Kaj vidijo naša srca, ko letijo nad Prvićem

.

Hecno. Ti pogledi, ki jih je zabeležila kamera na zmaju, so skoraj enaki tistim, ki so jih deležna naša srca, leteč nad našimi stopinjami.

.

Otoček je varljivo nič posebnega. Varljivo. Kajti ko si enkrat tam, je povsem jasno, zakaj so si ga plemenite družine Šibenika – Vrančići, recimo, s Faustom na čelu – izbrale za svojo joie de vivre, dolce far niente bazo.

.

Te posnetke smo ukradli nebu prav zadnji trenutek dvanajstega festivala Kreativni dani Fausta Vrančića – veter se je blagovolil pokazati v nedeljo popoldne, ko smo že skoraj vse spakirali za domov in je bilo le še poslavljanje na meniju.

.

Je pa vedno luštno, ko se zmaji dvignejo v zrak – in še posebej, ko zmaj s kamero ujame kolege, ki uživajo tam zgoraj.

.

Kako so umirjena in odsotna, ta eterična bitja vetra, komajda s tega sveta …

.

Ne bomo spet razglabljali o turbulencah, ki vladajo nad Prvićem – zmaja smo nekako porinili skozi sedem rol in vrtincev, čez osmo ni šlo – samo pokazali bi vam radi, kako se tu … čuti.

.

Vse smo poskusili … pesmi smo citirali, naširoko opisovali, mleli o arhitektonski celoti otoka Prvića, o izjemni lepoti šibenskega arhipelaga … a besede lahko narišejo le skico, okorno, otroško, z manjki in zamolki.

.

Naj slike povedo, česar besede ne morejo – pa še one z velikom trudom uspejo ukrasti le košček celote, ki je Prvić.

.

Kot so se trudili in v čudne poze zvijali zmajarji, ko so prepričevali zmaja, naj se še malo dvigne, za kanec, za pičel meter ali dva …

.

… da bo nabral še več spominov na nebo za nas na tleh, na vročem betonu prviške obale, nasproti spominskega centra Fausta Vrančića.

.

Šest svetih gajev Prvića, ki jih je zasadil Herkul, zalivala Atena, Apolon pa skrbel za njih rast1 – Apolon, ki na vse zre z višine, kamor si upajo in morejo le ptice, bogovi, zmaji in srca.

.

Si je narava po svoji podobi izklesala tukajšnje ljudi? Ali otok in nebo nad njim žarita od njihove topline?

.

Kdo ve …

.

Koga briga …

.

… ko se vse tako blešči.

.

Nekatere stvari trajajo dolgo.

.

Nekatere so za vedno.

.

Mar niso ti pogledi le sence tistega, kar vidijo naša srca, ko letijo nad Prvićem?

So.

Pridite, dotaknite se otoka, ovohajte ga, oglejte si ga sami.


Zmajske fotke posnete z Insta Ace Pro na radijsko vodenemu picavetu, ki nam ga je podaril naš dragi Sandro Macchi – SMAC. Kamero je v nebo ponesel ponos Dr.Agon kites – Orignialni modri rokkaku.


  1. Mladi Faust Vrančić je spisal pesem v čast grbu svoje družine:

    Ljiljana šest što cvijet im iz debla Vrančića cvate
    Radini zasadi Alkid, a Palada vodom ih zali;
    Krijepi ih onaj što sve s visina promatra – Febo.


    V grobem prevodu: šest cvetočih lilij poganja iz debla Vrančićev; Alkides (Herkul) jih je posadil, Palada (Atena) zalila; a za njihovo rast skrbi Fojbos (Apolon), ki na vse zre z višine.

    Pesem je zanimiva, ker je mladi Faust humorno, samovšečno in malce uporno parafraziral enega temeljnih del krščanstva, prvo Pavlovo pismo Korinčanom (1 Kor 3:6): jaz sem sadil, Apolon je zalil, ali Bog je dal, da je zraslo.

    Faust je prvi del predrugačil v hvalnico družini (Herkul za moč, Atena za modrost), potem pa še pa zamenjal Boga z Apolonom, nosilcem luči – simbolom prihajajoče renesanse, znanstvene revolucije, razsvetljenstva.

    Kar drzno za osemnajstletnika v drugi polovici 16. stoletja – še posebej, ker je Faust kasneje postal škof, na stara leta pa šel med Barnabite, red Regularnih kanonikov … Svetega Pavla. 🙂
    ↩︎

Leave a Comment