Ko pokličejo Zmajoljupci, gremo.
Poklicali so prejšnji petek. Žuža in Žare sta za spremembo verjela lažnivim meteorologom, ki so napovedovali vetrovno soboto, pa nismo imeli izbire: v poznem pomladanskem jutru smo se z zmaji zbasali v avto, skrčili nogice in se odpeljali v Zagreb.
Sobota se je res potrudila; Zmajoljupci so imeli prav, lažnivi meteorologi pa za spremembo niso nabijali tja v tri krasne: pomlad je pretegnila svoje mišice in pripeljala toplo sonce … in veter!
Pa je nebo nad klubom Močvara hitro prekril še en mednarodni zmajski festival- IKF Zagreb 2026!
Čudne reči na nebu so hitro privabile radovedneže. Severni breg Save je že tako poln sprehajalcev, tekačev, kolesarjev, družin, kužkov … ki so uživali v prekrasnem pomladnem dnevu.
Zmajskem dnevu.
Zmaji se seveda odlično oglašujejo kar sami. Letijo visoko, se ujamejo v oči meščanov in jih kot čudni leteči magneti zvlečejo k sebi. Otroci so s svojo naravno radovednostjo in nepokvarjenim darom opazovanja seveda prvi, ki začnejo s prstom kazati v nebo,
“Oči, oči, kaj je to?”
“Nimam pojma …”
“Gremo pogledat!”
In so šli pogledat …
“Mali je videl zmaje iz avtomobila, pa smo morali zaviti sem.”
“Nekaj je opazila iz Novega Zagreba in vztrajala, da gremo preverit, kaj leti.”
“Nekaj čudnega smo videli že vse tam na Trešnjevki.”
“O, kako hudo je tole!”
“Mami, zmaja bi!”
Otroci se najprej sramežljivo držijo ob strani … potem pa jim daš vrvico v roke in se vse spremeni. Saj so skoraj vsi že spuščali zmaja, metuljčka, orla, pikapolonico – a upravljati z ogromno letečo pošastjo je vendarle nekaj povsem drugega.
“Zdaj si pilot!”
“Lej mami, pilot sem! Zmaja vozim!”
S seboj smo imeli mizo in stole, Žuža in Žare sta malo narezala, hladilna torba je bila polna mrzlih … Še pice smo si naročili, pa je dostavljalec kar ostal tam in buljil v nebo. Telefon mu je zvonil, a je gladko ignoriral lačne: pusti pice, glej zmaje!
Veter je seveda imel svoje pomladne muhe; zmaji so poleteli, pa plesali, pa grozili, da bodo padli v Savo, pa se naravnali, strmoglavili – in se spet vzpeli, da so barvali nebo nad Zagrebom.
Potem pa je sonce padlo dol, z njim pa tudi veter.
Trilobit se je zadnji še boril z vse manjšim in manjšim tokom zraka …
… in je bilo konec.
Hitra, khm, “kava” (ali tri) – z Antonio in Vladom iz Prvića! – in čas je bil, da gremo domov.
Popoln zmajski dan v Zagrebu. Naj jih pomlad prinese še več!
