“Ne.”
Antonia, ko smo jo prosili, naj nam pokliče vodni taksi, da bi lahko šli domov
O Prvić, ti otok na koncu poletja, ki te ščitijo skrivnostne moči boga pomladi Prvina in Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške – katero pesem naj ti tokrat zapojemo?
Petič smo tu; otok je majhen, ljudi za prgišče, veter nenavadno nekooperativen. Dnevi so kratki in maloštevilni.
A srca so vedno v zraku, tudi če zmaji niso.
Tu je vse tako toplo … vreme, barve, morje, ljudje …
Tu se zlahka najdeš uro in pol globoko v debati s chefom konobe Stari Nanini o tem, kako se pripravi črna rižota (baje moraš najprej prestrašiti Botnico, osmeroroko bitje, ki živi v omari z lonci).
Tu te ugrabijo in moraš obirati olive, ker letošnja letina je pa res na olno in še …
Tu je naenkrat štiri zjutraj in ti si v Dveh vodnjakih in kabel od zvočnika kar naprej leze iz vtičnice, ker ljudje skačejo, da se cela bajta upogiba – pa ga Žare prilepi s selotejpom, ki ga ima za zmajske delavnice, in žur leti dalje v jutro.
Tu plešeš z Gano, ki je najslajše bitje na svetu, s prečudovitim nasmehom, štirimi nogami in repom, ki grozi, da bo od mahanja odpadel …
… in ko se zbudiš v nov dan, izveš vse o blagodatih in vitaminih hladnega jutranjega piva – in to, da ima pečen jazbec okus malo po zemlji.
Prvinska rutina nas zgrabi takoj, ko se zbašemo v avto in naredimo obvezni predpotovalni selfi.
Pot čez Dolenjsko, Belo Krajino, Gorski Kotar in Liko do Dalmacije je dolga; v Srimo vedno pridemo, ko je že tema, plovba skozi noč do Prvić Luke pa je vedno tako magična …
In že na pomolu nas prekrijejo objemčki in pozdravčki in poljubčki – in leto, ki je minilo, odkar smo se nazadnje videli, enostavno zgine: debate se nadaljujejo, ko da bi nazadnje nazdravljali v četrtek.
Prvinska rutina pa gre naprej kot ura: žur, maček, kava, zajtrk, kava, kava, zmajska delavnica …
Zmajske delavnice na Prviću so ponavadi naizi, ker jih vodita mojstra iz Hrvaške zmajske zveze Zmajoljupci, mi pa bolj asistiramo in fotkamo – tokrat pa je bil na žalost Žare sam, pa smo morali biti bolj aktivni …
Čeprav moramo priznati, da so zmajske delavnice za otroke nekaj najboljšega. Otroci se tako skoncentrirano borijo s papirjem in škarjami, lepijo paličice, izbirajo barve repov, vežejo vrvice …
In če slučajno nisi otrok – ko delaš zmaja, to postaneš!
Najboljši del vsake zmajske delavnice pa pride, ko so zmaji končani in je čas, da se pobarva nebo …
… in se mulcem zasvetijo oči, ker se zmaji, ki so jih sami naredili (!), res dvignejo v veter!
Takrat prav čutiš, kako se ti glava prazni; kako se ti možgani, polni traparij in skrbi in pameti in celinske zabasanosti, resetirajo.
Drugi del zmajarjenja na Prviću je seveda veliki zračni spektakel z letečimi pošastmi nad Prvić Luko – no, vsaj ponavadi je tako.
Tokrat smo pihali in puhali, vlekli in tekli …
… a žal, nič vetra je pač nič vetra.
A se mi zmajarji ne predamo kar tako zlahka … čakali smo in čakali, in ko je noč grozila, da bo prekrila otok s svojim temnim plaščem, se je od zaliva dvignila najnežnejša od sapic – in naenkrat so bile pošasti v zraku!
Še vedno smo jim morali pomagati, a dvignile so se; otroci so kričali in tekali in slikali zmaje nad cerkvijo, nad muzejem, nad hotelom Maestral …
… potem pa smo morali pustiti noči, da zmaga – tudi pošasti morajo spat.
Prvić je otok, ki se bori z usodo – in zmaguje. Festival Kreativni dnevi Fausta Vrančića, letos že dvanajsti (!), je temelj prav edinstvenega prerojenja – Faust je le bil renesančni mož! – otoka, ki bi ga po vseh pravilih morala že davno požreti turistična histerija poleti in horror vacui ostalih letnih časov.
Izjemni organizatorji iz društva Otok vsako leto izvensezonsko zvlečejo cel kup zanimivih ljudi na svoj otok, da ga razsvetlijo. Znanstveniki in popularizatorji znanosti. Zgodovinarji in etnografi. Roboti in podvodni droni in zabavni eksperimenti. Delavnice vsega mogočega, od keramike in pletenja do izdelovanja mostov in zmajev. Tatuji in ples na svili in predavanja in predstavitve in raziskovanja … Prečudovit vikend, ki poka od življenja, ko ena ladja za drugo s celine pripelje na stotine otrok vseh starosti; prečudovit vikend, ki se konča absolutno prekmalu.
To je tudi edina kritika festivala KDFV: prekratek je. Naj traja cel teden! Ali dva! Ali kar en mesec … ali dva …
Potem pa pride nedelja, prokleta nedelja, ki odšteva ure do odhoda domov …
Tokrat se je opoldne celo veter oglasil in se opravičil za svoje umanjkanje prejšnjega dne. Pa so se zmaji lahko sami dvignili nad zvonik!
Ni bilo ne časa ne vetra za pravi zračni spektakel – a dovolj, da smo očarali otok, ki je očaral nas.
Sam Faust Vrančič bi bil ponosen na zmaja, ki leti nad njegovim muzejem …
… nenazadnje je izumil padalo, ta renesančni mojster!
Potem pa je napočil čas odhoda in je Antonia gladko rekla “Ne.”, ko smo jo prosili, naj pokliče vodni taksi, da nas odpelje na celino.
Za hip so nam zaigrala srca in na skrivaj smo se spogledali – kaj pa če pošljemo vse v tri krasne in ostanemo.
Ampak nismo mogli.
Žalost … kakšna žalost, kakšen žalosten pogled:
Prvić Luka, ki izginja v daljavi …
A nam je moralo dvignilo dejstvo, da dobri Prvićani že načrtujejo 12. festival KDFV – in da vemo, da se vrnemo čez leto in dan. Na koledarju je že zacahnjeno!
Kako naj se vam zahvalimo za čudovitost, toplino, možganski reset, ki smo ga bili letos deležni že petič?
Antonia, Drenka, Gaša, Sara, Simona, Vlado, Ana, Tomo, Marijana, Martina, Roko, Ivana, Željko, Jeffrey, Toma, Nuša in vsi, ki ste nam svoj festival vgradili v naša življenja …
… zaradi vas nam srca še kar letijo nad Prvićem!
1 thought on “Resetiranje možganov: 12. festival KDFV na otoku Prvić”