Doch wir wollen ihn dir zeigen und du wirst
mit Staunen sehn daß er dir sein Herz geweiht.
Terasa. Oranžni žar cigarete za hip odmakne temo in razkrije evkaliptovo drevo. V zraku je pesek, ki ga nosi zahodnik. V zraku je povabilo. Proti jugu je v zvezdnati noči komaj opazen temnozelen pas: palme. Tisoči, milijoni datljevih palm. Za njimi – nič. Nič Chott el Djerida, nič Sahare. Naslednje drevo je v Nigru, več kot dva tisoč kilometrov proč.
Vdihi so kratki, plitvi, boleči. Tresoče noga komaj zmorejo težo telesa, na rokah je tisoč rezov vrvice. A najbolj bolita trebuh in rit.
Od krohotanja. Kot se reče, LMAO. Smo v Nafti, v Tuniziji.
Preden gremo globlje (in šli bomo res globoko, nenazadnje je tole naš do zdaj najdaljši zapis) v poetično, v noro, v čarobno, morate vedeti, kaj je letošnji zmajski festival v Tuniziji bil in kaj mislimo o njem.
Čisto na kratko: tale zmajski festival je z lahkoto med najboljšimi tremi vseh časov – če ne celo višje. Pika.
Ekipa je bila strašna. Najboljša. Na prvi pogled nismo imeli nič skupnega, po uri ali dveh smo postali najboljši prijatelji za vedno. Z besedami mavricijskega modreca: we are crazy, but nice!
Tunizijski organizatorji so opravili fantastično delo v zelo težkih razmerah. So bili zapleti in težave? So. A so si naložili vsaj desetkrat večje breme kot na fantastičnem festivalu pred dvema letoma. In v vsakem primeru velja, da problemov v resnici ni: so zgolj dogodivščine.
Samo hvalo in zahvalo si zaslužijo.
Zdaj pa se potopimo v srce zmajskega festivala Tunizija 2026!
I curse the rains down in Africa …
– Saša
Festival v Tuniziji se je vrtel okrog glasbe. En komad je bil nujen, par je bilo nepričakovanih, eden pa je hodil zelo narobe. Ta se je vsilil v glave skoraj takoj, ko sva skozi okno visoko med oblaki prvič uzrla Afriko.
Pa je bil fascinanten, ta prvi pogled: polkrog v sredini slike je ostanek glavnega pristanišča Kartagine – prav tiste, ki se je z Rimom skregala in v srce Italije poslala bojne slone.
Skratka: Afrika! Sončna Tunizija! Puščava, palme, fatamorgane, oaze, kamele!
Itak, ja … še nikdar nas ni tako premočene zeblo na festivalu.
No, kakorkoli že, pobrali so naju in z letališča odpeljali naravnost v Centre Culturel et-Sportif de la Jeunesse Ben Arous, ter naju, po kratkem festivalskem brifingu, porinili v srce pravega tunizijskega žura – z napol tradicionalnim bendom in povsem tradicionalno lepimi pevkami.
Bil je dolg dan in odplesali smo v dolgo noč … a niti slučajno ne najdaljšo.
Naslednje jutro je bilo prekrasno, Centre dde Jeunesse se je končno bleščal v severnoafriškem soncu.
Prvo srečanje z domačini pa naju je vrglo naravnost v prvi letnik srednje šole, na prvo uro francoščine, v drugo lekcijo tistega groznega učbenika.
Lekcija je tipičen zmaličen pogovor za začetnike, med mulcem, ki mu je ime Michel Chartier, njegovim prijateljem Claudom in mamo Madame Chartier – blebet o tem, kako gresta mulca na bazen. Bonjour Michel, bonjour Claude! Bonjour Madame Chartier! Nous allons à la piscine! Vous allez à la
piscine? Oui, maman! in tako naprej.
No, Centre de Jeunesse v Ben Arousu ima bazen.
Ob bazenu je kafič, kjer gospa delajo fantastičen kapučino.
Pa sva tako krevsala proti La Piscine (!) na kavo, ko sva srečala enega od hišnikov centra, ta pa naju je pozdravil: Bonjour.
Pa sva odgovorila v maniri najlepše vzgojenih mulcev: Bonjour, monsieur.
Pa naju je vprašal: Vous allez à la piscine?
In midva avtomatsko na vs glas, kot pred tablo: OUI MONSIEUR! NOUS ALLONS A LA PISCINE!
Naj še kdo reče, da so bile francoske lekcije zaman!
Vsak festival, ki da kaj nase, se začne z dolgo otvoritveno ceremonijo – in vsaka otvoritev, ki da kaj nase, se začne z zamudo. Tunizijska seveda ni zaostajala, pa je László šel početi tisto, kar László pač počne: spuščati zmaja.
Mi pa smo imeli čas za ogled tunizijskega Muzeja zmajarstva, kjer je zbran plen, ki ga je One Tunisia kite team naropal po festivalih širom sveta.
Tudi naš eksponat je zraven!
Otvoritev je malce v nasprotju s pričakovanji bila zabavna in ne preveč predolga. Imeli smo nosilce zastav, dobili smo prave tunizijske fese, na oder pa nas je ponesel gromovit aplavz …
Malo spektakularnih tradicionalnih plesov …
… malo spektakularnih modernih plesov …
… nekaj odličnega tradicionalnega petja …
… nekaj govorov, nekaj aplavza, še govorov, še aplavza – pa smo bili pripravljeni na let, na barvanje tunizijskega neba!
“Ej Sabrina – zakaj rabiš pištolo?”
– rahlo zaskrbljeni Dario
Fetch me a fizzy, would ya, je zažvrgolela Sabrina v svojem popolnem londonskem naglasu, ko sva se ravno odpravila v trgovino, in s tem dodobra zmedla Gregorja, ker kaj zaboga je fizzy – nekaj resničnega ali nekaj, kar si je gospodična na mestu izmislila.
Najdivši fizzy sva se smejoč vrnila in ga predala Sabrini, ko je Dario približal svoj zaskrbljeni obraz.
Ne rabiš fizija, je Dario prepričeval Sabrino in naju, ki smo se veselo režali. Glej, če ti kdo teži, ga bomo že zbili.
Kaj? ni bilo Sabrini nič jasno.
Glej, tule smo sami močni fantje, Saša, Gregor, László, jaz – vse bomo razbili. Ne rabiš fizija.
O čem ti to? Seveda ga rabim, dehidrirana sem in manjka mi sladkorja.
Kaj?
Dario in Sabrina sta se gledala z vse večjim začudenjem, ko je končno Dariu kapnilo, da če on tekoče govori mavricijsko kreolščino, to ne pomeni, da jo tudi vsi okoli njega. Aja! Eh, na Mavriciju fizi pomeni pištolo, une fusil!
Od takrat vedno razčistimo, ko nas nekdo pošlje po fizzy – kakšen fizi, mehurčke ali 9 milimetrov?
Ezzahra je ena najslovitejših plaž Tunisa, pa so jo organizatorji izbrali za kraj prvega pravega spuščanja na festivalu. Veter je bil skoraj idealen, popoldansko sonce je žgalo, in v hipu je bilo polno pisanih reči v zraku …
… Balazs pa v vodi.
Nebo se je napolnilo, plaža prav tako. Prvi so prišli radovedni, a malce zadržani otroci, na katerih obrazih se je videlo, da si nadvse želijo prijeti za vrvico zmaja.
Oj, a bi bil pilot?
Jaaaaaa!
No, zdaj si!
Madame Amel je prišla mimo naju, ki sva povsem brezskrbno ležala v pesku in uživala, medtem ko naj bi festival šel na polno. Kaj pa delata?
Širiva srečo in veselje!
Vsi najini zmaji so leteli, midva pa ležala – ker so veseli tunizijski mulci pilotski trening vzeli nadvse resno.
Sreča in veselje sta se širila vsevprek.
Prvi resni dan festivala se je končal s krano večerjo v hotelu precej visokega ranga, ki ga je naš voznik zlahka našel – potem ko se je vsaj štirikrat povsem izgubil.
Čas je bil, da zapolnimo praznino.
Praznina je prepričljivo mijavkala …
Še ena o hrani, ki se je zgodila kasneje, že globoko v puščavi, ko smo se peljali po cesti za offroading v najbolj razklemanem Land Cruiserju možnem (izbrali smo ga z Judit z odličnim rezoniranjem, da je najbolj nor voznik tisti, ki drives it like he hates it). Metalo nas je, Miryam pa je razbila tišino z odo hrani, ki smo jo jedli prejšnji dan.
Kako je pa tista kamela včeraj bila dobra …
Začudenje ostalih bi lahko rezal.
Kakšna kamela?
Ja, kamelje meso, včeraj za večerjo, pečeno. Odlično.
Kakšno kamelje meso, zaboga?
Kako kakšno – ti si mi rekla, da jemo kamelo, Judit!
Zdaj smo se spomnili, da je Miryam prejšnji večer res hodila okoli in vsakemu razlagala, kako super je tole kamelo jesti, oni pa so polnih ust kimali in si mislili, kaj je pa s tole narobe?
To je bil hec, Miryam!
O … potem ni bila kamela? Ja, no, se zgodi … mogoče bo pa danes kamela na meniju!
Pa smo se režali (skozi cel festival smo se prerežali), kulinarični mehurček je počil in luč v Miryaminih očeh je malo potemnela. Je pa bil couscous z jagenjčkom potem odličen, kaj odličen – najboljši kuskus ever! In imamo dokaze, Instagrama vredne!
Bon appétit!
Tretji dan festivala – ja, čudovito zmešane organizatorke so stlačile štirinajst dni festivala v slab teden – se je začel v tipičnem severnoafriškem mrazu, ostrem dežju in besnečemu vetru. Dan, ko je najbolje spuščati zmaje sredi ničesar in spodbudno blizu daljnovodov.
Vsaj čvek na poti je bil na nivoju. Maimouna zaključuje študij biotehnologije, pa smo debatirali o RNK in DNK, pa o CNRS, o slovenski farmaciji in, seveda, o endoplazemskem retiklju. Povsem običajen zmajarski pogovor …
Tale veter je pa malce hud, a?
Jep.
Kaj – štirideset, sunki precej čez?
Tako je videti.
Torej – manta?
Absolutno.
Velika manta je divji zmaj, ki ga ne gre spuščati v ničemer, razen v najblažji sapici – sicer povsem ponori, pomete festival, obglavi nekaj mimoidočih in prekine dobave elektrike regiji. Torej je bil prvi zmaj, ki smo ga spustili v besnenje – in stvari so nemudoma šle povsem narobe.
Ej Yunus – sori … a ti je prerezala uzde?
Ja, šla je kot skozi maslo.
Veliki turški zmaj je strmoglavil in obležal kot cunja na travi – Yusuf, veseli študent iz Indonezije na izmenjavi v Tunisu, pa je poletel.
Yusuf, kam pa ti?
Nikamor, hudič me vleče!
Manto smo sicer pripeli na neke vreče, polne peska, pa niso bile kaj prida, zato smo nanje posadili še Yusufa, da bo koristen vsaj kot balast. Manta pa se je odločila, da ga bo z vrečami vred odpeljala na izlet.
V Libijo.
Šele par težkih besed in trije možaki so uspeli pobesnelo pošast spraviti na tla. Medtem pa se je Gregor tepel s trilobitom kot Leonidas s Perzijci …
Ponoreli zmaji so izgubili bitko, bil je čas za hladno – se pravi, mrzlo – kosilo pod šotori, ki bi kmalu tudi sami poleteli.
Popoln zmajski dan!
Smo rekli, da smo zmaje spuščali sredi ničesar – in smo! – a par tisočletij nazaj so bili ti kraji definitivno sredi nečesa. Danes se majhni vasici v bližini reče Oudhna, odmev ponosnega kartaginskega imena: Uthina
Leteli smo nad posvečeno zemljo.
Zgoraj na ostalinah Jupitrovega templja je veter vlekel še bolj neusmiljeno, kar je pomenilo čudovito priložnost za zmajsko fotografiranje z neustrašno MASAG β, rokkakujem, ki se komajda še drži skupaj.
Beta, ki ji je hrbtenico fiksiral kos lepilnega traku, je poletela v orkan, in ko je bilo jasno, da je vse skupaj resno slaba ideja, sva na vrvico pritrdila kamero in vse skupaj poslala v nebo.
Polet je bil povsem nor. Vrvica je vreščala v vetru in rezala skozi rokavice in prste. Edina pot je vodila gor k Jupitru, ker ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi zmaja potegnili dol. Komaj smo ga držali.
Potem pa je lepilni trak popustil.
Zmaj je kolapsiral, se obrnil navzdol in strmoglavil, vlekel pa nič kaj dosti manj. Ostro zidovje cesarskih kopeli je veselo čakalo, da raztrga nepremišljenega letalca in na koščke razbije občutljivo kamero, mi pa smo vse skupaj opazovali kot v počasnem posnetku, nemočno.
V zadnjem trenutku je vmes posegel sam Jupiter, rekel Diani, naj nekaj naredi – ta pa je poslala edini grm daleč naokoli, da je mehko ujel kamero. Tako mehko, da kamera sploh ni ničesar opazila in je veselo fotkala naprej.
Skrotovičeni rokkaku je padel preko kopališča; osramočen, a večalimanj nepoškodovan.
Zmajske fotke so uspele – in bodo glavne zvezde naslednjega članka – midva pa sva ubogo Beto zlepila še enkrat in jo spustila nad rimski amfiteater.
Tokrat je šlo brez posredovanja bogov.
Bližnji mladinski klub v Khelidiji je odprl svoja vrata in svoja srca premraženim, pretepenim in vesselim zmajarjem. Pogreli smo se, igrali nogomet z lokalci (in dali en gol!), imeli intervju na njihovem radiu, se pomerili v calciu in pingpongu. Gregor in László sta šla po cigarete v trgovino, ki je nudila samo dve vrsti izdelkov: tobak …
… in sir.
Gregor, would you like some cheese?
I won’t buy this cheese, it is scratched.
Vrnila sta se zaripla od smeha, spokali smo se na bus in šli nazaj v Ben Arous. Tam nas je čakala še ena reč.
Teror…, pardon, turistični napad na Tunis.
Madam Amel, torej bomo z zažigalnimi bombami napadli tiste hiše?
Ah, ne, samo par lepih lampijončkov bomo v zrak spustili …
No, saj!
Ko se je začel bližati zvok siren, smo se poskrili po sobah.
Yunus je komajda zadrževal solze, kriv pa je bil samo in izključno Mohammed.
Bili smo nekje globoko na jugu, v nečem, kar so dekleta opisala kot halal nočni klub. Tunizijska muzika je bobnela, mi smo peli, plesali in se smejali, ponosnemu Turku pa so se oči potile.
Mohammed, ta bahrajnski spletkar, je namreč odkril Yunusovo skrivnost in se zarotil z lokalnimi mojstri, da so naredili …
… torto.
Muzika je odrezala, Yunusa smo porinili v središče pozornosti in zapeli:
Happy birthday dear Yunus!
Happy birthday to you!
Skoraj se je razjokal.
To je prava zmajska ekipa. Prijatelje, sorodne duše, družino pripeljemo do solz. Dario je tako lepo rekel: we are crazy, but nice; zmešani smo, a prijazni. Kaj pa imamo skupnega odvetnik iz Ljubljane, študent iz Indonezije, bivši bahrajnski parlamentarec, bodoča biotehnologinja iz Tunisa, upokojenec iz Mavricija, napol travellerka iz Londona? Elena iz Ukrajine, Judit iz Španije, Mamar iz Alžirije, Taysir, Ousama, Nabila …?
Zmaje, seveda.
Nagajivost, fore in forice. Toplino in hec. Objem za vsakogar.
Ko je Dariova kača pometla letalno polje, smo vsi tekli v središče težav; lezli smo na palme, reševali zmaje, razpletali vrvice. Ko je Sabrinino limonado zmotil temen podton, smo bili vsi tam. Ni ga lepšega, ko je prijatelj v težavah (ne moti ga, usedi se, opazuj in se smej) – a potem vedno tečemo na pomagaj.
Zato kdaj kdo tudi malce zajoka.
Od sreče.
Najdaljši dan ses je začel s čajem in kavo v novi medini Hammameta. Rožna voda je kapljala v skodelice, zunaj je kapljal dež.
Potem pa je dež ponehal, razkrilo se je sonce in dvignil se je veter, mi pa smo se odpeljali na kraj, kjer nihče nikdar ne spušča zmajev – saj sveta trava ne prenese nemaziljenih množic, hoi polloi: The Yasmine Golf Club Hammamet.
Veter je ponovno pretiraval.
Sabrina je velikodušno prepustila svojega UK lifterja fantom, da jih je metalo levo in desno od luknje do luknje, mi pa smo se valjali po treh.
Elena in Andrei sta se odločila, da bosta podrla Guinnessov rekord v številu strmoglavljenj zmaja v enem dnevu- Števec se je ustavil pri 276.
Bahrajnski zmaj se je lepo zbližal z nekimi palmami, pa se mu je pridružil še tunizijski in za malo tudi alžirski.
Alek je vlekel velikansko reggae turbino – ali je turbina vlekla Areka, kdo bi vedel – kar brez nosilnega zmaja. V takem vetru ga res ni potreboval.
Potem pa je Dario imel dovolj.
Zebe me.
Na plano je potegnil petdesetmetrsko kačo, zverina pa se je ubogljivo začela zvijati vsevprek in gladko počistila letalno polje, da so zmaji padali kot pokošeni.
Gremo not neki spit.
Na verandi golf kluba so si najtrpežnejši privoščili par mrzlih, ostali so si greli riti pred fejk kaminom, László pa si je premrle prste oživil z vročim kapučinom.
Ob šestih popoldne je bus zagnal motor. Cilj: saharska oaza osemsto kilometrov jugozahodno.
Prispeli smo ob treh zjutraj: zajtrk je ob sedmih, ob osmih otvoritev, zmaje spuščamo ob desetih.
Ja, seveda. Kaj je to, Indija???
Into the orchard I walk, peering way past the gate
Plantaža datljevih palm. Komaj kak kilometer široka se razprostira od one strani Nafte preko ⵜⵓⵣⴻⵔ do Degacheja in naprej, več kot štirideset kilometrov. Palm je na milijone, datljev na milijarde.
Šli smo gledat eksperimentalni del plantaže, kjer si izmišljajo nove, naravne, trajnostne trike za večji hektarski donos. Pil smo palmov sok in pojedli več datljev, ko smo si sploh lahko zamislili.
Palme so bile prekrasne, a ko so nas kočije – o, ja, kočije! – zapeljale v srce stare medine v Nafti, smo stopili v povsem drug svet, zgrajen iz milijonov tankih rumenih opek.
Gregor je našel prijatelja …
… drugi prgišče lepotic …
… tretji so se izgubili v labirintu opek, cvetočih grmov in nenavadnih pismenk.
Tu imajo vsaka vrata tri trkala.
Eden je za otroke, drugi za ženske, tretji za moške. Saj ne bi hoteli, da gospodarica hiše odpre neznancu, kajne?
Tisto popoldne smo leteli nad Ras al Aynom, pesnikovem spomeniku. Veter se ni kaj dosti trudil, pa smo otrokom dali vrvice, da so malo tekali naokoli. Širjenje sreče in te reči.
Nekaj večjih zverin se je uspelo dvigniti nad spomeniški kompleks – za hip, a dovolj, da so naši mojstri družabnih omrežij vse pofotkali in povsod objavili. Tudi oni širijo srečo.
Glej, Dario, fizi!
Ja, veliko smo namleli, pa še bomo. Še eno svečano odprtje, eno svečano zaprtje, eno prečudovito letenje – in obisk mesta iz sanj.
Odprtje se je začelo s strelom iz prave puške, oziroma, kot bi rekli Dariovi sovaščani, iz fizija.
In z muziko tunizijsko-tuareškega fusion ansambla.
Vihravi ritem nas je ponesel vse hitreje in hitreje …
VIPovci so se nagovorili in naposlušali aplavza, potem pa se je tridnevna zmajska okupacija NAfte lahko začela zares.
Prva reč: zmajska delavnica:
Druga reč: osvetje daleč daleč proč.
Tam daleč onstran Gafse,
kjer se oljke srečajo s palmami
in jim predajo svet,
palme prepustijo svet pesku,
neskončnemu pesku …
Šli smo spuščat zmaje … na pesek planeta Tatooine.
Ne, zares.
Saj smo bili na kakšnem zmajskem festivalu. Nekaj mednarodnih festivalov smo se udeležili, samo smo organizirali transkontinentalnega. Ampak intergalaktični zmajski festival? Samo v Tuniziji!
Sipine nad filmskim setom, kjer so snemali Vojno zvezd, so brez težav najlepši kraj, kjer smo kadarkoli spuščali zmaje. Sipine, ki jih poljublja zahajajoče puščavsko sonce in boža nežni saharski veter.
Orjaško.
Brezkrajno.
Nepozabno.
Onstran vsega.
Neki tepec, ki ga ne bomo imenovali, je spravil kamero na zmaju v zrak, da bo z neba posnel vso to nepredstavljivo lepoto, pa je pozabil pritisniti na ključen gumb. Ko je opazil napako, je bilo pozno.
Prepozno.
Da bi izrazili svoja čustva, smo zažgali puščavo.
Kakšen dan …
Dobri ljudje Nafte so nam dali vse. Odlična hrana, krasni izleti, sobe v Maison des Jeunes, zabave, muzika, izjemno gostoljubje, vse.
Pa se nam je zdelo, da moramo nekaj dati nazaj – a kaj, kot zmajarji in zmajski fotografi nimamo prav dosti za ponuditi …
Razen morda eno ekskluzivno zmajsko fotkanje?
Tole je naš rokkaku na divjih vetrovih Sahare. Kar je zmaj videl z neba pa je bilo … čudovito.
Poglejte, oaza!
Iskrena hvala, Nafta!
Ko je zmaj pristal, je Dario storil, kar je treba storiti:
Poljubil je zvesto Beto, mi pa smo proslavljali njeno varno vrnitev na Zemljo.
فتمــايلتِ فــي الوجــود، كلحْـنٍ
عبقــريِّ الخيــالِ حــلوِ النشـيدِ:
خـــطواتٌ، ســكرانةٌ بالأناشــيد،
وصــوتٌ، كرجْــع نــاي بعيــدِ
… وقــوامٌ، يكــاد ينطــق بالألحـان
Lonec nosijo, iz katerega se vali dim, da odganja zle duhove. Rhaite hipnotično brenčijo, qraqrebi luknjajo ušesa, tabl pa udarja nek transcendente (v smislu pi-ja ali e-ja) ritem. To je glasba Tuaregov, sinov Sahare: zvoki puščave nas peljejo daleč ven iz cone udobja.
Dekle, uročeno od glasbe, se divje vrti, njeni dolgi črni lasje vihrajo po dima polnem prostoru. Popolna podoba starodavnega plesa, ki govori v neznanem jeziku – če ne bi bilo ene majhne podrobnosti na dekletovem telovniku. Našitka z imenom benda:
Slayer.
To je bila ena najbolj divjih zabav vseh časov: zaključna ceremonija enega najbolj nenavadnih, izjemnih zmajskih festivalov vseh časov.
Zbrali so nas sredi noči in nas s policijskim spremstvom odpeljali v temo. Pot je postajala vse bolj luknjasta, dokler se nismo ustavili in stopili na temačen travnik pod palmami, ki smo jih komaj slutili. Pod palmami pa – nočni klub.
Halal nočni klub.
Bend je bil nor, obredi so bili povsem nori, pa tudi nam se je kar dobro mešalo.
Plesali smo in se smejali in mahali z zastavami in jedli torte in datlje in pili palmov sok in se vobče izborno zabavali.
Yusuf, a so ti všeč zmajski festivali?
AAAAAaaaaaaaAAAAAAaaaaaa!
V zgodnjem jutru smo se vračali in razpravljali o glasbi.
Kako mi gre na živce, ker imajo ljudje tukaj Slayer za satanističen bend …
Ampak, Lina, saj so satanističen bend!
Ja, vem – ampak vseeno!
Ni čudno, da je bilo dekle tako iskreno presenečeno, ko ji je vlada kdove zakaj in povsem brez razloga prepovedala organiziranje heavy metal festivala z imenom – Hellfest.
Le zakaj …
L’enfer, c’est les autres!
Le strade deserte di Tozeur …
Pred dvainštiridesetimi leti je v naše glave vstopilo ime mesta na robu sveta: Tozeur. Pesem ga je prinesla, seveda, pa je Tozeur ostal v glavah, ustvarjal nedoživete spomine, barval sanje, poganjal nejasno hrepenenje.
Potem pa je prišel ta zmajski festival in obljubil, da se bo mesto iz sanj, mesto na koncu sveta, utelesilo: da bomo lahko vstopili vanj. In vstopili smo.
Tozeur. ⵜⵓⵣⴻⵔ.
Come un incantesimo.
Medina Tozeurja.
Metin čaj, kot ga kuhajo samo tu.
Brezciljne debate z Dariem, sedeč v čajnici ob karavanski poti. Metanje besed mimoidočim – hey habibi, chill! – ob srkanju čaja, v prastarem obredu, ki bo trajal, dokler ne bo peska zmanjkalo.
To je bil teden življenja. Zgrajen iz sanj zdaj gradi nove sanje..
Morda bi ta zapis morali končati s komadom od Gods of Carthage – ali vsaj od Slayerjev – pa ne bomo.
Désolé, Lina.
Madam Amel. Mr Mouledi. Najat, Nadir, Mabrouka, Mounir, Nabila, Haifa, Iman, Hadeel, Adem, Ousama, Najah, Khaled, Afafa, Yousef, Khalil, Mona, Taysir, Lina, Reeman, Amani, Maimouna, Olfa, … vsi dobri ljudje Ben Arousa, Tunisa, Khlelidije, of Hammameta, Nafte, Tunizije – hvala vam.
Upamo, da se zavedate, kaj ste naredili v tem tednu zmajskega festivala Tunizija 2026.
Nasmejali ste nas do solz – in nas skoraj spravili v solze. Peljali ste nas na take kraje, da si jih še vedno komajda moremo zamisliti. Ustvarili ste nam toliko norih spominov. Zarotili ste se, da se bomo zaljubili v Tunizijo – in smo se. Postali ste prijatelji, več kot prijatelji: družina.
Ja, ni bilo fino, ko so se kolesa odlepila s piste letališča Tunis-Carthage.
A pridemo spet. Tudi če nas ne povabite na festival. Tudi če festivala sploh ne bo.
Ker si nismo rekli zbogom, ampak au revoir.
