Ta zapis bi moral biti poetičen – ne informativen, ker smo nad tem delom Ljubljanskega barja že tolikokrat leteli, da smo vam povedali praktično vse o zgodovini in lepotah krajinskega parka in mehkotekoče Ižice, ki se vije prek njega.
Vendar …
Strašna groza je zadela kraj daleč daleč proč; mesto, ki ne more biti bolj drugačno, a je ljubljeno povsem enako.
Tudi skozenj teče reka.
Reki je ime Sabarmati. Mestu – Ahmedabad.
Vročo, prašno, rdečerjavo ravnico Gudžarata, prav nič podobno mehki, bujni zelenini Barja, je prekrila žalost.
Tudi to zeleno srce je zastrla žalost. In z njim naša srca.
Mehkotekoča Ižica tiho poje svoji sestri, boginji nastali iz bogov, katere vodam zdaj pritekajo solze.
Ahmedabad je neuničljiv, vemo: ta groza se bo zmehčala v še eno od brazgotin, ki prekrivajo njegovo dušo; počasi bo zbledela in se zlila v tkanino zgodovine, ki ovija bregove svete reke Sabarmati.
Oblaki bodo zmili solze. Veter zmajenosec bo zgladil spomine.
Barje bo ostalo bujno in zeleno, indijsko mesto na drugem koncu sveta bo spet brnelo od radosti, Sabarmati pa bo ogledalo milijonom zmajev.
Do takrat pa sta vlažno barje in vroči Gudžarat, vijoča se ižica in mogočna Sabarmati povezana z neavadno reko, s pritokom, ki ne nosi vode, temveč ljubezen.
Veliko nje.
Zmajske fotografije posnete z Insta360 na starem modrem, ter z Nikonom P330 na originalnem modrem rokkakuju – mojstrovinam dr. Agon kites.