Na zmajskih festivalih se dosti čudnih reči vidi, a ena čudnejših – in zelo redkih – je …. najstnik.
Seveda se tu in tam najde kakšen mlad navdušenec, kak mojster akrobatskih zmajev, a vobče – vsaj na ‘klasičnih’ festivalih Evrope – je najstnik s štrikom (in ne telefonom) v roki nadvse redek pojav.
Razlog za ta pojav je preprost. Skoraj vsak je v rosnih letih tekal z zmajem, s plastičnim orlom ali metuljčkom, ki je komajda letel, dokler mu ga ni pojedlo strašno zmajejedno drevo – in je bil jok in se je zmaj pospravil. Tudi otroci zmajarjev in tisti, ki se bolj resno lotevajo zmajev, tam pri začetku pubertete izgubijo zanimanje. Priznati je treba, da so zmaji fascinantni – seks, droge in rokenrol pa še dosti bolj.
Spuščanje zmajev je stvar otrok od 6 do 13 – in tistih, ki jih udari kriza srednjih let (ali upokojitvena anksioznost).
Skratka, ko je prišlo vabilo znamenitega One Tunisia Kite Team, da bi se naše društvo udeležilo Mednarodnega zmajskega festivala v Tuniziji, smo imeli takoj težavo. Festival se je imel zgoditi v začetku julija, sredi najvišje sezone, in prav nihče razen gregorja ni imel možnosti, da odpotuje v Afriko!
Gregor je bil povsem za to, da gre v Tunizijo sam, a več ljudi pomeni več zmajev v zraku, pa je svojemu najstniku par dni pred odgodom postavil vprašanje, za katerega je že vedel, kakšen bo odgovor.
No, vsaj mislil je, da ve.
- – A bo šel z mano v Tunizijo na zmajski festival?
– Seveda, z veseljem!
– Ja, saj štekam, zakaj bi najstnika mikalo … čakaj, kaj si rekel?
– Da bi šel! Z veseljem!
Nihče si ni mogel misliti, da ima Gregor tako redko pojavo kar doma: najstnika, ki si želi z očetom na zmajski festival nekam daleč daleč proč – celo na drug kontinent. Pa se je začela kuhati krasna dogodivščina!
Nočna vožnja do Benetk, pa skok z letalom do Rima, pa še en prek Sredozemlja – in v daljavi se je zableščalo skrivnostno mesto Tunis.
Odbor za dobrodošlico je bil pripravljen; takoj, ko so Taysir in ostale gospodične iz One Tunisia Kite Team zagledale našega postavnega Viktorja, je bila ljubezen v zraku.
Vsaj to, ker vse dni festivala ni bilo kaj dosti drugega v zraku …
Človek bi si mislil, da v deželi med Mediteranom in Saharo kar naprej piha. To seveda drži: skoraj vedno piha v Tuniziji – razen ko pridejo slovenski zmajarji in razgrnejo svoje zmaje!
(Ne, saj je letelo, brez skrbi …)
Kar je bil le še en dokaz za trditev, da za uspešen zmajski festival ne potrebuješ vetra, temveč dobre prijatelje.
In dobro muziko. In ples. In odlično hrano. In deželo, kjer se na vsakem koraku skriva dogodivščina!
In, jasno, odlično in dobro uigrano ekipo organizatorjev.
One Tunisia Kite Team je mlado, aktivno in nadvse sposobno zmajsko društvo, v katerega jedru so mlada dekleta. Kot sta Viktor in Gregor poročala že prvi dan festivala, so uspele pripraviti dogodek brez primere, nepozaben in za vedno spravljen v srcu.
Od prihoda v povsem nov kompleks Centre Culturel et Sportif de la Jeunesse Ben Arous – mladinski center je nor; krasne sobe, bazen, biljard, bowling, tenis in badminton igrišča, koncertna dvorana, ni da ni! – do solznega poslavljanja na letališču.
Začenši s fantastično otvoritveno slovesnostjo, na kateri je imel Viktor pozdravni nagovor!
Pa so bile zmajske delavnice …
… pa kaligrafske delavnice ..
… pa še napeta šahovska partija ..
Veter je morda res bolj slabo sodeloval, je pa sodelovalo vse ostalo. Lepote dežele, toplo sredozemsko morje, glasba in ples, kultura, starodavni suki in mošeje in ozke uličice in prijazni prodajalci vseh mogočih čudes …
… in ples, seveda. Ples na plaži, ples na busu, ples po ulicah …
Ko je enkrat človek v Tuniziji, jo le stežka zapusti. Pa sta si Viktor in Gregor po festivalu omislila še par dni vandranja naokrog.
Sklepala prijateljstva za vedno …
Hodila na obiske …
Uživala v fantastični tunizijski kuhinji …
Se izborno zabavala!
In se … zabavala.
Bilo je … onkraj čudovitosti!
Saud in Sabrina, Barbara, Kamila in Arek, Maxime, Belkacem, Onur and Zahit, Fadi, Christopher in Laszlo, Laila in Alexander, Hans Peter in Muang Tunten, pa vsi ostali zmajarji iz celega sveta.
Amela, Taysir, Olfa, Nabila in vsi iz ekipe organizatorjev.
Zahvale, ki smo vam jo dolžni, bomo težko poplačali.
Ker ko sta Viktor in Gregor končno prišla domov, je imel Viktor vprašanje za očeta:
- – Ej oči, a bi bil problem, če bi jaz prihodnje leto kdaj manjkal v šoli?
– Ne, pomoje ne … Zakaj pa?
– Ker bi šel še na kak zmajski festival!
Torej, dragi prijatelji – se vidimo prihodnje leto v Tuniziji!
p.s.
Tole je pa zdaj del skoraj vsake jedi pri Mramorjih :-)))
