Že od začetka je bilo zajebano.
Roberto je grozil z resnimi posledicami, če se ne prikažemo na njegovem festivalu.
Potem se je snelo vremenu; dež je grozil, da bo odplaknil dobesedno vse, temperatura pa se je spotaknila in padla v nezakonit del termometra, sploh za prvo polovico septembra.
Potem se je vreme malce umirilo (še vedno absolutno premraz: iz opuzenskih 38 in urbinskih 35 stopinj smo padli na devet), pa je veter začel noreti …
Ko smo se spokali proti domu, je Roberto začel groziti, da nas bo za uhe privlekel v Cervio, če se ne vrnemo prihodnje leto, in da bo itak zaprl ceste, tako da pred torkom sploh ne bomo mogli ven.
Mi pa grožnje odlično prenašamo: enostavno smo sprejeli vse. Prišli smo na festival, trpeli prenizke temperature, se pretepali z vetrom – in na koledarju označili: september 2025 Cervia do torka.
Res smo težki zajebanci.
Kako se je začelo:
Kako je šlo:
In potem je šlo še naprej …
… in čez.
Veste, tale Cervia (še en zmajski festival je tukaj konec aprila in v začetku maja) je zajebana. Kot gusarska ladja je, ki ustrahuje morje, obalo in nebo. Cervia za poredne.
Tukaj Livio na večerji vrti Laibache, Massimo pa deli svoje višnje iz pekla.
In vsak dobi smešen klobuk!!
Kjer veselo spuščaš zmaje, a je veter zajeban, pa ti sonce opeče členke, ker ne moreš lepo privezati zmaja na klin, spustiti vrvice in se sprostiti ob kozarčku spumanteja.
Kjer potegneš zmaje dol in greš na espresso, pa trešči orjaška manta skupaj s pilotom in tremi velesončnicami naravnost med ležalnike (kar se ne bi smelo zgoditi sploh: manta zna leteti sama, tako da če je kaj narobe s pilotom, manta uredi zadevo; če pa manta poblazni, jo pilot ustavi in umiri) – in je treba reševati zmedo vrvi in vrvic.
Kjer se ti trilobiti – prijazni stabilni trilobiti! – spremenijo v zlobne pošasti, ki se zapletajo in podrejo pol festivala … petkrat zapored.
Medtem ko po letalnem polju na polno odmevajo Pink Floydi.
Jasno, da so Pink Floydi …
Sprintkite Cervia je … poseben zmajski festival. Že nastal je iz inata, kot bi rekli. Pa sploh ni v Cervii, temveč na plaži Tagliata di Cervia, ozkem pasu mivke pri zaščitenem borovem gozdu. Plaža je tipična za italijanski Jadran: ozka, mivkasta, neskončna, polna sončnikov in ležalnikov v ravnih vrstah, ki grejo iz nedogleda v nedogled.
A ko se na njej prikaže Roberto z veselimi gusarji zmajskega društva Cervia Volante in skličejo vse posadke od blizu in daleč – takrat plaža eksplodira v vseh mogočih barvah in oblikah.
Gusarji, ki zapičijo svoje zastave v mivko Tagliate di Cervia, so resni mojstri obrti: n polno delajo zmaje, na polno spuščajo zmaje – in na polno žurajo. Cel dan do večera in od mraka do zore.
Recimo, Parizio in njegov modularni zmaj, ki je v resnici dvanajst zmajev v enem:
Pa Maurizio s svojimi letečimi skulpturami, pa Gerardo, pa Guilherme … pa Daura, Denis, Paola, Andrea, Federica, Augusto, Emanuela, Aristide, Franco, Giancarlo, Giovanni, Stefano … and the kar jih je še italijanskih gusarjev.
Pa Christopher iz Panonskega morja!
Pa mojster Zhiping Liu iz Rumenega morja, ki nam je podaril enega svojih zmajev – potem ko nas je, pirat, primoral, da smo enega kupili …
In Pavani, ki jo je Massimo oblekel …
…. da je razsvetlila noč!
Še contrada di Lavagine iz Urbina se je vkrcala na piratsko ladjo Cervia Volante … (le kdo se skriva v tem kostumu).
In mi.
Nikoli ne pozabimo omeniti, da smo zmajsko društvo KAP Jasa in da ‘KAP’ pomeni kite aerial photography, fotografiranje iz zraka s pomočjo zmaja – pa smo tudi tukaj poskusili z zmajem posneti plažo in festival. A smo bili v zajebani Cervii in je bilo … no, zajebano.
Zoprn sunek vetra je gladko prelomil karbonsko hrbtenico našemu Originalnemu modremu rokkakuju, pa smo namesto lepega fotkanja imeli panično reševalno akcijo.
K sreči smo vse rešili; Ivor je ujel fotoaparat, preden bi padel v morje, zmaj je na koncu pristal na trdnih tleh – samo zakrpati ga moramo in mu namestiti novo hrbtenico, pa bo spet nosil kamere pod nebo.
Nekaj fotk je uspelo, prav zadovoljni pa nismo bili, pa smo šli do solin, Saline di Cervia, da poskusimo srečo pri flamingih.
Uboge ptice so se na smrt prestrašile našega modrega velikana, pa smo raje nehali.
Naslednje leto, Cervia, naslednje leto!
Vsak pirat vetra na tej zmajski ladji je imel povsem preprost cilj: krasti srca in deliti srečo. Zato je Livio vrtel muziko, plesal in delil klobuke. Zato je Massimo podtikal vnetljive višnje v usta ničhudegaslutečih. Zato ima Guilherme vedno kokos na glavi. Zato spuščamo čudne reči v veter in mimoidočim, ki ure in ure buljijo v pisano nebo, pričaramo boleče vratove.
Še mi smo razdelili malo sreče! Mali gusarski vajenec, Alessandro, je prišel do nas in vprašal, če lahko kaj pomaga.
Seveda lahko! Pa si je od vseh zmajev odločil ravno za našo petdesetmetrsko kačo.
Skupaj smo vlekli, skupaj smo se zapletali, skupaj smo kači rep namočili v Jadran – a na koncu je letela!
Alessandro je pomagal pri trilobitu (ki ga je veselo metal po plaži; trilobit Alessandra, da bo jasno), pa pri zajebanem Rukfašu fledu … Veselo je žlobudral v italijanščini, mi smo se lomili s parimi besedami, pa hitro prešli na slovenščino – in smo se čudovito razumeli.
Alessandro se je res trudil – spuščal zmaje, pospravljal zmaje, zvijal vrvi, pulil kline – pa smo mu (tudi zato, ker vsak pirat vetra potrebuje svojega zmaja), podarili kolibrija za veselje in trening.
Pa sta še prehitro minila dva fantastična dneva na fantastičnem zmajskem festivalu.
Ljudje, zmajarji, zmaji, veter … hrana in vino, kava in pivo in muzika … debate, krohoti, zajebancije in objemi …
Hvala vam, Roberto in ekipa Cervia Volante; hvala vam, stari in novi prijatelji – za res neverjeten čas, ki smo ga preživeli na tej utrgani gusarski ladji, na festivalu Sprintkite v Cervii.
Se vidimo naslednje leto!
1 thought on “Pirati vetra: zmajski festival Sprintkite Cervia 2024”