Zmaj nad vročimi strehami

Pred davnimi davnimi časi se je v deželi ob zeleni reki rodil deček, ki je bil tako ljubek na pogled, da so mu rekli – Ljubovid.

Ljubi Ljubovid je rasel ob reki in vsi po vrsti so se zaljubljali vanj. V zgodbi o Narcisu se fant zaljubi v svoj odsev na gladini, prevzet od lastne podobe pade v vodo in – od ὕβρις, prevzetnosti – umre. V naši zgodbi pa Ljubovid reki zmeša zeleno glavo; reka se zaljubi in vzame njegovo ime – Ljubovida. Skozi leta leni ljudje skrčijo njeno ime v Ljubida, potem pa še ‘d’ zmehčajo v ‘j’: tako postane Ljubija.

Ljubija tiho teče skozi prostor in čas; mnogo lun po nenavadni poroki dečka in zelene reke na njenem bregu zraste naselje. Ljudje ga poimenujejo po njej: Ljubijane (kot iz Gorice naredijo Goričane in iz Save Savljane, poznejše Savlje). Jezik ljudi se skozi stoletja spreminja, nekaj lomljenj jezika (prekozložna asimilacija, epenteza, sinkopa) kasneje Ljubijane postane …

… Ljubljana.

Mesto raste in kot se rado zgodi, prišleki pozabijo na globoko vez med ljubim Ljubovidom, njegovo nevesto Ljubijo in Ljubljano. Reke se bojé, pa jo hočejo ukrotiti, reka udarja nazaj, podira mline in odnaša hiše. Da zakrijejo svoj strah, meščani vzamejo reki njeno ime in jo krstijo po svojem mestu, s posmehljivo pomanjševalnico: Ljubljanica.

Danes je Ljubljana glavno mesto, tako prijetno in tako mirno in tako varno, zadovoljno s seboj in prevzetno, a povsem benigno. Pesniki ji rečejo zaspana, spet drugi pesniki, da je bulana. Ljubljanica – Ljubija Ljubovidova – je ukročena, ujeta v betonsko korito, zlomljena.

Vroča poletja Ljubljano izpraznijo Ljubljank in Ljubljancev, da jo napolnijo s turisti. Tako prijetna in majhna in udobna in varna in benigna je, da so jo razglasili za European Best Destination, najboljšo za nekaj, čemur se reče city break … koraki, ki v puhteči vročini odmevajo po njenih ulicah, so skoraj vsi tuji; domačini so ali odšli, ali pa so se skrili.

Še ena reč se skoraj vedno skrije, ko pritisne poletje: veter. Še v najboljšem vremenu Ljubljana ni ravno zmajarjem prijazen kraj, poleti pa nam je naravnost sovražna. Ne piha – če pa že piha, pa vleče v vse smeri hkrati, v zoprnih sunkih in nepredvidljivih vrtincih. Termike in turbulence, to Ljubljana nudi zmajem, neznosno vročino zmajarjem.

Tako je vsako zmajsko fotografiranje Ljubijinega mesta zahtevno in težavno. Ljubljana se dela sramežljivo in noče, da jo slikamo; vedno je strašen boj, da se zmaja in fotoaparat spravi nad njo – in boj je večkrat izgubljen kot dobljen.

Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Tam zgoraj, petdeset metrov nad tlemi, je pihalo, še preveč – a pot do tja je vodila skozi peklensko plast turbulenc in pišev, zračnih žepov in sunkov, ki so si na vse kriplje prizadevali, da bi zmaj ostal na tleh – ali pa da ga bi, če se le da, vrgli na najbližje visoko drevo.

Praktično edini zmaj, ki lahko prebije tako divjo plast zraka, je stari dobri rokkaku – a ta zvesti letalec ima eno precejšnjo težavo (se pravi, mi jo imamo): je kar precejšen – dva metra visok in skoraj toliko širok – njegove letalne sposobnosti pa so izjemne. Ko prebije turbulence in se vzpne do hitrotekoče reke zraka, potegne tako, da hoče roko odtrgati!

Pa smo se tolkli z vrtinci, se borili s strahotnim vlekom kakih 50 metrov višje, se dajali s še eno turbulentno plastjo zraka (ki jo prijazno ustvarja Rožnik), spet padli v močne vetrove nad njo – in imeli dovolj. Kakšen posnetek bo že dober, vedno je, in smo potegnili zmaja dol, skozi reke in vrtince, mimo dreves in turistov nazaj na varna tla.

Lepo je videti Ljubljana, Ljubijino in Ljubovidovo mesto, od zgoraj. Težko in živčno zmajsko fotografiranje je bilo, a se je splačalo pretrpeti neprijazne vrtince in zoprno vročino poletja.

Priznamo pa, da komaj čakamo jesen in njene mehke, enakomerne vetrove.

Zmajske fotke posnete z Nikonom P330 na Velikem Modrem rokkakuju, ki ga je izdelal mojster Janez Vizjak iz Dr.Agon kites. Za zgodbo o Ljubovidu, Lubiji in Ljubljani pa hvala dr. Silvu Torkarju iz Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU.