znova.
Počasi in povsem brez andahtje …
… se je zvesti rokkaku le nekako dvigal skozi vrtince in sunke, ki so ga metali v vse smeri.
In glej, Sveta Trojica.
Za obzidano cerkvico pa še vasica, Hrastovlje.
Boj zmaja z vetrom in nas z zmajem pa ni jenjal niti za hip – ne na poti v nebo, ne pri spustu. Ko je bil fotoaparat že varno na tleh, smo imeli divjo jago tistih zadnjih nekaj deset metrov, preden je rokkaku končno uspel pristati.
Danes je hrastoveljska dolina kar malo od rok, mirna in spokojna. Pa ni bilo vedno tako: rodovitne ravnice Istre – malo jih je v tem svetu kamna – so mikale marsikoga. Hudi pretepi so se godili okoli in zaradi teh krajev, kar je precej jezilo in še bolj redčilo lokalni živelj.
Še ena reč je redčila živelj tod okoli: Yersinia pestis, črna smrt, kuga. V petnajstem stoletju je kuga tako udarila po Hrastovljah, da sta, kot gre legenda, preživeli le dve dekleti – pa so vaščani bili še nedolgo nazaj le dveh priimkov.
Ko je kuga malce unesla, so se Hrastoveljčani odločili, da zgradijo novo (ali prenovijo staro) cerkev in jo posvetijo sveti Trojici, ker naj bi ta bila dobra proti črni smrti. Še eno pametno so uganili: najeli so Janeza iz Kastva, da jim je notranjost cerkve odel v freske.
Janez pa je šel in iz cerkvice naredil pravo srednjeveško čudo.
Freske, ki so se ohranile po srečnem naključju (nekje v osemnajstem stoletju so jih gladko prebelili z aponm, da ne bi ‘vznemirjale čustev verujočih‘), prekrivajo praktično vsak kvadratni centimeter zidov, obokov, stebrov in stropov svete Trojice. Sveto pismo v slikah je to, sveti strip, cel film od stvarjenja sveta do konca petnajstega stoletja, ko so na Podgorskem krasu še rasli mogočni hrasti in je v stenah kraškega roba še gnezdil prečudni klavžar.
Zraven vsega tega pa je Janez naslikal še izjemno, sedem metrov dolgo kritiko bogatih in močnih: Mrtvaški ples.
Vse čaka groba temna odeja; papeža in berača, kralja in dete. Ne da se smrti podkupiti, ne da se ji ubežati – in sojen boš po svojih delih.
Kot ovoj pralineja čuvajo visoki zidovi in okrogli stolpi neznansko dragocenost, cerkvico in njene freske.
Skoraj pet stoletij jo že varujejo, in dobro jim gre, saj je še vedno z nami. Z zidovi in stolpi pa so cerkvico obdali, ker je njej in Hrastovljam tedaj grozila še ena nevarnost, skoraj bolj strašna kot kuga, črna smrt.
Bašibozuki, prednje čete Otomanov.
Turki, kot jim rečemo, so takrat postali resna nadlega v teh krajih. Še Dunaj so oblegali po katastrofi pri Mohaču leta 1536; strah in panika sta se širila po deželi. Kot ponavadi so se bogati in močni umaknili v svoje trdnjave in se skrili v obzidana, dobro založena mesta – in pustili reveže poljedelce, da se sami soočijo z divjimi vojščaki tuje vere.
Vasi se v utrdbo ne da spremeniti, hiše – kaj hiše, koče in kolibe! – so bile precej … vnetljive, pa so se vaščani zagledali v edino resno stavbo, ki so jo imeli pri roki: cerkev.
Po slovenskem je dosti utrjenih, z zidom obdanih cerkva, ki jim rečemo tabori (še mi smo zmaja spustili nad enim) – hrastoveljski tabor pa je med lepše ohranjenimi.
Sveto Trojico so z zidom in stolpi obdali konec šestnajstega stoletja, na začetku Uskoških vojn. Otomanske prednje čete so resno ogrožale obalna mesta, pot do njih pa jih je vodila prav po hrastoveljski dolini v rižansko.
Sivi bloki apnenca so skrili cerkvico pred lačnimi očmi, mrki stolpi so grozeče zrli na prišleke, pripravljeni, da jih zasujejo z ognjem in svincem.
Pa so jih. Zidovi so zdržali, cerkvica je nepoškodovana prestala vse vdore in vsa stoletja po njih, brezčasne freske Janeza iz Kastva pa so pod beležem čakale, da jih leta 1949 spet odkrijejo.
Kamen.
Dolina je plodna; oljčniki jo krasijo, vinogradi, polja in vrtovi – a to je dežela kamna. Kamen, ki je bil odložen v vodah Tetisa, ki sta ga zgladila veter in čas, ki je bil spet prelomljen in strt, dvignjen v nebo in spuščen v globočine (geološka zgradba teh krajev je neizmerno zapletena; prelomnice si sledijo ena za drugo od Petrinj do Buj, prek Socerba, Zanigrada, Hrastovelj, Kubeda, Gračišča, Sočerge, Buzeta – in na sredi največja med njimi, palmanovska, ki je zgradila mogočni Kraški rob).
Kamen – in ljudje.
Prepadne stene, stotine metrov apnenca, poroznega in suhega.Pod njimi fliš, ki so ga kot drobna zrnca v tisočletjih nanosili potoki in reke.
In obzidana cerkvica, ki združuje vse.
Pa le dobesedno, ker so pač zidovi in stolpi tabora iz sivega apnenca, cerkev sama pa iz rumenorjavega fliša. Sveta Trojica odslikava deželo in ljudi.
Tu so ljudje kot izklesani iz teh kamnov, vetrovne planote in globokih dolin. Tu je cerkev, ki so jo postavili sami: zgrajena zanje, zgrajena iz njih.
Sveti kraj.
Barvitost fresk in sivina oglatih blokov; temna, skrivnostna notranjščina in presvetljena zunanjost, ki se blešči v opoldnevu. Zidovi, ki pripovedujejo zgodbo od začetka človeštva – in zidovi, ki šepetajo tisto od začetka časa.
In veter, seveda, ki piha tod od nekdaj in bo vedno pihal … veter, ki tu in tam pobere in dvigne proti nebu nekaj, kar zmore času ukrasti trenutek in ga varno shraniti za nas.
Zmaja, recimo.
Zmajske fotografije posnete z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokkakuju, ki ga je izdelal Janez, Dr.Agon kites.
Odlična reportaža. Fotografsko in literarno. Čestitam avtorjem! Lp Milan
Hvala, g Rejec! 🙂