“Do I feel lucky?”
– Harold Francis Callahan
Dnevi pred Kreativnimi dnevi Fausta Vrančića so preprosto strašni.
Vsako vstajanje iz postelje te naredi ranljivega: na vsakem koraku nate prežijo nalezljive bolezni, vsaka neravnina ti grozi z zlomom noge. Svet je sovražen in nevaren; paziti je treba ne le nase, temveč tudi na bližnje in ljube (kako bi lahko odšel, če se komu kaj zgodi). Telefon, to lepo orodje povezljivosti, se spremeni v prinašalca groze, na vsako zvonjenje trzneš, vsako elektronsko sporočilo je lahko pismo iz pekla. Vse in vsakdo, od razrahljanega strešnika nad potjo domov do mimoidočega z bodalom pod plaščem, je del svetovne zarote z enim samim ciljem:
da ti prepreči pot na otok na koncu poletja, na Prvić.
Ne, res. Da si paranoičen, še ne pomeni, da ne gredo nadte. Ivorja so dobili s prekrasnim vremenom, hudiči, in to v četrtek popoldne, dan pred odhodom. Ravno takrat, ko se sprostiš; še enkrat spat, pa gremo v Dalmacijo, tralala …
“Tako lepi dnevi bodo, idealni za snemanje, pa te res rabimo.” … preklete barabe.
Saj ti je hudo za prijatelja, seveda – ampak bolje on kot jaz, sva si mislila, ko sva se basala v avto. Skrči nogice, ideme!
Previdno in počasi, skoraj 400 kilometrov je do otoka …
“Ponoči bo vleklo!”
– dežurni optimist o vremenski napovedi
Čudno je bilo priti v Srimo, kjer nas Toma pobere s svojim vodnim taksijem in nas zapelje do otoka, sredi dneva. Vedno pridemo precej po sončnem zahodu; neznani Prvić se komaj sluti v temi, čoln pa brzi po črnem morju.
Dva razloga smo imeli za zgodnji prihod. Prvi povsem logičen: manje je več, več je pa še več – vsaka dodatna ura na Otoku na koncu poletja je vredna desetih doma.
Lažnivi pratkarji so napovedovali idealen veter (nihče jim niti trohice ni verjel, a kako zaupljivo je zmajarjevo srce) in že s celine smo lahko opazovali udne pošasti, ki so se spreletavale nad otokom
Zmaji!
Žuža in Žare s Hrvaške zmajske zveze sta bila na delu že od jutra; pihalo je, pa sta v nebo nad Prvić Luko spustila par pošasti. Čudovito je bilo: toplo oktobrsko sonce Dalmacije, vabljivo morje, poštena sapica s severozahoda, modro nebo okrašeno z nežnimi, pajčevinastimi oblaki.
“Nočno letenje bo!” je bleknil Žare že med objemanjem in pozdravljanjem.
Ja, itak …
In je tudi bilo – če nočno letenje razumemo kot divje tekanje gor in dol po rivi in besno vlečenje vrvic svetlečega se monstruma.
Ampak otoci so bili navdušeni, ko je leteči stvor razsvetlil prviško noč – in za otroke gre. Ni ga bilo telefona na otoku, ki ne bi lovil ta prizor: “nočno letenje” je bilo do konca uspešno.
“… devet, deset, enajst, dvanajst, druga dvanajst, štirinajst, petnajst …”
– vraževerni bizgeci
Ne moreš ji uteči. Ko narediš tako izjemen dogodek, da postane tradicionalen, se ti prej ali slej zgodi trinajsta repriza.
Tista nesrečna.
Kreativni dnevi Fausta Vrančića – edinstven festival, posvečen prav tako edinstevnemu renesančnemu človeku, polihistroju, pesniku in izumitelju (tip je izdelal prvo delujoče padalo!) – so, da citiramo vse, ki imajo karkoli z njim, predvsem prekratki.
Kar so gospe od Prvića (in fantje tudi, jasno, ampak dekleta imajo prednost) ustvarile, je res … Tridnevno praznovanje ustvarjalnosti, umetnosti, zgodovine, kulture, znanosti – in zmajev! – ki na Prvić pritegnejo na stotine obiskovalcev ravno takrat, ko še zadnje horde turistov odidejo. Drugi otoki arhipelaga zdrsnejo v posezonsko hibernacijo, Prvić pa vstane in se upre opustelosti. Zdaj je čas za nas: za otočane, za otroke Vodic, Srime, Šibenika; za izgnance in izgubljence, ki si ne morejo pomagati in se vedno znova vračajo.
Že trinajstič po vrsti je v drugem vikendu oktobra Prvić ekspodiral. Delavnice, predavanja, koncerti, gledališke igre, razstave, ples …
… in zmaji.
Žuža in Žare sta furala svoje zmajske delavnice, mi pa smo pomagali – tako da smo se držali proč. Ni dosti trajalo, pa so bili trgi, uličice in riva Prvić Luke polni zmajčkov in razposajenih otrok, ki so tekali sem in tja.
Nesrečna trinajstka? No, ja: redna ladja je Prvić Luko kar izpustila in nekaj otrok je jokaje ostalo na celini, proračun festivala je vedno premajhen in se še krči, nekaj rednih nastopajočih je manjkalo (tolikokrat smo se že srečali na Otoku na koncu poletja, da smo pogrešali prijatelje!), par prireditev so morali odpovedati …
Predvsem pa ni pihalo. Niti sapica ni zakodrala morja v luki.
“Tole bo popustilo in vse skupaj ti bo padlo v vodo.”
– dežurni realist o tem, da ježek na Gregorjevem zmaju ne bo zdržal še enega poleta
Ko pravemu zmajarju rečejo, da ni vetra, on to sliši kot tam zgoraj zagotovo piha, samo potruditi se moram in zmaja spraviti do tja, pa ga bo sapica z Vitkovića zgrabila in ponesla v nebo.
Pa sta tisto bonačno popoldne Žare in Grega tekala gor in dol po rivi in glavnem trgu Luke, se spotikala čez vrvice, se zaletavala v otroke in starce, ko je po kakšne pol ure Grega zavpil:
“Za fotoaparat vleče!”
Nekako mu je uspelo svojega MASAG β rokkakuja spraviti dovolj visoko, da ga je res zgrabil napol mitičen veter nad Vitkovićem. Vrvica se je napela, čas je bil za zmajsko fotografiranje!
In res: fotoaparat je šel lepo gor, se vzpel nad zvonik svete Marije milosti polne …
… poletel do vrha Vitkovića in čez – in ko bi se morali odpreti čudoviti razgledi čez arhipelag, je nekaj počilo.
Kot je Žare, dežurni realist, napovedal, je popustil ježek, ki je držal zmaja napetega čez hrbtenico. Rokkaku je omahnil in nemočno zaprhutal; vzgona ni bilo več, zmaj in fotoaparat sta strmoglavila proti gladini zaliva.
Sekunde pred katastrofo …
Z divjim vlečenjem vrvice smo nekako uspeli fotoaparat spraviti na privezano ladjico in ga rešiti kopeli. Manj srečna MASAG β pa je padla na sredo pristanišča in si privoščila pranje, ki ga je itak resno potrebovala. Na koncu je vsa oprema bolj ali manj premočena uspela priti na trdino.
Je le bil trinajsti festival …
“Samo malo se moram usesti …”
– basist ob tričetrt na tri
Najboljši del Kreativnih dni Fausta Vrančića je srečevenje vedno novih zmešancev; zanimivih, zabavnih, izjemnih ljudi, ki se spoznajo na toliko zanimivih in fascinantnih reči. Znanost, zgodovina, slikanje, modno oblikovanje, 3D printanje, potapljanje, tetoviranje s kano, ples na svili, fotografija, oblikovanje keramike, poezija … Prvić je tako vedno poln norih razprav o vsem mogočem; pogovorov, ki se vsakič razpotegnejo do jutra in čez – in so vedno prekratki.
Letos smo tako naleteli na Zvonka … Zvonimir Varošanec je danes pesnik, čuvar izginjajočih narečij, avtor besedil, glasbe in izvajalec odličnih skladbic za otroke – bil pa je odličen novinar, ki je svoj nos tiščal v prav vse, kar se je dogajalo ob razpadu Jugoslavije. Tip je bil v rudniku, ko so štrajkali albanski rudarji, pokrival je tisti štirinajsti kongres ZKJ in v tujino pošiljal ostre analize, ki niso vedno ustrezale uradni liniji, bil zraven pri večini dogodkov tistih čudnih let, ki danes veljajo za zgodovinske. Kdo ga ne bi poslušal: čez dan otroci njegove pesmi o stonogah, zvečer pa mi njegove zgodbice …
No, večeri seveda ne potekajo samo ob globokih debatah. Prvinske žurke so legendarne (tiste prve v ‘naši’ hiši z Viktorijo se komajda spomnimo), za soboto pa so nam spet pripeljali bend, ki nas je dve leti nazaj tako navdušil:
Med vpevanjem smo malce grozili, da jim ukrademo show – spet smo po rivi gor in dol vlekli svetlečo pošast, da so noreli otroci in odrasli …
… ampak so Lili Gee zažgali noč.
Po Prvić Luki je bobnelo globoko v noč. Basist se je moral vmes malce usesti, Miro je skakal, Lidija pa je pela in plesala, kot da jutro nikoli ne sine. In mi smo peli in plesali z njo.
Niti slučajno vam ne povemo, kdaj je bila tale fotka posneta …
“A je tole z dronom posneto?”
“Ne.”
“Ha! Sem vedela!”
– občudovalka zmajske fotografije
No, na otok nismo šli samo zaradi druženja, žuranja in zmajev (in vrhunske hrane). Zmajsko društvo KAP Jasa ni le skupinica zaljubljencev v leteče stvari na vrvicah: smo nevladna organizacija, ki po sklepu ministrstva deluje v javnem interesu na področju kulture. Status NVO v javnem interesu je težko dobiti, prav tako težko pa ga je obdržati: vsaki dve leti nas ministrstvo pobara, kaj vse kulturnega smo počeli, in naše kulturne aktivnosti z ostrim očesom oceni. So tile zmajarji vredni uglednega naziva?
Pa smo v našem nenehnem boju za zmajsko kulturo pobarali Antonio, če bi festival okrasili s posebno razstavo zmajskih fotografij Prvića in njegove spomeniško zaščitene kulturne celote. Lakonična Antonia je odpisala:
“Pošljite mi fotke.”
Pa smo jih.
Na koncu Prvić Luke stoji mogočna, zdaj že razpadajoča zgradba, ki je v starih časih služila kot počitniški dom za otroke: Naša djeca. Na tisoče otrok iz cele regije – od Makedonije do Slovenije – je tu uživalo poletja: še danes se v stavbi čuti razposajenost kolonije.
Ko se je vse sesulo, se je hiša Naša djeca nekako izognila pohlepu novokomponiranih tajkunov in ostala v lasti mesta Vodice na celini – a se je hitro izkazalo, da je za mesto vzdrževanje počitniškega doma enostavno predrago, pa so kar pustili, da je začela propadati. Zdaj pa so dobri ljudje Prvića imeli dovolj razpadanja: stavba je še vedno čvrsta in povsem rešljiva, pa so zavihali rokave in začeli z delom: Naša djeca bodo spet oživela.
In prvi dogodek v tem bodočem kutlurnem biseru Prvića? Razstava zmajskih fotografij Zmajskega društva KAP Jasa!
Elektriko so privlekli od nekod, postavili luči, obesili kaširane fotografije po zidovih in po desetletjih praznine je v hiši Naša djeca spet odmeval živžav. Gala otvoritev razstave je pritegnila nepregledne množice (okej, precej ljudi), mi smo žareli na rdeči preprogi (okej, na zelenem predpražniku), šampanjec (okej, pivo in domače vino) je tekel v potokih, debate o umetnosti so bile dolge in globoke.
“Ne z dronom? Resno?”
“Čisto zares! Glejte, tu se vidi vrvica zmaja!”
“Hudo …”
Ministrstvo bo navdušeno nad našim mednarodnim kulturnim usehom!p
“Mijav?”
– Piškotek oziroma Keksić
“Meow?”
– Biscuit (real name Keksić)
Najžalostnejši pogled:
Kako to mislite, da je čas za odhod? Antonia, Drenka, Toma, ljudje! Čakajte – ne še, ne nas poditi proč! Zakaj Kreativne dneve Fausta Vrančića ne spremenimo v Kreativne tedne Fausta Vrančića?
Ni šlo. Toma je že privezal ladjico, ključe smo vrnili, zmaji so spakirani čakali na rivi. Samo še Keksić je manjkal, Antoniin maček, ki sta ga Žuža in Žare imela odpeljati v Zagreb.
Sedeli smo na terasi hotela Maestral, lovili zadnje sončne žarke Otoka na koncu poletja, čakali na mačka. Vedeli smo: ko stopimo z ladjice na celino, je poletja konec. Samo še malo, še par minut … Keksić, vzemi si čas …
“Mijav?”
“Ja, Keksić. Mijav.”
Kako naj se vam zahvalimo, dobri ljudje Prvića in vsem, ki ste nesrečno trinajsto izvedbo Kreativnih dni Fausta Vrančića naredili spet tako nepozabno? Ne moremo.
Stopili smo na celino in še eno poletje se je končalo.
Vsako poletje se konča.
Prvić, otok na koncu poletja, pa je za vedno.