Ja, spet smo leteli nad Barjem. Ampak tokrat na čisto drugem koncu, ki ga v zadnjih letih nismo kaj dosti obiskovali, četudi je tam na zahodnem robu Barja nekaj zelo zanimivega, a izmikajočega se in težko dosegljivega. Po petih ali šestih neuspešnih eksmedicijah smo enostavno obupali.
A je reč ostajala nekje v glavi, ker je pač stara, velika, intrigantna in lepa.
Za Domus Vallis Jocosae gre, klošter v radostni dolini: kartuzijanski samostan Bistra. Eden prvih samostanov pri nas, in poleg Žič, Jurkloštra in Pleterij (ki še veselo prosperirajo) ena od štirih kartuzij na Slovenskem.
Bistra je bila ustanovljena leta 1255, pobudo in prva sredstva zanj je dal Berhnard Španhajmski, ustanovno listino pa je podpisal njegov sin Ulrik III., ki smo ga srečali nad Ljubljanskim gradom. Kartuzijani so si mesto za svoj domus izbrali venček močnih izvirov na robu Barja pod Menišijo; izviri so veljali za svete in že Rimljani naj bi tu tempeljček postavili. Tako je nastal Monasterium Vallis iocosae siue Bistrae.
Kartuzija v radostni dolini … Nenavadno ime: Vallis iocosae, Freudenthal. Znabiti, da se je razvilo iz nemškega imena za bližnjo Borovnico – Vrounitz, kasneje Freuniz – v katerega se je nekako vrinil veseljaški ‘d’ in ga spremenil v Freudnicz, tako potegnil proti Freude, radosti, pa je na koncu vse skupaj obveljalo za Freudenthal, radostno dolino. A vseeno, hecno ime – iz dveh razlogov.
Predvsem tu ni nobene doline, le kraški izviri pod gozdnato strmino, ki se na planjavi Barja strnejo v rečico Bistro: ta je samostanu dala slovensko ime.
Pa tudi radosti ni kaj dosti.
Spet smo se z zmaji znašli predaleč stran, veter še enkrat več ni hotel sodelovati. Bilo je čudovito majsko popoldne, pa se je tudi to izkazalo za problem: sonce hitro izgine za strmim robom planote, pa sence prekrijejo kartuzijo dosti prej, kot smo računali.
S take razdalje lahko fotografije še tako krotovičimo, pa se bo komajda kaj videlo …
Tudi kartuzija ni bila ravno radostna. Menihi so sicer začeli na polno, pridobili posesti vsepovsod od Dolenjske do Vipave in še kos koprskih solin za povrh; pod Bistro so spadale številne vasi, plodna polja in veseli vinogradi. V trinajstem stoletju je bila ena najuglednejših kartuzij sploh – a je potem šlo vse večalimanj navzdol.
Požari so Bistro parkrat požrli, Otomani so uničili polja in vinograde, reformacija je zmešala glave, pa še potres jo je skoraj do tal uničil. Kartuzijani so vztrajali – in skoraj bi jim uspelo priti nazaj na zeleno vejo, ko je Jožef II razpustil samostane, tudi Bistro.
Menihi so dobili nekaj odškodnine in skromne pokojnine, posestvo pa je cesarstvo zaplenilo in kasneje prodalo. Cerkev so podrli leta 1808, dvajset let kasneje pa je Bistro kupil premožni Franc Galle in kartuzijo spremenil v dvorec. Do druge svetovne vojne so ga imeli Galetovi, po vojni je bil nacionaliziran, od leta 1952 pa v njem deluje odlični Tehniški muzej Slovenije.
Skratka, še eno neuspešno zmajsko fotografiranje Bistre, še enkrat vam nismo nazaj prinesli zgodb iz njene zanimive, turbulentne zgodovine. A nekaj radosti pa lahko najdemo v tem, da se bomo zagotovo vrnili.
Spet.
Zmajske fotke posnete z Insta360 na Starem Modrem rokkakuju, in z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokakkuju; oba zmaja je izdelal mojster Janez Vizjak.
