“È Hong Kong!”
– župan Urbina
Tako … v prvem delu naše zgodbe o obstrancih na zmajskem festivalu smo vam povedali vse o mednarodnem delu festivala v Parco delle Cesane nad Urbinom, tem renesančnim čudom, na koncu pa smo vam obljubili cel žakelj zanimivosti o verjetno najbolj edinstvenem zmajskem festivalu na svetu: Festa dell’Aquilone.
No, zdaj bomo ta žakelj odprli in vas zasuli …
Da si osvežimo spomin: naše zmajsko društvo je bilo povabljeno sodelovanju na 69 (!) Festi dell”Aquilone, zmajskemu festivalu v Urbinu, v italijanski pokrajini Marche. Srečali smo kup starih in spoznali kup novih prijateljev, spuščali smo zmaje and vetrovnim Urbinom, uživali v izjemni italijanski kuhinji, se izborno zabavali – prvi del naše zgodbe pa smo zaključili v najbolj dramatičnem trenutku: ko se je prava Festa imela začeti zares.
Fora je v tem, da Festa dell’Aquilone v resnici sploh ni zmajski festival – Festa je palio. Starodavni običaj, ritualiziran spopad, ki se je v stoletjih preoblikoval v kulturni dogodek. Italija je polna teh paliov; najbolj znane so divje konjske dirke v Sieni, potem so veslaška tekmovanja v Benetkah, pa dirke oslov v Parmi, pa metanje nožev v Scarperiji, vlečenje vrvi, rokoborbe, metanje kamnov in še sto drugih mogočih in nemogočih ‘športnih’ tekmovanj.
No, kdove zakaj so si Urbinci izbrali zmaje za svoj vsakoletni ritualiziran pretep vseh proti vsem – oziroma natančneje, pretep med contradami.
Kot vsako staro mesto je tudi Urbino razdeljen na četrti, becirke, župnije, soseske – ki jim tu pravijo contrade. V času sporov z drugimi mesti so contrade stopile skupaj, v miru pa so se mlatili med seboj. Članu ene contrade, ki se je nesrečno znašel na ozemlju druge, se je hitro poslabšalo zdravje in celo skrajšala pričakovana življenjska doba … in tako se je godilo vsaj do takrat, ko so v mesto prišli – zmaji.
Te dni Urbino sestavlja deset contrad, vsaka ponosno nosi svoje heraldične tinkture: Contrada di Monte (rdeča), Contrada di San Polo (srebrno-črna ), Contrada di Duomo (rjava in srebrna), di Mazzaferro (vijolična), di San Bernardino (rdeča in zlata), di Lavagine (zelena), di Hong-Kong (zlata – in ja, Hong-Kong), di Valbona (modra), di Piantata (zelena in vijolična, in Contrada di Piansevero (oranžna).
Urbinski palio – Festa dell’Aquilone – je torej ritualiziran pretep z zmaji. Sodobno organiziran je že devetinšestdeset let, kar je za zmajski festival izjemna starost, a je ljubezenska afera Urbina in zmajev dosti dosti starejša. Giovani Pascoli, znameniti urbinski pesnik, je o zmajih pel že leta 1897:
… un’aria che proviene da un altro luogo,
da un altro mese e da un’altra vita: un’aria primaverile
che regga molte ali bianche sospese nel cielo…
sì, gli aquiloni! È questa una mattina
che non c’è scuola. Siamo usciti a schiera
tra le siepi di rovo e d’albaspina.
(Celo pesem s prevodom samega Seamusa Heaneya najdete na koncu članka.)
Če znano zgodovino nategnemo do skrajnosti, lahko rečemo, da so zmaji prileteli v Urbino nedolgo zatem, ko je o njih razlagal Marco Polo, Konrad Kyeser pa jih je prvi v Evropi sestavljal in spuščal … morda so se zmaji prvič dvignili v urbinsko nebo ravnjo takrat, ko je mesto izgubilo svojega najbolj znanega sina, Rafaela.
Jep, Rafael se je rodil v Urbinu.
Urbino ni zgolj renesančno mesto. Urbino je renesansa.
Najbolj veličasten kup opek v zgodovini. Po dvoru vojvode Urbina, Federica da Montefeltra (ki so mu rekli Lux Italiae), so se sprehajali vsi, ki so v renesanski kaj pomenili. Paolo Ucello je tu naslikal svoj ikoničen Čudež pohujšanja hostije (slika je ostala v Urbinu in je del zbirke izjemne Gallerie Nazionale delle Marche v vojvodski palači). Pietro della Franchesca je tu pisal svoje traktate o perspektivi, Francesco di Giorgio Martini svoje o arhitekturi. Rafaelov oče, Giovani Santi, je spesnil pričanja o umetnikih tistega časa v hiši nedaleč stran.
Seznam je skorajda brez konca. Bramante, van Wassengove, Berruguete, pesnik Malatesta, matematik Baldi, filozof Marsilio Ficino … pa cel kup Italijanov, ki so vredni omembe v monografijah o renesansi: Barocci, Baronzio, di Ciccarello, di Maestro Antonio, Ponteli itd. itd. itd. Prav nič čudnega ni, da so vplivno sliko Idealno mesto (La Città ideale) naslikali prav tu: v idealnem mestu, v Urbinu.
Dvor vojvode Urbinskega je bil – in še vedno je – dvor: vse, kar si predstavljate o dvoru razsvetljenega kralja, po katerem se sprehajajo bistri princi in učene princese, spremljajo pa jih umetniki, filozofi in znanstveniki, uglajeni vitezi in rafinirane dvorne dame, je vzeto iz knjige Il Cortegiano, Dvorjan, ki jo je napisal Baldassaro Castiglione – v Urbinu.
Najlepša leta Urbina, od 1444 do 1523 (ali, če smo malce radodarni, 200 let od obiska cesarja Sigismunda leta 1424 do priključitve urbinskega vojvodstva Papeški državi leta 1626) nimajo primere v času in svetu.
Kot nima primere Festa dell’Aquilone.
Festa se začne potihem; avgusta se contrade zaprejo vase in tedne od jutra do večera ne delajo dosti drugega kot zmaje – male papirnate zmajčke, pa tudi večje in bolj utrgane.
Potem pa se prvo soboto v septembru contrade zberejo pri srednjeveški utrdbi nad Urbinom, Fortezza Albornóz, in palio se začne. Najprej z zmajsko dirko: vsak mora spustiti zmaja do konca vrvice in ga na predpisan način potegniti nazaj. Otroci imajo 50 metrov štrika, ženske 100, moški pa 150 metrov. Kdor prvi prime zmaja, ki ga je potegnil nazaj dol, zmaga – njegovo ime pa je za vedno vklesano v zgodovino.
A ta zmajska dirka je le ena od etap tekmovanja za veliko trofejo, Il grande trofeo Città di Urbino …
Drugi del urbinskega palia se godi v nedeljo popoldne na Parcu delle Cesane, kjer contrade pokažejo svoje orjaške dvo- in tridimenzionalne zmaje strogi in pravični žiriji. Ti zmaji so komajda zmaji; gre za bizarne, ogromne, čudaške skulpture, ki ne dajejo vtisa, da so se sposobne dvigniti s tal. Žirija pa ocenjuje lepoto zmajev, dolžino leta in veličastnost v zraku.
Nekateri poletijo, nekateri ne …
Ta leteča čuda so res … hud spektakel naredijo; tisoče gledalcev vpije, navija, ploska, contrade v svojih barvah prekrijejo poljano, zmaji se dvigajo an valovih entuziazma, eni uspešno, drugi manj …
A kakorkoli so že fantastični ti veliki zmaji, tisto pravo čarovnijo Feste dell’Aquiloni vseeno naredi tole:
Oziroma tole:
Nič na svetu se ne more primerjati z urbinskim nebom, polnim pisanih zmajev. Morda – morda! – praznovanje Uttarayana v Indiji, a tisto je z bojnimi zmaji; njihov cilj je prerezati vrvico nasprotniku, ne pobarvati neba.
Urbinci pa hočejo pobarvati svoje nebo. In to storijo na res spektakularen način.
To je res eden bolj utrganih prizorov na svetu. Na stotine pisanih zmajčkov v barvah urbinskih contrad; rumeni, vijolični, zeleni, oranžni, črni, rjavi … plešejo v vetru in iz neba nad Parco delle Cesane, hribom nasproti Urbina ventosa, naredijo pravi kalejdoskop – z renesančnim biserom za ozadje.
Res je noro …
Takrat se zaveš zakaj si, mednarodni zmajar, tukaj samo obstranec.
In to te zlakotni..
Eden od mnogih pomenov besede Festa je tudi – gostija.
Na topel nedeljski večer zato contrade privlečejo mize in klopi na osrednji trg pri vojvodski palači – in pripravijo pravo italijansko gostijo za vse udeležence festivala.
Sredi renesančnih palač je gostija urbinskih contrad res nekaj posebnega.
Vsi kontražani, odeti v svoje barve, se posedejo za dolge mize, skupaj, a ločeni, in proslavljajo uspešen zaključek še ene Feste dell’Aquilone.
Jazzovska skupina je igrala standarde italijanskih canzon iz tridesetih, štiridesetih in petdesetih let, lazanja je bila nebeška, sladko vince je teklo. Res je posebna čast jesti in piti skupaj s contradami – pa če smo še taki obstranci!
Ko so pospravili krožnike – kozarcev pač ne – se je začela podelitev priznanj. Za najmanjšega zmaja, ki še leti. Za najboljšega mladega zmajarja, ki je najhitreje spustil zmajčka do konca štrika in ga potegnil nazaj. Najboljša zmajarka, najboljši zmajar. Najbolj zagnana contrada. Posebno priznanje za ženske vseh contrad, ki so uspele zbrati sredstva za nov mamograf! Najboljši dvodimenzionalni zmaj (Piansevero je zmagal, čeprav smo navijali za rokkakuja contrade di Mazzafero). Najboljšega tridimenzionalnega zmaja je naredila contrada di Lavagine (trikrat hura za Luco Ovarellija in kolege!). Nagrado za najlepšega zmaja gostujočih zmajarjev je zaslušeno pobral Maurizio Cenci. In tako je šlo globoko v večer …
Potem pa je na oder stopil župan Urbina, signor Maurizio Gambini, z Il grande trofeo Città di Urbino.
Vzel je zapečateno kuverto z imenom zmagovalne contrade, jo odprl in dramatično pomolčal:
“…”
In nato …
“È Hong Kong!”
Rumene majice so začele skakati in tuliti in noreti po trgu. Zmaga na Festi je pač največja čast, contradi di Hong Kong pa je to uspelo že drugič zapored (mimogrede, mi smo bili obakrat tam, tako da – ni za kaj, rumenjački!) Vino je teklo, ognjemet je razsvetlil urbinsko noč, Bianca pa je vodila zabavo, ki se je končala ob zori.
In tako se je zaključila devetišestdeseta Festa dell’Aquilone Urbino.
Zdaj pa še trenutek za nasvet, ki ga ni nihče naročil.
Spuščanje zmajev se je od časov Marca Pola in Konrada Kyeserja precej spremenilo. Dobri ljudje Urbina so videli, kako so se razvijali zmajski festivali, pa so se odločili, da še oni povabijo nekaj teh “pravih” zmajarjev na njihov vetrovni grič. Za večji, za še boljši spektakel. Tudi nas so povabili, za kar smo jim res globoko hvaležni.
Leta 2025 bo Urbino praznoval 70. Festa dell’Aquilone, pa za to častitljivo obletnico načrtujejo res veliko zadevo, s še več zmajarji in še večjimi zmajarji.
Ampak … zadnje, kar Urbino potrebuje, je zgolj še en zmajski festival. Ker jih bomo zvlekli na naš nivo in jih premagali z izkušnjami.
Zato moramo ostati – obstranci.
Obstranci. Ne “contrada di turisti” (to je bila sicer naša ideja, pa je slaba ideja), ne glavni dogodek, ne glasna in malce vulgarna razstava vsega, kar Kitajci zmorejo sešiti, od spongebobov in supermariov to trilobitov in pisanih mant.
Zmajski festival je lahko – in dostikrat je – prekrasna zadeva, z letečimi mojstrovinami izpod spretnih rok, s kakšni čudno pošastjo, nenavadno geometrijo, ki pleše po nebu, nežne skulpture, ki se zibajo z vetrom … stvaritve umetnikov zmajedelcev, zmajarjev, zabavljačev. Tak festival se lahko lepo pridruži tistemu, kar je res pomembno: contradam, njihovim zmajem, njihovi zabavi, nebu polnem barv, Festi.
Ker je samo ena, edinstvena Festa dell’Aquilone.
Festa je res nekaj posebnega – in prav zato je res ogrožena. Urbinci že jamrajo, kako so otroci spretni s svojimi telefoni, škarij pa ne znajo več držati v rokah. Znanje se izgublja, entuziazem ugaša, pomen in pomembnost Feste upada. Že zdaj je težko – zato res ni treba pomagati pokopati take hude tradicije pod preglasno zmajsko žurko.
A smo malce naduti in zelo zelo pametni? Smo. A smo tudi zaskrbljeni: Festa, če gremo na polno, ni od Urbina, ampak je del svetovne dediščine, zato jo je treba ohraniti v vsem njenem veličastnem čudaštvu.
Kot se je pridušal Gregor: “Vnukom hočem pokazati to norost!” 🙂
No, izkašljali smo se, pa zaključimo z bolj pozitivno rečjo: še enkrat se ozrimo na stoletno ljubezen med Urbinom in zmaji – in prepustimo besedo velikemu urbincu, pesniku Giovanniju Pascoliju:
(prevedel Seamus Heaney)
Dragi Urbino – se vidimo naslednje leto!