Ste se kdaj vprašali, zakaj je v Ljubljani toliko odvetnikov? Pa ne le danes – že nekaj časa je tako, nenazadnje je sam Prešeren bil odvetnik! No, naj vas presenetimo s tem, koliko časa v resnici pomeni ta nekaj časa …
Tole je iz Nomina Defunctorum, seznama pokojnih dobrotnikov Oglejskega kapitlja na pergamentu, ki ga hranijo v Arhivu videmske dioceze v Italiji:
V Nomina defunctorum so na zelo preprost način našteti dobrotniki po dnevu smrti, da so menihi vedeli, kdaj naj molijo za čigavo dušo – zraven pa je napisano, kaj so darovali kapitlju, da so menihi vedeli, kako vneto morajo moliti. Podčrtane vrstice (26. in 27. prvega stolpca) tako pravijo:
VII. k(alendis) Decembr(is) Rodulfus advocat(us) ob(iit), q(ui) XX mansios iuxta castru(m) Leibach canonicis dedit.
25. novembra je umrl odvetnik Rudolf, ki je dvajset kmetij pod Ljubljanskim gradom podaril kanonikom (ja, 25 novembra – srednjeveščani so po rimsko šteli dneve nazaj od kalend in id in non in podobnih dni; VII kalendis decembris je tako sedem dni pred kalendami, prvim dnevom v decembru – torej 25. novembra).
Seznam je bil najverjetneje sestavljen leta 1161, odvetnik Rudolf pa je kmetije podaril – spet, najverjetneje – med leti 1112 in 1125. In v omenjenih vrsticah imamo najstarejšo znano omembo Ljubljane in njenega gradu: Castrum Leibach, Ljubljanski grad.
Kot vidimo, se odvetniki po Ljubljani svaljkajo že od nekdaj. Od samega bridkega začetka.
Grajski grič je prijetna vzpetinica; osamelec, ki štrli iz barjanske ravnice kakih 75 metrov visoko. Kot južni podboj Ljubljanskih vrat, kjer se srečata Jantarna in Argonavtska pot, da gresta od tu skupaj proti Sredozemlju. je bil in je strateško izjemno pomemben. Od prazgodovine do danes so se smukali okoli njega in po njem: – že kamnarji so imeli tu lovsko postojanko, kasneje so prišla selišča, utrdbe, celo templji. Grič pa bdi nad ravnico in mestom pod njim.
Dva zanimiva detajla o griču in mestu se še kar skrivata v oblakih zgodovine. Strmine griča z reko tvorijo naravno zaščiteno postojanko, ki so jo v bronasti in železni dobi in vse tja do italskih trgovcev s pridom uporabljali – tako da bi od Rimljanov, ko so premagali Kelte in Ilire in zasedli Ljubljanska vrata, pričakovali, da nadaljujejo tradicijo. Ampak ne: Rimljani so šli in svoj pravokotnik zarisali na drugem bregu reke – tam, kjer je bilo mesto mrtvih.
Ljubljanica, ki priteče iz strašnega in strašljivega Močvirja, je bila za občutljive bronaste in železne duše mejna, liminalna reka: tu pod Grajskim gričem domujejo živi, tam čez reko mrtvi (tega velikega predljubljanskega (a morda ne tudi predemonskega – Emona ni rimsko ime) grobišča smo komaj kaj raziskali; nekaj grobov na dvorišču današnje SAZU je vse, kar je bilo razkopanega v imenu védenja). Umrli so namenjeni v drug svet; da bi prišli tja, pa morajo prečiti lokalni Stiks, Ljubljanico.
A brezobzirni Rimljani so svoj tipični pravokotnik, murum turresque, zarisali prav na sredi Mesta mrtvih, na levem bregu Ljubljanice. Kdo bi vedel, zakaj – morda so videli večji strateški pomen severnega podboja Ljubljanskih vrat, Rožnika in Šišenskega hriba, morda so sledili cesti z vzhoda, ki je tekla od Zaloga severno od Ljubljanice. Okostnjaki, ki so lezli iz zemlje? Vae victis!
Colonia Claudia Iulia Aemona je kar nekaj stoletij prosperirala in šele smrtni krči Zahodnega rimskega cesarstva so ji ponagajali. Potem je pa kar padalo. Huni so jo razrušili leta 452, medtem pa so se mimo valili Vizigoti, Lombardi in Avari s Slovani. Emona je konec jemala, v zadnjem desetletju 6. stoletja je poslednji emonski škof Johannes s svojimi ovčicami pobegnil v Istro, v Novigrad.
In tu se skriva drugi zanimivi detajl. Emona je bila kar precejšnje mesto na izjemno pomembni poti iz Vzhoda v središče Imperija. Tu so se ustavljali cesarji in uzurpatorji, tu so žgali daritve svečeniki in maševali škofi, tu so trgovali, se igrali, zaljubljali, živeli in umirali. Taka mesta, še posebej tista na strateško pomembnih krajih, so navadno obddržala svoja rimska imena in jih, skrotovičena in predrugačena, skozi mračni vek odnesla v modernost. Londinium je postal London, Colonia Claudia Ara Agrippinensium – Köln. Vindobona – Wien, Dunaj. Narbo Martius – Narbonne. Mediolanum – Milano. Celeia – Celje.
Colonia Iulia Aemona, naša Emona, pa je postala … Ljubljana. Oziroma ni postala, ker ni prav nikakršne (etimološke) povezave med imenoma. Tudi fiičnih povezav je, vsaj na začetku, bore malo: proti koncu Völkerwanderunga so se mimovaleča ljudstva – Goti, Lombardi, Avari – držali daleč proč od ruševin Emone. Verjetno je bil slab vajb. Šele Slovani so bili dovolj sproščeni, da so se naselili tukaj – a zgodnjesrednjeveško naselje se je vrnilo v objem Grajskega griča na drugi strani reke.
Zadnji odmev emone slišimo iz knjige Ravennatis Anonymi Cosmographia, opisa vsega znanega sveta anonimnega avtorja iz Ravenne, ki je v osmem stoletju zapisal nenavadno ime: Atamine – skrivenčeno iz Ad Aemonam. Emona je tako skorja prišla v srednji vek: končnica –ona se poslovani v -in (Salona postane Solin, Aenona Nin, Gemona je Humin, Flanona Plomin in tako naprej), kar kaže tudi na to, da je brezimni Ravenčan dobil svoj Atamin prek slovanskega vmesnika. Malo je manjkalo, a ni šlo: Atamin je zatrepetal in mrknil, na njega mestu je zasijala Ljubljana – mesto ob reki Ljubiji, ki jo je poimenoval Ljubovid, slovanski mogočnež.
Ampak … a ne bi bilo luštno, če bi ohranili košček starodavnega (zagotovo predrimskega) imena Emona in mestu rekli Atamin?
Lepo ime je Atamin.
Spuščanje zmajev na Grajskem griču je zoprno početje. Malo krajev na planoti je dovolj odprtih, da se zmaj lahko vzpne, preštevilni naravni in človeški obstaklji pa komaj čakajo, da gre kaj narobe. Sam grič dela težave: tako hitro se vzpne iz ranice, da zmoti veter, ki naredi orjaško rolo nad robom griča, pa še celo serijo čudnih valov na odvetrni strani. Zmajar tako niha med dvema strahovoma: da mu bo val zbil zmaja v lačna zmajejedna drevesa – ali pa da ga bo preletel in padel na priročno visoko anteno za njim.
Močno napeta, skoraj ravno v nebo vodeča vrvica in skrotovičen zmaj, ki ni ravno narejen za ttake ibunge, kažeta na moč vetra oni dan – da so se rokavice pozabile doma, ni prav nič pomagalo. Zmaj je kamero v par minutah ponesel gor, zvleči ju nazaj pa je bilo mučno in dolgotrajno početje: pol ure trpljenja in krvave roke so bile cena za varen pristanek na zelenici.
Ko je leta 1120 odvetnik Rudolf podaril dvajset kmetij oglejskemu kapitlju, je očitno na griču že stal grad – ali vsaj utrdba, verjetno ne kaj dosti več od lesenih palisad in obrambnega jarka z maloštevilno posadko.
Čudni časi so minili. Slovani so se udobno namestili, boj s Karolingi in Bavarci je bil izgubljen, madžarski vdori so se nehali. Dežela Kranjska je šla iz rok v roke, dokler nekje v prvi polovici enajstega stoletja ni večine ozemlja z Ljubljano vred dobila bogata in močna rodbina koroških Spanheimov.
Zametek mesta, naselje robičev, usnjarjev, obrtnikov in trgovcev je nastalo pod Grajskim rgočem – morda dve, morda eno razpotegnno ob okljuku Ljubljanice. Stari trg je dobil tržne pravice okoli leta 1200, Ljubljana pa mestne nekje med 1220 and 1243
Na griču je prvo, leseno utrdbo zamenjala zidana: drugi Spanheimski grad, ki so mu ponosno rekli palacio nostro Leibach. S kamnitega gradu sta se tedaj spustili krili obzidja in objeli Mestni trg; Stari trg in ravno nastali Novi trg čez reko ob križniški komendi pa sta na svoje zidovje morala še malo počakati.
Zidovi Ljubljane, trojnega mesta, so svojo prvo resno preizkušnjo izgubili: mogočni Otokar II Přemysl, železni in zlati kralj Bohemije, je oblegal in zavzel porajajoče se središče Kranjske. Zadnji Spanheim, Ulrih tretji, je leta 1269 umrl brez naslednika, po tajnem dogovoru je Otokar tudi legalno podedoval tako vojvodino Koroško kot Kransjko marko z Ljubljano.
Otokar ni dolgo užival v prelestih Ljubljane: ko je bil za svetega cesarja izvoljen Rudolf Habsburški, se je ta nemudoma skregal z Otokarjem, potem pa je Čeha še do tal potolkel v bitki na Moravskem polju. Ljubljana je postala, in za naslednjih 642 let ostala, habsburška posest.
Na začetku petnajstega stoletja je nad Ljubljano in z njo Kranjsko – in v resnici nad celo Cesarstvo prišla huda nadloga: Otomani, ki so navidez nezaustavljivo vdirali z juga. Po prvem spopadu leta 1415 je cesar Friderik videl, da je Ljubljanski grad, stara Spanheimska utrdba, zastarel in mnogo premajhen, pa je ukazal zgraditi novega, večjega in mogočnejšega.
Giovanni de Galliano Pieroni, 1639
Pa so zrušili stari grad, zravnali plato in na njem postavili novega, večjega in mogočnejšega – a še vedno s tipično nepravilnim tlorisom poznosrednjeveške trdnjave. Visoko zidovje in stolpi so obdali raztresene stavbe: veliko dvorano, smodnišnico, orožarno, grajske ječe in kapelo svetega Jurija, zmagalca zmajev. Nenavaden petkotni stolp je bdel nad vhodom v grad, z dvižnim mostom prek obrambnega jarka. Ta Friderikov grad iz petnajstega stoletja je v bistvu Ljubljanski grad, kot ga vidimo danes. Le bel razgledni stolp je leta 1848 zamenjal starega, lesenega.
Ljubljanski grad so po drugi vojni desetletja mučili, obnavljali in prenavljali. Ljubljančani še danes pomnijo par žerjavov, ki sta desetletja štrlela nad obzidjem in sta se zdela prav zraščena z gradom. Po hudih težavah in še hujših denarjih je zdaj Grad večalimanj kočan: je ena glavnih turističnih točk mesta, središče kulturnega in zabavnega dogajanja – predvsem pa ostaja simbol Ljubljane. Ni si moč misliti vedute mesta brez njega.
Premnoge stezice gredo križemkražem prek griča na razgledišča in do skritih krajev. Tu je Palčkov svet, pa Orlov vrh, pa Šance in Antena, in prelep kostanjev drevored. Vsak Ljubljančan je odnesel zgodbe z Gradu: o žurkah in norenju, o miru in lepoti, o ljubezni – nekaj smešnih, nekaj lepih, nekaj žalostnih, nekaj pa povsem bizarnih.
Grad pa še bdi nad Mestom, kot to počne že vse od časa Rudolfa odvetnika, ki je nepremičnine oglejskemu kapitlju podaril tam leta 1120, več kot devet stoletij nazaj: XX mansios iuxta castrum Leibach.
Zmajske fotke posnete z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokkakuju.