Cerkev iz osemnajstega stoletja …
… zgrajena na mestu protiturškega tabora iz 16. stoletja …
… razvitega iz gradu iz 14. stoletja …
… postavljenega na mestu rimske utrdbe iz 4. stoletja …
… postavljene sredi železnodobnega gradišča iz 6. stoletja pr.n.š. …
Precej plastovita zgodovina tole … Pa še eno skrito plast ima, ljudsko in sporno, a o tem kasneje …
Smo sredi Bloške planote, na Nadliškem hribu in (z zmajem) nad njim. Bloke so že same precej od rok, tale konec med Hitenim, Pajkovim, Polšečami in Zavrhom pa sploh. Lepo je tu, valovita pokrajina med 700 in 800 metri nad morjem, kak grič pogleda še malo višje. Gozdovi, razpršene vasi, osamele domačije. Divjadi je dosti več kot ljudi; vsi štirje veliki Slovenije živijo na planoti, medved, volk, ris in jelen.
Bloke so odročne in skoraj zapuščene.
A niso bile vedno take.
Bronasti in železni ljudje so bili kar navdušeni nad Bloško planoto. Več kot dvajset gradišč in naselbin je raztresenih po hribih in gozdovih planote – vsaj za toliko jih vemo. Pomembne trgovske poti so šle tukaj čez, od Jadrana proti Alpam in planjavam srednje Evrope.
Eno teh gradišč so si v železni dobi postavili na Nadliškem hribu. Zgornje mesto prav na vrhu, spodnje na hribu Reber. Celo naselje je bilo opasano z zidom, ki se ga še danes sluti – sploh na lidarskih posnetkih.
Kaj dosti o tem gradišču ne vemo. Pravijo, da je iz starejše železne dobe – četrto, peto stoletje pred našim štetjem?
Pa so prišli Rimljani, nabunkali lokalne Ilire in vse skupaj z Blokami vred posrkali v svoj imperij. Za trgovino in premike čet so si druge poti izbrali, za svoje municipije in kolonije druge kraje, pa so Bloke malce poniknile v zgodovino. Do tretjega, četrtega stoletja našega štetja, ko so imperiju začeli groziti seleči se narodi, pa so Rimljani tudi čez Bloke potegnili veliki zid, Claustra Alpium Iulianum, ki naj bi jih zadržal.
Prav na Nadliškem hribu, na mestu tedaj že davno opuščenega gradišča so postavili utrdbo, del zapornega zidu od Reke do Ajdovščine, ki je tu tekel od Benet na Sela pri Robu, pa na Nadliški hrib in naprej proti Gradišču in svetemu Primožu.
A niso pomagale ne utrdbe ne zidovi: barbari so prebili mejo, imperij je izginil v pišu zgodovine, Bloke pa so še enkrat poniknile v samoto. Če bi dobro pogledali, bi tudi tu verjetno našli kak refugij, višinsko pribežališče lokalnega porimljenega prebivalstva – a planota je ostala sama vse do tedaj, ko so svoje ovce sem na pašo prignali Slovani.
Par selišč, redki pašniki med širnimi gozdovi … to so bile Bloke vse tja do dvanajstega, trinajstega stoletja.
Po velikih zmedah med osmim in desetim stoletjem se je vsaj lastništvo zemlje v teh krajih nekoliko uredilo. Bloška planota je postala fevd Oglejskega patriarhata, leta 1260 pa je sam patriarh Gregor z Dolge gore podaril precejšen kos planote svojemu zvestemu vazalu, Hervardu Turjaškemu. Par tlačanskih vasi sicer ni zagotavljalo bogatega dohodka, les bloških gozdov je bil že bolj zanimiv, a plemenitega viteza je najbolj privlačila – divjad.
Da bi zavaroval svoj fevd in svoj lovski revir, je Turjaški želel zgraditi trdnjavo – in kje bi jo bolje postaviti kot tam, kjer je trdnjava nekoč že stala. Spoštuj modrost prednikov, si je rekel, in svojo utrdbo postavil na Nadliški hrib, na razpadajoče zidove rimske trdnjave in že skrušene zapore železnodobnega gradišča.
Turjačanova utrdba je bila najprej kar se da preprosta, potem pa so jo razširili – malce zaradi vojsk, malce zaradi udobja – in v štirinajstem stoletju je bil Nadliški grad že pravi pravcati grad, z visokim stolpom na vrhu hriba, s stavbami pod njim, vse skupaj opasano z mogočnim obzidjem.
Veseli pogoni divjadi in še bolj vesele zabave v lovskem gradu pa niso trajali dolgo. V kraje je pridrevil Turek, bič božji; prednje čete Otomanov so so pustošile po deželi – in leta 1546 celo zavzele Nadliški grad. To je Turjačane zelo vznemirilo, pa so grad prezidali v tabor, da bi po eni strani dali zavetje ljudstvu med turškimi vpadi (kaj ti bodo vasi brez tlačanov), po drugi pa imeli prostor za številčnejšo posadko.
Taboru so rekli Zvezda in res je bil zvezda med tabori: Otomani ga niso mogli zavzeti in zidovi Zvezde so zasloveli po deželi. Potem pa so sultana prepričali, da je Dunaj vsaj za kak most predaleč zanj; Turki so se ustalili v Bosni, vpadi so prenehali, Bloška planota pa je še enkrat zdrsnila v samoto.
Tabor na Nadliškem hribu je bil kmalu opuščen. Predrago je bilo Turjaškim vzdrževati tako trdnjavo sredi ničesar, ko je turška nevarnost jenjala, pa so si raje postavili ličen lovski gradič malo nižje, na Pajkovem. Ney Nadlischek, novi Nadlišček so mu rekli. Zgornji Nadliški grad pa je propadal in kmalu je le še cerkvica stala sredi vse bolj škrbastega zidovja.
A tudi ta cerkvica, posvečena svetemu Urhu, Ulrihu iz Augsburga, je bila stara in betežna, pa so Bločani stopili skupaj in sredi osemnajstega stoletja na vrhu Nadliškega hriba postavili novo.
Ta cerkev še stoji. Zadnja plast zgodovine Nadliškega hriba od železne dobe do Rimljanov do preseljevanja ljudstev do Oglejskega patriarhata, Turjačanov in Turkov pa vse do današnjih dni.
A je še ena plast. Skrita je, in kadar pride na dan, sporna tako zelo, da so se ljudje pripravljeni stepsti tako na straneh jezikoslovnih in zgodovinskih revij kot s pestmi v krčmi.
Tiče se pa velikana z Vrha pri Sveti Trojici, ki je cesarici lipo izpridil.
Na eni strani stojijo tisti, ki pravijo, da je Levstikova Trojica v resnici hrib nad pivško kotlino, kjer je nekoč stala božjepotna cerkev, pod njo pa vas, ki je danes več ni. Ta vas – Vlačno, Vasišče – naj bi bil Krpanov Vrh. Krpan je cesarja srečal v zametih dve uri hoda od svoje hiše, ko je njih visokost šla z Dunaja v Trst. Pri Postojni nekje, morda – geografsko vsekakor zgodba teče, slabo zanjo pa je to, da Levstik ni imel kaj dosti s pivškimi konci, da vasi vsekakor niso rekli Vrh in da tihotapec Krpan ne bi šel gosposki razlagati, da živi čisto blizu.
Na drugi strani pa z argumenti in pestmi mahajo tisti, ki vedo, da je Sveta Trojica vas na Blokah, da je Krpan komaj čakal, da spet sliši zvon, ki poje na Vrhu pri Trojici – predvsem pa to, da se Nadliškemu hribu (s cerkvijo in zvonom!) v starih časih ni reklo Nadliški hrib, temveč Sveti vrh!
In res, njihova zgodba tudi stoji. Franciscejski kataster je glede tega precej jasen. Označen je Nadlischeg, kjer je stal lovski gradič Turjaških, pa gmajna Na hribi, pa St Ullrich, se pravi, cerkev svetega Urha na vrhu, pa gmajna Sa svetim vercham (!) in vas Saverch. Gmajna, ki leži “za svetim vrhom”, in vas Zavrh vsekakor kažeta, da je bil tudi Vrh, celo sveti. A kje bi Krpan živel, če pa je bil cel Nadliški hrib Turjaški, Levstik pa ni rekel, da je doma v Zavrhu?
In glej – Krpanovo hišo se tudi najde na katastru! Edina stavba na pobočju Nadliškega hriba, Svetega vrha, edina hiša na Vrhu pri Sveti Trojici.
Je to Krpanovo? Kdo bi vedel in vse je mogoče, saj je Levstik, četudi realist, rad kakšno žaltavo razdrl. Kako naj sploh ima kdo prav glede česa takega, kot kje je bil izmišljeni Krpan res živel – Pivka ali Bloke, Faturji ali Petriči …
Ker pa smo ravno nad Nadliškim hribom spustili zmaje, smo tokrat na strani Bločanov. Naš koncesionirani kotrabantar je bil doma s planote, ruševine njegove hiše so še danes tu, prekrite s ščavjem in gozdom, poleg hlevčka, v katerem je spala njegova zvesta kobilica.
“Taka je resnica,” pravi zmaj, veseli veter pa nič.
Tokratno zmajsko fotkanje je bilo nadvse zabavno . kot vedno, ko smo na vrhu hriba. Nadliške turbulence so bile močne in zahrbtne, a nam je uspelo zmaje lepo peljati mimo vseh nevarnosti.
Pa z zmaji smo ujeli zmaje! 🙂
Zmajske fotke posnete z Insta 360 na Cindy delta zmaju, ter z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokakkuju. Oba zmaja je izdelal Janez, šef in glavni mojster Dr.Agon kites.
Še to – ena od kamer se je lepo vrtela na motoriziranem picavetu, ki ga je prav tako izdelal Janez!
2 thoughts on “Plasti preteklosti, kij in mesarica”