Or siamo fermi: abbiamo in faccia Urbino
ventoso: ognuno manda da una balza
la sua cometa per il ciel turchino.
Mrak. Opustela ulica. Hitri koraki odzvanjajo po opečnatih tleh, zidovi iz opek pošiljajo odmev v nebo. Nekje kriči množica, ostri poki prebadajo temo. Levo, še enkrat levo. Še ena večja skupina ljudi, v le njim znanem jeziku rjovejo pesem. Nazaj, v uličico, dotikajoč se opek zidov na obeh straneh. Še en zavoj, še eno križišče. Na desno, na levo, po labirintastih koridorjih opečnih ulic, po opečnem tlaku mesta iz opek. Par se izvije iz teme in spet ponikne vanjo, ljubezen slepa za živčno, zvenečo, utripajočo noč. Še en zavoj, slepeča ulična svetilka. Kotiček očesa zazna premikanje senc. Dimna bomba poči.
Zelen dim ovije četrt.

“O, zelen … super, zdaj pa vem, kje smo – Contrada di Lavagine!”
Picerija je bila takoj za vogalom.
Slabih 48 ur prej smo se zbasali v kitemobil in začeli dolgo pot do samega srca Italije, do povsem nenavadnega mesta, ki je bil nekoč znan kot Urbinum Hortense, zdaj pa je le še Mestece.
Urbino.
Vprašanje, kje je hasek v in kakšen smisel ima sedem ur vožnje tja – in sedem nazaj! – za dan in pol spuščanja zmajev, smo razrešili gladko: seveda nima ne smisla ne haska, pa saj ga tudi mi nimamo. Skrči nogice, gremo!

Saj poznamo tiste bolj skromne zmajske vikend festivalčke; lep travnik, znabiti ograjen, par šotorov in senčnic, par deset zmajarjev, ki se trudi svoje leteče skulpture spraviti v zrak, nekaj radovednežev in nekaj razigranih otrok … lahkoten, prijeten, zabaven vikend muhastega vetra in smeha.

Od festivala v Urbinu tako nismo pričakovali nič manj – a tudi nič kaj dosti več. Pa smo se krepko ušteli …
Prva reč, ki nam je dala misliti, da tale festival pa ne bo kar tako, je bila številka pred imenom: 68. Festa dell’Aquilone. resno? Oseminšestdeseta zmajska fešta v Urbinu? Torej so z zmaji začeli že tam v petdesetih prejšnjega stoletja … le malo festivalov ima tako častitiljivo zgodovino!
V resnici pa je zgodovina tajne zveze med Urbinci in njihovimi zmaji še veliko bolj častitljiva – in sega daleč daleč nazaj v čas.

Leta 1904 je pesnik Giovanni Pascoli izdal zbirko Primi poemetti, Prve pesmice, v kateri ima ena naslov L’Aquilone, Zmaj. Kitica z začetka tega zapisa je vzeta iz nje, pa jih ji dodajmo še par:
Or siamo fermi: abbiamo in faccia Urbino
ventoso: ognuno manda da una balza
la sua cometa per il ciel turchino.
Ed ecco ondeggia, pencola, urta, sbalza
risale, prende il vento; ecco pian piano
tra un lungo dei fanciulli urlo s’inalza.
S’inalza; e ruba il filo dalla mano,
come un fiore che fugga su lo stelo
esile, e vada a rifiorir lontano.
S’inalza; e i piedi trepidi e l’anelo
petto del bimbo e l’avida pupilla
e il viso e il cuore, porta tutto in cielo.

V okornem prevodu gre nekako takole:
Potem se ustavimo in zremo v Urbina
vetrovni grič: vsak zase iz goščave
pošlje zmaja v turkizno nebo.
In zmaj lebdi tam zgoraj, se prevrača, zavija in pada,
se spet ujame in gre z vetrom višje in še višje,
leteč na vzklikih radostnih otrok.
Vzpenja se in jemlje nit z dlani,
kot bi se iz stebla popek vzpel
in odletel, da bi se razcvetel drugje.
Vzpenja se in z njim gre
neučakano telo in hrepenenje v prsih dečka,
lačne oči, obraz, srce; vse to leti v nebo.

Če je pesnik na začetku 20. stoletja pel o zmajih svojega otroštva, je jasno, da so dobre ljudi Urbina zmaji dobili v kremplje še dosti prej. Da najdemo točko v času, kjer so se Urbinci z zmaji srečali, pa je treba globoko v srednji vek.
A preden gremo nazaj v čas, malo o oseminšestdeseti zmajski fešti. Zmajski festivali v Italiji – in italijanski zmajarji kjerkoli – vedno poskrbijo, da so brbončice ekstatične in trebuščki polni. Veter malo popusti, na soncu postane prevroče, pa ti nemudoma v najbližji senci postavijo mizo in jo obložijo z dobrotami … salama s tartufi, olive, na soncu sušeni paradižniki, sir, med … pa spumante in frizzante, pa še malo frizzanteja in še malo spumanteja … (tu moramo izkazati čast našemu novemu zavetniku, svetemu Liviju Urbinskemu).

V soboto se veter ni hotel preveč igrati z nami, pa je bilo toliko več priložnosti za odkrivanje čudovitih okusov pokrajine Marche …


No, saj so zmaji tudi leteli …





Kot skoraj vsa italijanska mesta je tudi Urbino star. Ves iz opek – tu naokoli so sami ljubi škriljevci; nič apnenca, marmorja, granita – čemi na svojem gričku in njegova ljubka majhnost skriva orjaško zgodovino. Rafael je bil tu rojen, Paolo Ucello je tu živel, eden od urbinskih vojvod je pri Tizianu naročil znamenito Urbinsko Venero – in vojvodska palača še danes razkazuje neverjetno zbirko renesančnih mojstrov.

Ni povsem jasno, kdaj so zmaji prvič poleteli nad Urbinom, da bi odnesli duše Urbincev. Zmaji so v Evropo prišli precej pozno, vsekakor ne pred 15. stoletjem … pa recimo, da je prvi nad opečnim mestom poletel ravno takrat, ko so izgubili svojega največjega sina, Rafaela.

Vsa mesta imajo svoje četrti, župnije, soseske in becirke, in srednjeveško mestece v srcu Italije ni prav nič drugačno: v teh krajih četrtim rečejo contrade. V času vojn (kar je bilo v srednjem veku praktično kar naprej) so contrade stopile skupaj in se teple s sovražnikom – ko pa je izbruhnil mir, so se teple med seboj. Nevarno je bilo, če si se znašel zunaj meja svoje contrade, še posebej po sončnem zahodu: udi in življenja so se izgubljala kot po tekočem traku.

Te male vojne so zahtevale kar precejšen davek med ljudmi srednjeveških mest, pa so jih raje spremenili v obred: en dan v letu so določili za mlatenje in izbrali način mlatenja, ki ni bil ravno smrtno nevaren. V Italiji se ritualni spopad med contradami imenuje palio; navadno gre za konjske ali oslovske dirke, ponekod veslajo, vlečejo vrv ali mečejo kaj v daljavo ali višino – pa se je vojna ritualizirala v šport. Najbolj znan palio, ta srednjeveška nadzorovana norost, se še vedno godi v Sieni: veličastne in povsem utrgane konjske dirke okoli glavnega trga.

Dobri ljudje Urbina, vedno malo posebni, pa so za svoj ritualni boj izbrali – zmaje. Zakaj bi ubil soseda, če ga lahko preletiš? Zmaji so tako nežni, mirni, neškodljivi … pravi simbol miru in sloge.
(Čeprav si lahko še vedno brez težav predstavljamo, kako eden od zelenih navije vrvico zmaja rdečemu okoli grla in zmaja spusti …)

Te dni Urbino sestavlja deset contrad, vsaka ponosno nosi svoje heraldične tinkture: Contrada di Monte (rdeča), Contrada di San Polo (srebrno-črna ), Contrada di Duomo (rjava in srebrna), di Mazzaferro (vijolična), di San Bernardino (rdeča in zlata), di Lavagine (zelena), di Hong-Kong (zlata – in ja, Hong-Kong), di Valbona (modra), di Piantata (zelena in vijolična, in Contrada di Piansevero (oranžna).
Vsakega avgusta se contrade zaprejo vase in od jutra do večera ne delajo dosti drugega kot zmaje. Prvi vikend v septembru pa se zberejo na poljani – in pobarvajo urbinsko nebo.

Vsaj od leta 1955 zmajski spopad med contradami traja dva dni. V soboto se vsi dobijo na srednjeveški trdnjavi nad Urbinom, Fortezza Albornóz, in dirkajo: najprej zmaja spustijo do konca vrvice, potem pa vrvico navijajo nazaj. Možaki imajo 150 metrov vrvi, dekleta 100, otroci pa 50. Kdor prvi dobi zmaja nazaj v roke, zmaga.

V nedeljo pa se contrade dobijo na poljani imenovani Parco delle Cesane kak streljaj od centra Urbina in se važijo z izjemnimi, ogromnimi tridimenzionalnimi zmaji, narejenimi za en sam polet (ko pristanejo, se sesujejo). Nepodkupljivi sodniki ocenjujejo idejo, izvedbo in let; najboljši – in najbolj nor – zmaga. Letos je prvo mesto odnesla contrada di Mazzafero (tavijolčni) s fantastično repliko DeLoreana iz filma Nazaj v prihodnost (ja, je letel … se pravi, “letel”).



Je še cel kup kategorij zmajev, v katerih se contrade dajejo med seboj – najlepši, najmanjši, najbolj nor – in na koncu ena od contrad zmaga. Veliki zmagovalci letošnje Feste dell Aquilone je contrada Hong-Kong, njih zlate zastave so zavihrale nad Urbinom in bodo vihrale do prihodnje fešte.
Slava Hong-Kongu!
Ko pa se tekmovanja končajo in je zmagovalec znan, se nad griči Urbina zgodi nekaj neverjetnega. Nebo prekrijejo tisoči in tisoči zmajev v ponosnih barvah urbinskih contrad – rdeči, zeleni, vijolični, rumeni, oranžni, srebrni, rjavi, modri, zlati … Prizor, ki jemlje dih – skoraj ničesar podobnega ni na svetu, morda le veliko praznovanje Uttarayana v Ahmedabadu.




Kaj pa mi? Kot na vsakem zmajskem festivalu smo si zastavili tri cilje: da fotografiramo kaj iz zraka s pomočjo zmaja (saj smo KAP Jasa, mar ne), da v zrak dvignemo orjaško Človeško ribico, našega flagship zmaja, in da se čim bolj izborno zabavamo.
Bogovi vetra si nam bili naklonjeni, pa je zmaj z lahkoto ponesel fotoaparat nad Urbino (o tem več v prihodnjem zapisu). Tudi Ribica je poletela, veličastno kot vedno, in osupnila prisotne (med njimi simpatično speleologinjo, gospo Ovarelli).
Za ekstra točke smo se šli še boj z rokkakuji, ki je prav zabavna zmajska disciplina: vsak spusti svojega v veter, potem pa se zmaji zapletajo in odpletajo in padajo; čigar rokkaku ostane na nebu sam, zmaga. Dve zmajski bitki sta se bili na poljani Parca di Cesane – v prvi je Gregor zmagal, v drugi pa je Ivor zasedel odlično drugo mesto. Izjemen uspeh naših zmajarjev; sploh glede na to, da smo se prvič šli kaj takega.













Tretji cilj, da se čim bolj uspešno zabavamo, pa smo dosegli in presegli zahvaljujoč našim starim in novim prijateljem …

… zato najlepša hvala, Luca, Patrizio, Alberto in Walter in Franco, pa Emanuela, Bianca, Chiara, Valeria, Roberta, Renzo, Mauro, Giovanni, Nicola, Roberto, Stefano, Sandro, Simone, Davide, Fabio, Gabriele in Livio in vsi ostali zmajarji, katerih imena smo pozabili, src pa ne moremo. Hvala organizatorjem in sponzorjem, hvala mulcem, ki so naredili na tisoče zmajev, hvala vsem contradam in obiskovalcem in glasnim navijačem, hvala vsem urbincem. Res je bilo noro.

V čast si štejemo, da smo bili del tega izjemnega festivala,68. Festa dell’Aquiloni di Urbino! Prihodnjič pridemo spet – morda kot enajsta contrada.
Grazie Urbino!

2 thoughts on “Nazaj v srednji vek – 68. Zmajska fešta v Urbinu”