“Ne, ne, spusti zmaja dol …”
– Patrizio, na višku zmajskega festivala v Urbinu
Predstavljajte si zmajski festival – mednarodni zmajski festival! – na katerem igrajo zmajarji – mednarodni zmajarji! – drugo violino, če sploh.
Kjer na višku drugega dne festivala (ko je najboljši veter in je največ gledalcev), ljudi naenkrat nehajo zanimati velikanske leteče pošasti, čudovite zračne skulpture, vetrovna čudesa – in se posvetijo malim papirnatim zmajčkom?
Ja. To bi bila Festa dell’Aquilone v Urbinu. A bi se čisto vsak zmajar, ki je imel srečo biti tam, strinjal z ljudmi.
Ker smo zmajarji – mednarodni zmajarji! – v Urbinu zgolj postranska reč.
In prav je tako.
Ker ni noben zmajski festival niti približno podoben Festi. Ker je Festa edinstvena.
Kot je edinstven Urbino.
O vsem tem malo kasneje – najprej bomo malce namleli o mednarodnem zmajskem delu Feste dell’Aquilone.
Takoalitako vam imamo toliko povedati in toliko pokazati, da smo tale članek morali razbiti v dva dela! 🙂
Po dolgi (dooolgi) vožnji iz Ljubljane – ja, vsakič znova se sprašujemo, če je razumno voziti sedem ur in pol tja ter sedem in pol nazaj za dober dan spuščanja zmajev, in vsakič znova odgovarjamo: “ne, ni razumno, ampak tudi mi nismo, torej gremo!” – smo v poznem petkovem poipoldnevu prispeli v srce province Marche.
Naša tokratna urbinska baza, zmajsko gnezdo, je bil agriturismo v dolini Metaure. Bil je … no, sami presodite:
V soboto, še vedno izčrpani od dolge vožnje (in dolge noči) smo veselo zamudili kosilo (strahotna napaka je zamuditi kosilo v Itaiji, sploh pe ga pripravljajo mostri iz Centro Francesca!) in se na zmajsko polje veselo primajali v največji vročini. 38 stopinj in čez v senci – sence pa od nikoder.
Našli smo primerno mesto za naš šotorček, razvili zastave …
…. in spustili zmaje v urbinski veter!
Ko se vrneš v Urbino (mi smo bili tu že na lanski Festi) je kot bi se vrnil domov – ali vsaj nekam, kjer je toplo, lepo, prijetno in nadvse zabavno. Za to ima Urbino veliko razlogov, glavni pa je seveda gostoljubje Luce, Izzy in cele organizacijske ekipe, pa seveda župana Maurizija Gambinija in podžupanje Giulie Volponi, vseh starih in novih zmajskih prijateljev – ter Urbink in Urbincev vobče.
Urbinke in Urbinici, stari in novi prijatelji … kako krasno vas je bilo spet srečati, Livio, Roberto, signor Alberto, Patrizio, Vladimiro, Daura, Emanuela, Gianluca, Dario, Antonio, Nadia, Franco, Nicola, Maurizio, Michaela, Stefano, Virginia, Walter, Werther in vsi ostali, ki ste naredili iz spuščanja zmajev nad Urbinom tak krasen, nepozaben žur!
In seveda izjemni, neutrudni voditeljski par (resno; govorila, navijala, vpila, pela in plesala sta tri dni skupaj od jutra do večera in naprej) – chapeau, Bianca in Luca!
Mednarodni del Feste je bil razširjen – če je lani Luca eksperimentalno povabil samo nas, so se nam pridružili Erwin z gospo iz Avstrije, pa Wissal z ekipo iz Tunizije in Wiyada Gongsri iz Tajske. Trije kontinenti na urbinskem nebu! 🙂
Pa je šla na polno, devetinšestdeseta (!) Festa dell’Aquilone!
Res je bil hud festival. Letenje nad griči Marche z razgledom na Urbino, ta biser renesanse; super družba, dober veter, odlična hrana, hladno pivo …
Žal tokrat nismo smeli vzeti s seboj najbolj znamenitega slovenskega zmaja, orjaške človeške ribice, Proteusa maximusa – smo pa imeli v vreči drugo orjakinjo: prek dvajset metrov dolgo in zelo pisano manto. To je bil njen drugi festival, pa nam boste morali oprostiti, ker je skoraj na vseh fotografijah (smo kot ponosni starši, ki fotke svojega mulca tlačijo vsem v grlo).
Pa niti ni bila edina manta v zraku!
Pa še težila je in se kujala, in ni hotela leteti, če je nisi res lepo prosil …
Pa še pozabili smo, da je urbinsko letalno polje na Parco delle Cesane v resnici letalni hrib. Sunki vetra z Jadrana in turbulence hribov Marche so spremenili sicer milo letečo pošast v pravo beštijo, spuščanje in kontroliranje zverine pa naredili strašno zanimivo in zabavno – vsaj za gledalce, ne toliko za naše prste in druge okončine.
Vroč, vetrovni Urbino.
Preživeli smo zelo uspešen, zelo zabaven in nasploh krasen dan in pol spuščanja zmajev.
Potem pa je prišlo nedeljsko popoldne …
“Ne, ne, potegni zmaja dol …”
“…?”
“Zdaj bodo spustili svoje zmaje!”
“Ja, saj – točno to hočemo posneti od zgoraj,”
“Ne, ne razumeš … ni najbolj primerno, da spuščaš svojega zmaja – predvsem pa ga bodo njihovi zmaji požrli.”
Okej, potegnili smo zmaja s fotoaparatom nazaj dol, malce nejevoljni. Patrizio spet pretirava, kajne?
Niti slučajno.
Tole je edina fotografija, ki jo je posnel zmaj. Na njej so člani contrad v svojih tradicionalnih barvah, pripravljeni, da spustijo zmajčke. Trenutek, ko se začne prava Festa dell’Aquilone.
In zadeva je hudo hudo resna.
Zdaj pa bi morali spregovoriti par besed o Urbinu, srednjem veku, renesansi, contradah in zmajih.
Pa storimo to naslednjič 😉
Ne spreglejte drugega dela tega zapisa, v katerem boste lahko:
– videli več zmajskih norosti!
– izvedeli več o renesansi!!
– spoznali contrade Urbina!
– uživali na srednjeveški gostiji!
– srečali zmagovalce velikega boja, dobitnike Il grande trofeo Città di Urbino!
– se naučili pesem o zmajih …. in še mnogo mnogo več!
Do prihodnjič!! 🙂
1 thought on “Obstranci: 69. Festa dell’Aquilone v Urbinu – prvi del”