“Sovražim spuščanje zmajev.”
– eden od medvedov po koncu zmajskega festivala v O..
A veš, ko si ti je nekaj tako zelo všeč, da bi rad pokazal čisto vsem? Ko te vznemirjenje in navdušenje povsem prevzameta, ko se skupaj s prijatelji bližaš kraju, ki si ga ti že videl, oni pa še ne – in komaj čakaš, da bo čudovitost padla na njihove mrežnice … In potem jih gledaš, kako se jim oči razširijo in usta odprejo v začuden O – potem pa jih hkrati zalije čudenje in presenečenje in veselje in osuplost in čutiš njihovo nenadno spoznanje, da so priča nečemu edinstvenemu …
No, zato bi radi vse vas peljali na festival v O.
Samo predstavljajte si … tiha spokojnost mesteca ob reki …
… čudna lepota poslikanih zidov …
… neverjetno smaragnozelena delta, ki se širi od mesteca proti morju …
… prekrasne leteče skulpture nad obalo …
… in totalna norost veselih meščanov in njihovih nenavadnih zabav.
A, vraga! – ne moremo vseh peljati tja, ker meščani res nočejo, da bi jih napadle horde turistov. Kar je seveda povsem razumljivo, glede na to, koliko dalmatinskih mestec in prelepih krajev je povozil in spačil ‘turizem’..
Pa smo zato raje pripeljali nekaj medvedov, da so jih napadli.
In filozofa (oziroma nekoga, ki je videti povsem tako) za povrh.
“Zakaj?“
– Poljski filozof Romek na vprašanje, če bi vrgel skodelico za kavo v reko
Okej, “pripeljali” – Žuža in Žare iz Hrvaške zmajske zveze Zmajoljupci sta povabila medveda (se pravi, Medveda) iz Anglije, ta pa je s seboj pripeljal še enega. Poljski filozof je bil zraven, da bi razložil, zakaj in čemu – potem pa smo bili tam še mi, zmajski veseljaki iz Slovenije.
Pa je zmajski festival v O. po treh letih končno postal pravi mednarodni festival: Zen O….. International Kite Festival 2024!
Zmajska baza je bila letos krasna stara hiša v samem centru srednjeveško-beneškega mesteca na špici delte Neretve. Milton je svoj dom prijazno ponudil zmajarjem za čas festivala, mi pa smo ga takoj krstili za Vilo aktinidijo, ker je dvorišče pokrival gost preplet štirih kivijev in pričaral čudovito senco.
Senco pa smo res potrebovali, saj je še v njej šlo do 38 stopinj in čez!
Sam zmajski festival se je odvijal na plaži, na širokem pasu mivke, ki so jo razvejani rokavi Neretve nežno odložili v Jadransko morje. Delta je pač delta. Morje je tam plitvo in zelo toplo, a je vseeno zmoglo ohladiti razgrete zmajarje.
Razgreti pa smo bili, ker smo naredili hudiča in pol v zraku!
Prvi dan zmajskega festivala je sicer zelo počasi odvijal. Mi smo pozno prišli iz Ljubljane, veter je bil muhast in opletav, zmaji so se komajda dvignili nad vročo mivko.
Potem pa je le zapihalo, nekaj orjakov je zaplulo v nebo, sonce se je spustilo proti morju in priredilo enega tistih spektakularnih zahodov, značilnih za ta del Jadrana …
Sledila je večerja v Vili aktinidija: Josip je prijel za gradelo, mi pa smo se dodobra ohladili še z notranje strani – ter čvekali in filozofiralo o tem in onem do jutra.
Mednarodni zmajski festival osmih ljudi iz štirih držav ni med največjimi, ga je pa zato toliko težje narediti res spektakularnega. Garanje, garanje in še garanja na od vročega avgustovskega sonca razbeljeni plaži …
Na res velikem festivalu se len zmajar brez težav skrije, en zmaj več ali manj ne pomeni kaj dosti. Tukaj pa je vsak zmaj več pomenil precejšen dodatek k barvanju neba – vsaj dva zmaja na zmajarja smo si želeli, kar z orjaškimi mantami (in medvedi!) res ni enostavno.
Veliko koordinacije in timskega dela je zahteval festival: od postavljanja šotora in razvijanja zastav, pa polnjenja ogromnih sidrnih vreč z mivko (res veliki zmaji rabijo res močna sidra z res veliko kilogrami), pa postavljanja teh vreč na strateško najboljša mesta, da bi pokrili kar največ neba nad plažo, pa pripravljanje orjakov na vzlet (in vsak ima toliko vrvic, da bi se najraje zjokal, ko jih je treba razpletati), pa potem sam vzlet (orjak rabi tri spretneže, da se varno dvigne v veter), pa nadzor letečih pošasti (v močnem maestralu velik zmaj vleče za štiri in se komaj obvlada podivjano pošast) …
Po uri trdega dela so vsi zmaji lepo na nebu, a se garanje ne konča – ne gre, da bi se prepoteni kar vrgli v toplo morje, zmaji pa bodo pač sami počeli svoje zmajske rei tam zgoraj. Še v tako stabilnem vetru se lahko zgodi kaj nepredvidenega; ko dvajsetmetrski stvor strmoglavi na polno plažo, gre lahko marsikaj zelo zelo narobe … da ne govorimo o radovednih otrocih, ki bi radi “malce vozili” velikega zmaja: napete vrvice gredo skozi prste kot skozi maslo.
Zmaje je treba ves čas gledati in biti pripravljen na posredovanje, ko se začne kažin. Kar je seveda problem: po eni strani bi radi spravili čimveč zmajev v zrak, po drugi pa en zmajar težko nadzoruje več kto dva zmaja naenkrat. Za osem zmajarjev je kakih dvajset zmajev naenkrat zgornja meja: vsak gleda dva, par manjših pa pustimo, da veselo plešejo samoi. Saj ne bo nič, tudi če padejo (se pravi, ko padejo).
Dnevi na neretvanski plaži so bili tako res polni. Cel dan smo dvigovali in spuščali zmaje, jih gledali, premikali težke vreče, tekli v središče štale, razpletali zapletene vrvice, podili preradovedne gledalce, zvijali štrike, se hidrirali, se hladili v morju, za kak hip lovili sapo v senci šotora – in potem znova ven, na sonce, spuščati zmaje.
K sreči je bil tam Ivica, šef Neretva kiteboarding , pa nas je pojil s pi… pijačo in nasploh čudovito skrbel za nas. Plaža, kjer smo imeli festival, je sicer eden najboljših mest za kitesurfing na Jadranu – pa še lepo se je izšlo: zanje prešibak veter je idealen za nas; ko potegne premočno za zmaje, so oni v elementu.
Ko je sonce padlo v morje, smo bili vsakič povsem izčrpani. Sonce, veter, zmaji … pa še vse skupaj je bilo treba pospraviti, stlačiti v prtljažnike in se odmajati nazaj do O.
V Vili aktinidija smo navadno popadali po klopeh v senčnici, nesposobni razmišljanja, kaj šele česa bolj zahtevnega.
Takrat sta prišla Ana in Josip, noseč polne lonce nečesa čudovitega, kar je pripravila mojstrica, Josipova mama. Pašta z vsem mogočim, polnjene paprike, izbrane mesnine in sir, prekrasno sočivje in sonca polno sadje – naravnost iz paradiža, ki je delta Neretve.
Bleščeči smaragd delte Neretve, vdelan v razbeljene gore, dejansko je paradiž. Nekoč zoprno močvirje, polno mal arie, slabaga zraka, so začeli meliorirati avstroogrski inženirji, ki so zravnali okljuke in postavili nasipe ob glavnih rokavih reke, potem pa začeli kopati orjaško mrežo kanalov, ki se je skozi desetletja širila in se še širi in razvija. Ti kanali so osušili močvirje, zdaj pa služijo namakanju vsega mogočega, kar raste pod vročim dalmatinskim soncem.
Smaragdna delta je polna vrtov in vinogradov, smokev in granatnih jabolk, predvsem pa mandarin in drugih agrumov. Mandarine iz doline Neretve zasluženo slovijo po svetu – in sokovi, ki jih stiska Josip pod blagovno znamko GUUC (“on ne pravi sokove, on cijedi voće!“), so … ma, angelci bi jih pili, če bi usta imeli!
Je pa cela delta Neretve v hudih težavah, sicer. Podnebje se spreminja, v gorah Bosne pade vse manj dežja in manj snega, Neretva prinese vse manj sladke vode, pa se morje zahrbtno pomika po reki navzgor in grozi, da bo prodrlo do korenin – in ko se bo to zgodilo, bo konec paradiža. Če bo šlo tako naprej, bodo neretvanske mandarine ena prvih žrtev klimatskih sprememb!
Nekega poznega popoldneva nas je še en lonec dobrot Josipove mame spravil pokonci, pa smo zasedli Stari most čez Malo Neretvo in spustili par pošasti nad mesto, mojster Medved – Bear Knots, poznan tudi kot Barry Brown – pa nam je pokazal, kako se izvede urbano zmajsko fotografiranje v res zahtevnih pogojih (slike so fantastične, pokažemo vam jih naslednjič!).
Res lep zaključek res lepega dne …
Med eno od divjih jag z zmaji – ena pošast dol, druga gor – ki je zaposlila prav vse, je naš človeški Medved, se pravi, Bear, se pravi, Barry, rekel nekaj nenavadnega … vsa za nas veseljake.
“Joj, kako lepo – in kako redko – je tole! Vsi delajo vse, vsi pomagajo, vsi ponudijo roko … še klicati ni treba na pomoč, ko se pojavijo škripci, ker trije že tečejo proti težavam … tega res nisem vajen!”
Mi smo se malo čudno gledali … a ni to, hm, normalno?
Pa je Barry rekel, da niti slučajno vsaj na festivalih, na katere je on hodil. Ljudje spuščajo sami in zase, kradejo veter in sidra, se smejejo, ko je kdo v težavah, in so vobče zoprni.
A ja? Na kakšne zmajske festivale si pa ti hodil?
No, saj se tudi mi smejemo, ko se komu začne dogajati – ni lepšega kot prijatelj v težavah! – ampak, resno?
Spuščanje zmajev je (oziroma naj bi bilo) timski šport, družaben in družben dogodek. Vsi smo del celega festivala, ne zgolj kralji svojega šopka zmajev. Nismo monade, je filozofsko rekel Romek; noben človek ni otok, zmajar še manj.
Letimo in strmoglavljamo skupaj, in skupaj se režimo eden drugemu. Zato pa so zmajski festivali!
A kolkor je že naš zmajski festival bil super in družaben in utrgan in zabaven, se niti primerjati ne more z norostjo, ki jo vsako leto na toplo avgustovsko soboto pripravijo dobri (in povsem zmešani) ljudje O. …
“So vaše oči pripravljene na jok?”
– Sergeja dobrim ljudem mesteca O., tik preden je vrgla kavno skodelico res daleč v reko
Čikarijada je lokalen izraz, izpeljan iz besede čikara, ki pomeni skodelico za kavo. Nekega dne je Giovanni s kolegi sedel ob Neretvi in pil kavo, pa je eden od njih vstal in gladko zabrisal svojo čikaro v Neretvo. Z anjim je vstal še eden in prav tako vrgel skodelico – samo dlje.
Pa se je rodilo tekmovanje. Tekmovanje, ki je kmalu zraslo v Svetovno prvenstvo v metanje kavnih skodelic v daljavo. Čikarijada.
Letos je tako v O. potekala že osemnajsta (!) Čikarijada; tekmovanje, ki je sicer povsem bizarno, a odkljuka prav vsako postavko, ki jo potrebuje svetovno prvenstvo.
Tekmovalci iz celega sveta. Sodniki in strokovna žirija. Sto metrov dolg trak od mosta do boje v reki z oznakami vsakih deset metrov in potapljači, ki merijo dolžino meta na centimeter natančno. Čikarski otroci v čolnu, ki vestno poberejo vse skodelice. Dva voditelja prireditve, hudo ozvočenje, lightshow, okrasitev mesta in mosta, s katerega letijo čikare.
Pa stotine navdušenih gledalcev, ki navijajo iz vseh grl!
Pa otvoritvena slovesnost – in zaključni ognjemet … ni da ni!
In seveda ogromen – ogrooomen – lonec za mušule na buzaro, ki jo vsako leto pripravijo mojstri s Pivčeve kale. Lonec je tako velik, da mešajo buzaro z veslom. Mušule so pa fantastične.
Vsak tekmovalec ima dva meta, najboljših pet pa se pomeri še v finalu. Letos je zmagal Roko Butigan – njegova čikara je poletela izvrstnih 61,133 (!) metrov daleč – mi pa smo se tudi dobro odrezali. Nov slovenski rekord je padel (39 metrov točno), pa nov slovenski ženski rekord, pa nov rekord Združenega kraljestva (trikrat hura za Medveda!) …
— zelo uspešna noč športa in zabave …
… ki se je končala ob zori.
Naslednji dan smo morali oditi domov – pa se je še nebo razjokalo.
In tako se je končal Mednarodni zmajski festival Zen O. 2024 …
Bilo je … onstran čudovitega.
Toliko zahval smo dolžni toliko ljudem … Žuža in Žare in Barry in Roman, seveda. Milton, Ana in Giovanni in David. Ana in Josip in jasno Josipova mama. Ivica. Organizatorji, voditelji, sodniki in tekmovalci na letošnji Čikarijadi. Kuharji Pivčeve kale. Pa muc, ki je osupel zrl v naše leteže pošasti – in še en muc, šef varnosti in kontrole kakovosti v podjetju GUUC. Mesto O. in njegovi čudoviti prebivalci.
Vsi ste nam ponovno pričarali še en fantastičen, nepozaben, neverjeten, edinstven festival – in še več.
Naredili ste, da se naslednje leto enostavno moramo vrniti.
Hvala.
2 thoughts on “Medvedi, ki so požrli O…..”