“¡A lo mejor!”
– Javi
Bili smo globoko v Gvadalkvivirju – oziroma v debati o Gvadalkvivirju, v starem sporu okrog slanosti rek v estuarijih in deltah. Bilo je že pozno (ali pa zgodaj); mi smo bili glasni, Javier, ponosni sevillano, pa se je držal malo nazaj, ker smo bili dosti bližje La Mestalli kot La Bonboneri – ko je Javi izrekel magične besede: “A lo mejor …”
A lo mejor pomeni ‘mogoče’, ali ‘v najboljšem primeru’, a za nas so bile te besede kot nenadoma vključen časovni stroj, ki nas je vrgel daleč nazaj v otroštvo, pred televizijo s tremi programi in brez daljinca – in s špansko otroško serijo Modro poletje, v kateri so mulci uživali brezskrbno poletje nekje na španski obali. Enemu od njih je celo bilo ime Javi …
In naenkrat nam je postalo jasno: mi smo ti mulci: poletje je, v Španiji smo, zmajske dogodivščine so pred nami, jutri bo pihal veter prek Coste dels Tarongers, obale pomarančevcev.
“Pa da ne bi mislil, da bo zdaj vsak festival tak!”
– Gregor Timoteju, glede Timotejevega prvega zmajskega festivala
Zmajski festivali so si po eni strani podobni: pisano nebo, fantastični ljudje, hude žurke – po drugi strani je pa vsak čisto poseben. Lokacija festivala, vreme, ekipa organizatorjev, povabljeni zmajarji, hrana … vsak festival ima svojo kombinacijo vsega tega in vsak festival je na svoj način nepozaben – pa naj si bo na sončni, vetra polni mediteranski plaži, ali pa v deževnem brezvetrju nekje v panonski nižini.
Festival del Viento se je za nas začel z gromkim aplavzom.
V Valencio smo prileteli pozno, potem smo se še uro vozili do Castellona, pa smo že vnaprej vedeli, da bomo zamudili otvoritev, parado z zastavami, srečanje z materjo županjo … A nas je naš šofer Pau dostavil do Real Casino Antiguo ravno za zmajarski brifing, na katerem organizatorji zbranim razložijo vse podrobnosti festivala.
Enrico je razkladal nekaj strašno pomembnega, ko smo previdno odprli vrata v Salón Pompeyanoa in se poskusili neopazno pritihotapiti noter.
“Oooo, the great KAP Jasa has arrived!”
Ploskanje, vzklikanje, vstajanje … dobili smo aplavz na odprti sceni, se okorno priklanjali, sledilo je tisoč objemčkov in poljubčkov, Enrico pa je komajda vzpostavil red. Da se ti oči orosijo ob takem kupu tako dobrih prijateljev …
Po brifingu nas je čakala fantastična cocktail dinner na terasi casinoja – od izjemnega Jamón ibérico do paella , ki je padla naravnost iz nebes. In če kdo, potem mi vemo, kako pomembna je hrana za zmajski festival … 😉
Kakšno prelepo dobrodošlico nam je pripravil Festival del Viento, kako ljub nam je takoj postal Castelló de la Plana!
“Kakšno nenavadno naključje: vsakič, ko vas vidim, se počutim odlično.”
– Marczin, do gležnjev pogreznjen v pesek na Platja del Gurugú
Proti polnoči je šlo: klopica na čudnem trgcu sredi mesta, kjer se srečata dve čudni uličici; čuden bar s čudnimi gosti in lepoticami noči …
Me llaman calle, pisando baldosa
La revoltosa y tan perdida
Me llaman calle
Calle de noche, calle de día …
Na klopici in okoli nje pa Barbara z Marczinom in Arekom in Nino, ki je nosila čisto novo uradno One India kite club majico (zrihtala Sherin in Shahir), pa Sabrina, Gregor, Timotej, Saša, pa sto vicev in hudih prijav in norih zgodbic in smeha …
… in ljubezni.
Proti poldnevu je šlo: sredozemsko sonce je žgalo, veter je phal zares, pesek je bil vrpč, da je peklo v podplate – in tam je bil Esteban, pa Žuća in Žare, pa Fat boysi in Tonje … leteli so zmaji, letela so srca, letel je žur …
… res kul žur.
“Ej Pau, se opravičujemo za vse drobne probleme – ti bomo jutri naredili večje!”
– Gregor mojstru šoferju Pauju
Organiziranje in usmerjanje zmajarjev je kot da bi na pašo gnal – mačke.
NA tem festivalu je celo reč kompliciralo še to, da Castelló ni na obali, temveč kakšnih 10 km v notranjosti, Festival del Viento pa se je godil ob morju, na Platja del Gurugú pri Grauu – zapovrh pa so zmajarje razselili po petih različnih hotelih.
V teoriji je vse preprosto: kombi se ustavlja pred hoteli, zmajarji se tlačijo vanj, dokler ni poln – pa hajdi na plažo in potem nazaj v mesto. Ponovi vajo tolikokrat, da se vsi zmajarji znajdejo na letalnem polju.
V praksi je ta odličen načrt delal vedno hujše glavobole vedno bolj utrujenemu Pauu, ki je moral ugibati, kje je kdo, čakati na zamudnike, priganjati, moledovati, se prebijati skozi divji španski promet in paziti, da ni pozabil kakšnega zmajarja, veselo izgubljenega v prostoru in času.
Parada klubov ljubiteljev Vesp ni pomagala. Tudi mi komedijanti nismo.
“Ej Pau, a nas zategneš do Sagrade Familie?”
“E? To je v Barceloni.”
“Ja! Gremo v Barcelono!”
Pau je imel oči skrite za sončnimi očali, a smo čutili, kako zavija z njimi.
Je pa Pau na koncu zmagal.
“Glejte, Sagrada Familia!”
“E?”
Bil je kontrolni stolp letališča v Valencii. Čas, da odletimo domov.
“A se tukaj pivo šteje za alkoholno pijačo?”
– Saša na brifingu sprašuje pomembne reči
Letalno polje na Platja del Gurugú – skoraj kilometer dolgi peščeni plaži – je zoprno blizu športnega letališča. Festival del Viento pa ni bil zgolj zmajski festival, ampak je imel še cel kup z vetrom povezanih spektaklov; od jadranja do padalcev, akrobatskih letal in toplozračnih balonov. Tako nam je Pascual že na brifingu povedal, da bo treba paziti na višino ileta zmajev in na dolžino vrvic.
Ne digati zmajev prek 35 metrov visoko. Ne leteti nad cesto. Ne puščajte zmajev brez nadzora. Ne naredite štale; večji zmaji znajo narediti večje probleme, če se jim tako zazdi – in so lahko resno nevarni, kadar veter resno potegne.
Pascual je imel dober point: ne se ga nasekat na letalnem polju.
Zato smo vsi ubogali Pascuala; dva magična stavka, ki smo se ju naučili – “¡Tres cervezas por favor!” in “¡Tres más!” – smo uporabili, šele ko so bili vsi zmaji varno na tleh …
Tudi zato je bil zmajski spektakel tako fantastičen – in tako varen.
A smo se vseeno malce zmrdovali nad strogo omejitvijo višine … nenazadnje so KAP Jasa in fotografiranje iz zraka z zmajem je naša osnovna dejavnost! Res smo si želeli Oblačka spustiti visoko visoko nad plažo, zdaj pa tole.
No, fotografiranje zmajev v akciji, tudi če ne ravno ekstremno visoko nad tlemi; ujeti zmaje tam, kjer so doma, je super zadeva – razen če se ne zameša nastavitev fotoaparata …
Ko smo Oblačka potegnili dol in pregledali posneto, smo zamo zavzdihnili, nastavili končno vse pravilno … in Oblaček je še enkrat zaplul med svoje kolege …
Potem pa je mimo prišel Juan, ki ga je cela reč strašno zanimala … kako pripeti fotoaparat na zmaja, kako deluje picavet, kako pilotirati zmaja po gneči na nebu – pa je šel Oblaček še enkrat gor, tokrat pod nadzorom novinca.
Lahko bi celo rekli, da se je Juan bolje obnesel od nas! 😉
“Dobila si F.”
– Timotej odpika gangsta Tonjo
Letalno polje so organizatorji razdelili na sedem sektorjev za velike zmaje in še enega za akrobatske zmaje – in jasno se je začelo tekmovanje med sektorji. Še vzdevke smo si omislili; nas pet veličastnih na sektorju F je Žuža nemudoma označila za The Fantastic Five. In tako se je začelo …
“Yo losers,” sta se drla Tonje in Christian, ko sta prilezla na obisk iz svojega zahojenega sektorja G, in krotovičila svoje prste v nekakšen gangsta znak, ki naj bi bil “G” … “We be kite gagnstas, and you be some lousy fu…..”
Timotej pa je samo dvignil sredinec, položil dva prsta duge roke preko njega in gladko odefal vsiljivca. Naš sektor je bil, jasno, daleč najboljši.
Kot je bil tudi vsak od ostalih sektorjev.
“Ne počnite tega sami.”
– Žare, o spuščanju zmajev
Spuščanje zmajev je zelo zen in seveda lahko to počnete sami, zatopljeni v nebo, v veter, z zmajem, ki se tam visoko igra s sapicami, z vrvico, ki jo subtilno vlečete in popuščate … ure in ure blažene odsotnosti.
Ampak.
Spuščanje zmajev je še boljše s prijatelji.
Dva zmajarja lahko spustita v zrak dvakrat toliko zamjev kot en sam, trije zmajarji spet dvakrat več kot dva in tako naprej; K(n+1) = 2K(n). Zato so zmajska društva, zato so zmajski festivali taki nori spektakli – in zato kolega zmajar ni zgolj kolega, temveč pravi prijatelj.
Skratka, spuščajte zmaje sami. A spuščajte jih v družbi – manj je več, več je pa še dosti več!
“A veš, ko se imaš fajn, bi to rad vsem povedal?”
“Ja.”
“In ko se imaš res res fajn, bi se še bolj hvalil, kako fajn se imaš?”
“Ja.”
“Ampak ko se imaš pa res res res dabest, se ti pa naenkrat ni treba več hvalisat?”
“Ja.”
No, a pošljeva fotko tega festivala fantom v našem ferajnu?”
“Ni treba.”
– dva rotarijca, o stari slovenski veščini kurčenja
Letošnji Festival del Viento je bil, če že ne najboljši, pa zagotovo med top tremi zmajskimi festivali, na katerih smo imeli čast sodelovati. In to že v svoji drugi inkarnaciji, kar dosti pove o sposobnosti in predanosti organizatorjev. Bravo!
In žal, Timotej, povsem je nemogoče, da bodo vsi tvoji naslednji festivali taki. Tale je bil res res poseben.
Prišli smo navdušeni odšli utrujeni, srečni, opečeni od sonca, polni zgodbic in spominov.
Pascual, Jordi, Esteban, Lidon, Kike, Tony in cela banda fantastičnega Milotxes kite club; Enrico osebje Sole Rototom beach bara; Pau in njegov zvesti kombi; Žuža in Žare iz Zmajoljupci – Croatian Kite Association; Almudena in Humberto (ki je rešil Gregorjev ruzak!); gangstas Sabrina, Tonje, Morten in Christian; Nina, Barbara, Marczin in Arek; Sabrina; Sherin in Shahir (hvala za uradne majice One India kite club!); Bernhard; pa ljubki Slovaki, Laura, Michal, and Peter; André, Ricardo in Renato s Portugalske; bodoči KAP master Juan; Javier, člani zmajskih klubov Torbellino & Ventolera, Mágica Mente, Mistral, Vortex in Ventilado, vsi zmajarji od blizu in daleč; pa dobrosrčni sponzorji festivala; osebje B&B hotel Castellon de la Plana; mati županja Begoña Carrasco Garcia, dobri ljudje Castellóna and Graua; in seveda vsi, ki so prišli na Platja del Gurugú uživat v našem zmajskem spektaklu …
… hvala vam.
Še s tremi na glavo obrnjenimi klicaji:
¡¡¡Gracias a todos!!!
Se vidimo čimprej; nekje na zmajskem polju, z vrvico v roki – in vsekakor prihodnje leto, na Festival del Viento 2026! 🙂
2 thoughts on “Modro poletje: Festival del Viento, Castelló”