Zmajski festival z vrhunskim vetrom in nasploh popolnim vremenom? Ekipa, da je ni boljše? Ko gredo vse reči v zrak povsem brez komplikacij in vse leti, tudi največje zračne zverine, vrvice pa nimajo niti najmanjšega namena zaplesti se? Tako da se lahko utrujeni zmajar mirno usede in si odpre mrzlega ali dva s prijatelji iz celega sveta?
Tako perfektne razmere, da so se največji mojstri – pa mi tudi – morali pretvarjati, da so nadvse osredotočeni na hermetično umetnost spravljanja zmajev v zrak, ker bi sicer publika začela sumiti, da je cela reč v resnici povsem enostavna?
Se zgodi, tu in tam, vsake kvatre. In zgodilo se je tega lepega junijskega vikenda na Platja de Gurugu, Gregorjevi plaži pri Castellóju, kakih ste kilometrov severno od Valencie.
Dobrodošli na Festival Internacional del Viento 2026!
Še kiti so leteli nad obalo cvetočih oranževcev …
Beste bat!
– a besneči Basque
Vse skupaj se je začelo povsem nedolžno: stara mojstra sta debatirala daleč v vetrovno castellójsko noč, mali zmajarji pa so sedeli ob nuinih nogah, napeto poslušali in vsrkovali starodavne zmajske kōane.
Potem pa je vdrla banda besnih Baskov in nas zasula z domačim kadilom, pločevinkami in ljubeznijo – toliko ljubezni, da sta Monica in Tan morala poseči vmes kot bataljon Modrih čelad, vihteč vodo miru.
Kitajska voda je učinkovala: skoraj takoj je izbruhnil mir in prisrčni objemi so še očesa bogov vetra orosili (zato je fotka tako neostra).
Globoko v noč smo se zapeljali …
No, v resnici se je vse skupaj začelo na ljubljanskem letališču, s prijetno zamudo letala za Istanbul.
– I… Istanbul?
– Kakopak! Kako bi pa sicer prišli iz Ljubljane v Valencio?
Vsa letališča so ista, razen zadnjega. Ko pridemo na končno destinacijo, nas tam vedno fascinira čudno pleme, zbrano pred okencem za predimenzionirano prtljago, ki obredno čaka svoje orjaške punklje: zmajarji.
Najboljši prijatelji.
Tonje! Emma! Christian! Laura! Michal! Peter! Sherin! Shahir! Federico! Fernando! Xavi! Enrico!
Objemčki in poljubčki, pa smo se zbasali v kombije – in takoj zašuštrali, ker smo se zbasali v tistega, ki ga je imel voziti Enrico.
Enega od nas je strašno strah letenja, turbulence pred pristankom v Valenciji pa so prebudile še Gregorja, ki navadno spi od prižiga motorjev do izkrcanja. A te turbulence niso bile nič v primerjavi z divjanjem Enrica Fittipaldija, ki je svoj kombi vdeval v najtesnejše luknje poznopopoldanskega eksodusa iz Valencia. Ena roka na volanu, v drugi telefon, eno oko na cesti, drugo kdove kje, obe nogi pa čvrsto na plinu.
Ko je kombi škripaje ustavil pred hotelom, smo bili bledi, brez daha in brez besed.
A vsi prijatelji so bili tam.
In žur se je že začel.
Narobe. Festival Internacional del Viento se je začel tako, kot se začne vsak spodoben festival: s slavnostno otvoritvijo.
Enrico je manekenil, Arantxa je sijala, županja Begoña pa je bila kot roža, po kateri je dobila ime.
Potem pa je udaril grom.
Če ne veste, kaj je batucada, je veliko možnosti, da je vaš sluh še kar okej. Ušesa in batucade se namreč ne marajo preveč. Castellójska batucada pa za razliko od siceršnjih muzikaličnih bobnanj ne udriha po durovski ali molovski, temveč po Richterjevi lestvici.
Govorov nismo razumeli kaj dosti; malo zato, ker so bili v valencijščini (ali v valencijski katalonščini; jezikoslovci se itak vedno stepejo, ko beseda nanese na jezik La Comunidad Valenciana), malo pa zato, ker nismo slišali ničesar in niti ljubki simultani prevod ljubke Sophie ni nič pomagal.
Govorom je sledila parada udeležencev – 140 iz 24 držav nas je bilo! -; dobili smo darila, županji smo svečano predali slovensko zastavo, roke so se stiskale, fotke so se slikale, vici so se pokali …
… in kmalu je svečana otvoritev prerasla v tisto, kar si v resnici želi postati vsaka svečana otvoritev:
v hud žur.
Žur je vseboval en dober lokalni bend, tri dobro založene hladilnike – in mizo, ki se je šibila pod dobrotami.
– Jamón ibérico?
– Jamón ibérico.
– Paella?
– Seveda, paella!
Le vent se lève! … Il faut tenter de vivre !
– Paul Valéry
No, čist uresnic se je festival začel takrat, ko je v modro castellójsko nebo poletel prvi zmaj.
Platje de Gurugu je skupaj s sosednjo Platjo del Pinar za kak kilometer peščene plaže na obali, ki ji pravijo Costa dels tarongers. In kot na vsaki pošteni mediteranski plaži tudi tu pesek prekinjajo simpatični barčki.
Kot naprimer Solé Rototom Beach Bar.
Ki je po nekem čudnem naključju – Enricov bar.
Naša baza za vikend vetra.
Plažo smo povsem zasedli, saj nas je bilo več kot deset ducatov. Sredozemski piš je vlekel praktično pravokotno na peščeni trak in razmere so bile povsem božanske. Niti lažnivi meteorologi tega niso mogli pokvariti: na kilometru peska, razdeljenega v sedem aren za zmajarje se je v nebo dvignilo osemsto zmajev.
Praktično po eden na vsak meter plaže.
Malo zračnih spektaklov se lahko meri s tem.
Posledice spektakla so se pojavile praktično takoj: promet na široki aveniji, ki vodi od Casteloja in Graua proti plaži, se je povsem zataknil že v zgodnjem dopoldnevu. Zastonjski busi, darilo županstva, obiskovalcev niso mogli dovolj hitro pripeljati, pa je do hude krvi prihajalo Telefoni so brneli, dober glas se je širil, množice pa so se valile. Več kot petdeset tisoč ljudi se je stiskalo na promenadi in na ozkem pasu plaže ob morju.
In vse so zvečer boleli vratovi, ker so tako buljili v nebo.
Veličastno nebo.
Ste videli tega moškega?
– plakat castellójske policije
Enrico in člani zmajskega kluba Milotxes so prišli na odlično idejo, da bi v najboljši zmajski areni (to je bila arena D, jsno, saj smo bili mi tam) postavili orjaški šotor.
Šotor je postal naš štab, zavetišče, jedilnica, prostor za druženje v senci – in vsake toliko skrivnostni medrazsežnostni vrtinec, ki je ljudi, ko želeli v njem počiti le za par minut, izpljunil tri ure kasneje.
Organizatorji so se domislili še ene dobre: zmajarji smo bili razdeljeni v šihte za malico, tako da ni nobena arena ostala prazna – in noben zmaj brez nadzora.
Nadzor je nasploh zelo pomemben. Na lanskem festivalu smo se bongali okrog pomembnega vprašanja, na katerega smo letos končno dobili odgovor (ne, ne šteje). A ena reč je namestiti pipico za hladno pivo, da se izmozgani zmajarji hidrirajo – povsem druga pa, da to pipico pustijo povsem brez nadzora … še posebej, če je eden od zmajarjev tudi sam lastnik bara in ima nadnaravno sposobnost, da ti napolni čašo še preden opaziš, da je prazna.
Marczin je pošteno priznal, da smo huligana zagotovo videli že prej in da je verjetno del organizirane, zmedene združbe točajev
Povsem prepričani pa nismo mogli biti, pa smo raje preplesali noč …
Kar se zgodi v Castellóju, ostane v naših srcih.
Čigava manta je to?
– obupan zmajar že šestič postavi vprašanje, katerega odgovor še predobro pozna
Včasih se zmaj spunta. Enostavno se mu ne da več lepo vesti, pa se zvija in pleše, kot da ga nihče ne gleda, brezsranmo ovohava riti drugih zmajev in se kar med predstavo odtihotapi na kozarček ali dva, ne da bi komu povedal.
Tokrat se za spremembo ni spuntal eden od naših letečih pošasti (nekoč v Spotornu smo se petnajst minut režali nekim idiotom, ki so trilobita zabrisali v morje, dokler nismo ugotovili, da je trilobit naš in da smo mi idioti). Ne, težave je povzročala manta, ki sta jo spustila morda najbolj simpatična zmajarja na plaži in resna mojstra spuščanja, Indonezijca Liannawati in Indrajanti.
Vsi zmaji v areni so kot pridni učenci leteli v ravni vrsti: mante, nosilni zmaji, hobotnice, naša orjaška človeška ribica, kiti, morski psi – vsi v tesni formaciji. Vrtavke so se veselo vrtele, poljski črni trilobit je nerodno flirtal z našo lepo belo trilobitko, ljubezen je bila v zraku.
Potem pa naenkrat …
Masaker je bil popoln. Le britanski lifter je nekako uspel ostati v zraku.
(Okej, priznamo: tale fotka zmajev, razmetanih po tleh, nima nič z neugnano indonezijsko manto; posneta je bila v kratkem obdobju brezvetrja opoldne in jo objavljamo zgolj kot dramatično ilustracijo).
Počasi pa smo le dojeli, da manta sploh ni nevzgojena , temveč je bila pod takim stresom, da res ni mogla leteti naravnost. Ubogi orjak je nosil verjetno najlepšega zmaja festivala, njegovo mitološko visokost, princa Ramo!
Niti predstavljati si ne moremo, pod kakšnim pritiskom je letela …
Tak nebeški stres je težko prenašati, pa je manta spet skočila na enega.
Vsi smo stekli proti mestu nesreče. Grega je zgrabil drog za zastavo, Arek je splezal na streho, Sabrina je previdno spustila zmaja na tla, ostali pa smo koordinirali, opazovali in komentirali.
Reševalna akcija je povsem uspela in kmalu je žejna manta spet delal štalo po letalnem polju.
Mi pa smo si tudi zaslužili enega mrzlega. Hare Rama!
Pa kdo res hoče spuščati zmaje?
– Sabrina
Zmajski festival je dogodek, ki ima kar štiri publike; štiri ciljne skupine, da uporabimo ogaben izraz, ki jih je treba zadovoljiti.
Množice gledalcev. Sponzorje. Organizatorje. In zmajarje.
Odnosi med temi štirimi skupinami so komplicirani, krhki in včasih misteriozni. Sponzorji financirajo vse skupaj. Organizatorji privabijo množice. Množice motovirajo zmajarje. Zmajarji navdušijo množice. Množice impresionirajo sponzorje. Sponzorji čestitajo organizatorjem. Organizatorji gredo domov spat za kak teden in sanjajo o tem, kako bodo naslednji festival spravili skupaj brez vseh teh trapastih problemov – kar se seveda nikdar ne zgodi.
Vsi sponzorji so večalimanj isti: zahtevni, naporni, širokogrudni. Tudi množice gledalcev so si podobne: razen v krajih z res dolgo zmajsko tradicijo, kot v Urbinu ali Bercku ali Ahmedabadu so vsi navdušeni nad vsako rečjo, ki poleti v zrak. Le redko se sliši mulce za ograjo pridušati, da tile amaterji nimajo pojma, da tole ni originalni Peter Lynn zmaj in da so šivi obupni.
Organizatorje festivala se tudi prepozna na sto metrov: povsem so izčrpani, z enim očesom gledajo v grozeče oblake, z drugim iščejo zapletih; ena roka maha obiskovalcem, ostale tri držijo pet telefonov, na katerih je sedem zmedenih ljudi, ki panično vreščijo o dvanajstih težavah.
Ampak zmajarji .. ti so pa kot čreda mačk.
Kdo zaboga je pripravlje stati ure in ure na vročem soncu in buljiti v nebo, se je vprašala Sabrina, ko je sestavljala listo povabljenih.
Kdo v resnici hoče spuščati zmaje?
Ali, da parafraziramo Jeanette, ¿Por qué vuelas?
Spuščanje zmajev je težko delo, ni pa to služba. Morda se zdi, da zmaji letijo v vetru, a v resnici jadrajo na entuziazmu. Zmajarja ni težko zadovoljti: postelja, tuš, bar, odprt dolgo v noč, pa jih pustiš na letalnem polju. Bodo že sami poskrbeli za vs ostalo.
Pred leti, ko smo se pripravljali za prvi mednarodni zmajski festival, nam je modri mož iz Istre zaupal, kaj dobri organizatorji želijo od povabljenih zmajarjev. Ne prekrasnih zmajev, ne vrhunskih sposobnosti pilotiranja. Ne: gre za to, kako dobro se igraš z drugimi.
In ekipa na Festival Internacional del Viento se je igrala veličastno. Ko bomo spet organizirali festival pri nas, bomo povabili vse.
Ker so najboljši.
Hej punči, a ti pokažem svoj … picavet?
– Juan
No, pa smo končno pri zmajskem fotografiranju … Picavet je preprosta a učinkovita priprava, platforma s sistemom škripcev, ki skrbi za to, da je fotoaparat obrnjen v približno isto smer in da ostaja vodoraven, ko zmaj pleše v vetru. Ključna beseda: preprosta priprava.
Juan pa je bodoči inženir in ljubitelj robotike, pa je njegova razumevanje besede preprosto drugačno od našega.
Povsem drugačno.
Je tole njegovo čudo delovalo? No, da in ne – vsi konektorji, zobniki, radijski oddajniki in sprejemniki, servo in koračni motorji, pa hiperzanke delta valov in supramagnetni n-dimenzionalni absorbatorji so izjemno občutljivi, zato je treba v primeru kvantne prekinitve v cirkonijevem bipolarnem krmilnem vezju pač odklopiti ohišje portala. To pa je težko, če ti picavet binglja sto metrov visoko na zmaju.
Juanova zagnanost je okužila tudi nas … veter je bil sicer idealen, vsi zmaji so leteli, senca je bila hladna – pa se nam res ni dalo zvleči enega dol, odpeti edino vrvico, primerno za zmajsko fotografiranje, pa zvleči iz vreče edinega primernega zmaja in se potem po vročem sredozemskem soncu ukvarjati s tem, kako zmaja in kamero varno predeti skozi milijon vrvic.
A kaj hočemo … smo pač KAP Jasa …
Pa je šel Buco v zrak – trikrat, kot pravi pesem –
– ter nazaj prinesel slike polnega castellójskega neba …
… in Solé Rototom Beach bara …
Dve vrsti zmajarjev sta na tem svetu, prijatelj. Tisti s sidri – in tisti, ki kopljejo. Ti koplješ.
– čisti Herman
Kaj mesto, sponzorji, organizatorji in zmajarji pričakujejo od festivala? Tak uspeh, da bo naslednje leto spet na sporedu!
Kot slišimo, se Festival del Viento 2027 že pripravlja.
A kar nas je res prepričalo, da bomo celo bando prihodnje leto spet srečali na Platja del Gurugu, je bil spontan pojav prehodnega pokala festivala, svete relikvije, ki bo vsako leto prehajala iz rok v roke in tako držala festival skupaj: Velika Tradicionalna Lopatka.
Trenutno jo ima v posesti Adriana (ki jo je morda ponesreči odnesla v Kolumbijo), naslednji je na vrsti Gregor, potem Sabrina, za njo Shahir in tako naprej v svetlo prihodnost, pod budnim očesom Saša, bodočega predsednika Milotxes Club.
Prehodni pokal zagotavlja večnost.
No, no, no, no nos moveran!
– Kukloki
Kot ponavadi je tudi tokrat zadnja noč prišla povsem nepovabljena. Plameni sonca so počrneli palme …
… in Venerin pas se je vzpel nad opustelo plažo.
Ja, načrtovali smo nočno letenje in vlekli s seboj težke baterije za zmaje z LED lučkami, a veter se je izmuznil na žur nekje na Ibizi in niti ena bilka se ni premaknila. Še natančni indikator smeri in jakosti vetra, cigaretni dim, se je vil naravnost navzgor.
No, saj zmaji spadajo tja gor! je vzkliknil Marczin in z Arekom sta začela divjati po plaži gor in dol in za seboj po pesku vlekla ubogega trilobita.
Niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi se pošast dvignila.
A množica, ki je še vedno vztrajala, je vpila od navdušenja, pa so Poljaki divjali še bolj, nesrečni trilobit pa je jedel pesek – dokler niso pokurili še zadnje molekule ATP.
In Festival Internacional del Viento se je zaključil.
Vse polno zgodb smo prinesli iz Castellója … kako je Sabrina postrigla Christiana, kako smo se režali s Collinom, kako sem večkrat zapored prekucnil trilobita čez lastno vrvico … pa Arek s škratom na dlani, pa vsa dekleta pomazana s kano, pa kako nas je Thomas naabdilil, da smo vstali sredi noči in drveli na letališče, pa kave z Ino in Hermanom in globoke filozofske debate, ki so tako učinkovito ubile čas, pa Enrico, ki se je izgubil na parih sto metrih poti do hotela, pa krohot s Claire in Daveom, pa pretep s Filippom, pa Fernando na svojem prvem zmajskem festivalu izven Mehike … zgodb je res res polno – a nekje moramo prerezati.
Zdaj je čas za zahvale.
Enrico.
Gospa županja mesta Castelló de la Plana, Sra. Begoña Carrasco García, Sra. Arantxa Miralles Benages iz Turismo de Castellón, in vsi dobri ljudje Castellója in Graua.
Xavi, Lidon, Pascual, Jordi, Esteban, Kike, Tony in vsi člani velikega zmajskega kluba Milotxes.
Sabrina.
Vsi prijatelji: Lianna, Laura, Nina, Pola, Barbara, Žuža, Emma, Tonje, Ina, Claire, Monica, Adriana, Sofia, Teresa, Sara, Renata, Sherin, Elena, Samantha, Susana, Ana, Rosario, Almudena, Elisenda, Natividad, Angela, Collin, Christian, Herman, Žare, Arek, Marczin, Dave, Thomas, Michal, Peter, Filippo, Tan, Javi, Juan, Pablo, Fernando, Federico, the other Fernando, Indrajanti, Eduardo, Diego, Renato, Shahir, Marco, Giovanni, Sebastian, the other Marco, Armando, Ricardo, Antonio, all three (or four – or five?) Josés, Javier, Ramon, Marti, Eric, Guillem, Humberto … in ostali, ki smo jih nehote pozabili omeniti. Vsi ste za vedno v naših srcih.
Zmešani castellójski bobnarji (ušesa nas še kar bolijo). Vsi iz Solé Rototom Beach bar in hotela Bag. Vozniki naših veselih avtobusov. Vsi, ki ste naredili vse, da je bil Festival del Viento 2026 tako izjemen festival.
In seveda vsi, ki ste prišli na Platja de Gurugu uživat v zračnem spektaklu.
¡¡¡Gracias a todos!!!
Se vidimo kmalu, nekje na letalnem polju z vrvico v roki – zagotovo pa na Festival del Viento 2027!
Zmajske fotke je posnel Juan s svojim preprostim picavetom, ostale pa je snel stari Nikon P330 na Bucotu.