Dostikrat ne piha.
Včasih pa ne piha na prav posebno čuden način.
Slovenija je vobče vetrovno prikrajšana, njeni najlepši deli še posebej – grape, kotline, kraška polja, klifi … kar se vetra tiče, so taki kraji zoprni do amena. Za vsako dobro fotko, za vsakim uspešnim zmajskim fotografiranje je na stotine izletov v prazno; kolikokrat nam zmaji žalostno ležijo na tleh, mi pa razočarani preverjamo vremenske aplikacije in se jezimo nad lažnivimi vremenarji, ki so nas spet potegnili …
Tudi veter sam nas rad potegne. Piha ravno dovolj, da se z zmaji odpeljemo na kak lep kraj; stresa listje na vrhu dreves, premakne kakšno bilko in podi puhaste oblačke po nebu, da pripravimo vso opremo na vzlet – potem pa se zlobno reži, ko ubog zmajar niti z divjim tekom in sto metri razvite vrvice ne more spraviti fotoaparat v nebo.
In včasih je veter resno zahrbten in nesramen. Kot zadnji vikend, ko nas je spet zvlekel na Cerkniško jezero: napoved je bila fantastična, sončen in vetroven dan se je obetal, pa smo se odpeljali tja na jugovzhodni konec, do Malnskih njiv in Uštinke. Plan je bil, da pri opazovalnici Malnšče dvignimo zmaje s kamerami in ujamemo še en trenutek v neskončnem plesu prihajajočih in izginjajočih voda prečudnega jezera.
In res je pihalo. Fejst je pihalo! Tako je pihalo, da Janez ni bil čisto prepričan glede izbranih zmajev: da ne bosta stari rokkaku in velika delta preveč vlekla in roke trgala!
Medtem ko je Janez razmišljal in izbiral, je bil drugi rokkaku že v zraku. Veter ga je zgrabil in veselo je letel vse višje in višje …
… dokler se ni mogel več. Kot bi ga odrezalo.
Veter – reka zraka, ki je prek sedla med Stražiščem in Lačnikom tekla na Cerkniško polje, je bila pičlih petdeset metrov globoka.
Oziroma visoka, če gledamo s tal.
Ni šlo za rolo, za plast turbulenc, ki se naredi v vetrovni senci za obstakljem, kot je hrib. Lepo voden zmaj načeloma brez težav prebije te turbulence: lovi ozke plasti malo manj divjega zraka in p’o njih skače vse višje in višje, dokler ne doseže mirnega toka tam zgoraj. Čez palec je taka turbulentna plast trikrat višja kot je obstakelj, ki jo naredi; v našem primeru kakih stopetdeset, dvesto metrov.
A tokrat ni šlo za to. Na petdesetih metrih je veter upadel, na sedemdesetih ga ni bilo več. Nobenih vrtincev, nobenih zračnih žepov, ničesar.
Ponavadi je ravno obratno: pri tleh ni vetra, zgoraj pa vleče. A čudesa polno jezero je uspelo čudo stvoriti tudi nad seboj.
Malo smo še vlekli in preklinjali, potem pa smo si priznali, da nimamo šans. Je pa padla ideja: če tistega napol mitskega vetra tam zgoraj ne moremo doseči z zmajem, ga morda lahko z avtomobilom – na Bloke se zapeljimo in poskusimo še tam!
Ja, vraga. Se pravi, ne. Ni pihalo sploh. Tale fotka zgoraj je posneta z najvišje točke leta.
Je bil pa prekrasen jesenski dan na prekrasni Bloški planoti, pa še par mrzlih je bilo v prtljažniki, ki so nas vabili, da jih odpremo.
Pa na zdravje! ;-9