Besede so kot ptice, pravi pesem: kar naenkrat odletijo …
Tudi zmaji so kot ptice, le da nikoli ne dovršijo svojega glagola in ne odletijo. Ko se strga vrvica, niso več zmaji.
Kdo ve, ali ptice kontemplirajo zrak – je pa jasno, da zmaji kontemplirajo veter.
Zmaji so vobče kontemplativna bitja: ko se spreletavajo tam zgoraj, si ne morete kaj, da ne bi zrli vanj in pustili mislim, da se spreletavajo v svojem neotipljivem vetru nad svojim nevidnim svetom, o katerem težko govorimo – če sploh moremo.
Je bilo rečeno, da moramo o neizgovorljivem molčati: besede so nam pripete na svet.
Kako ptice govorijo o vesolju, zmaji o brezvetrju?
Vsi so pripeti: ptice na končno nebo, zmaji na vrvice.
Zato so zmaji tako filozofični, kajne?
Samo poglejte si našega Wittgensteina:
S čimer ne moremo ostati na zemlji, s tem moramo leteti, kajne?
Zmaji letijo, a ne odletijo. Ko pridejo do konca vrvice, obtičijo. Kot besede na robu neizgovorljivega ostanejo na tej strani: onstran je neznano, brezvetrno, brezmejno. Dežela molka.
Kako bi rekli molku zmajev?
Witgenštajnski molk ni odsotnost besed, temveč njihova nemoč: besede nam ne morejo poleteti nad stvari, dogodke, misli; molk zmajev zato ni manjko vzgona: je nebo, ki ga niti z neskončno vrvico ne morejo doseči. Zmaji ne znajo govoriti o vakuumu.
Se je pa stari Ludwig pretepal z najbolj hudim Grkom in, jasno, izgubil: s tistim, ki je na črepinje pisal orakeljske povedi in jih metal naokrog, da nas še dve tisočletji kasneje mede.
Heraklit Mračni, Heraklit Sibila, ki ji z norih ustnic letijo besede brez veselja, brez dišav in brez lepšav, in sega s svojim glasom preko tisočletij kot bog, ki je v njej.
Nikoli ne spustimo zmaja v isti veter, je rekel. Letimo in ne letimo skozi isti zrak; smo in nismo.
Ves Heraklitov svet teče – njegov svet je tok – in če besede odslikavajo svet (stari mizantrop je skoval današnji pomen tako logosu kot kozmosu!), potem so besede vrtinci v tem toku, šivi v tkanini prostora in časa: vsak nov pogled naslika novo besedo, vsaka nova beseda odpre nov pogled.
Kot fotoaparat na zmaju.
Zato govorimo o vsem in zato zmaji ne molčijo – še več, zmaji letijo in odletijo. Vsak frfot spremeni prihodnost, vsak polet je nov pogled, vsaka beseda predrugači um in ustvari svet.
Zmaji so kot besede, besede pa kot ptice – kar naenkrat odletijo.
Besede so kot ptice
nekatere ostanejo.