Kiklopi niso nikdar bili prav posebej kul bitja.
Κύκλωπες, te okroglooke, enooke pošasti, so relikt pred-davne preteklosti, nastali (izmišljeni) v davni preteklosti. So absolutni Drugi, z nami v istem prostoru, a ločeni v času: Polifem, ki je tako težil Odiseju in kolegom, je bil neolitski mož, ki se je ukvarjal s pašo, transhumanco čred ovac – in je bil tako telo drugačen od bronastodobnih kmetovalcev, trgovcev, vojščakov z merjaščevimi čeladami.
Kiklopi so vedno živeli na robu; v čudnih, nepristopnih, strašljivih krajih. Zato ni čudno, da eden od njih leži na Ljubljanskem barju …
Tale grmič je dvakrat poskusil ujeti zmaja in fotoaparat … menili smo, da je samo zoprn grm, pa ne: zelenec nas je hotel posvariti, nikar leteti previsoko! Ikarja se spomnite!
Tudi veter je bilo zoprn, pa smo morali zmaja lansirati kar nekajkrat, preden je nekako obstal tam zgoraj. Ko se je le pričel dvigati, na, kot je rekel Verlaine, un vent mauvais, ga je divje metalo sem in tja; zdaj je pulil vrvico iz rok, naslednji trenutek je pikiral proti tlom. Res smo imeli divjo jago …
Veter nas je svaril: ne budite Očesa barja!
Svareči grm raste ob Mlinskem potoku, kratki, a pošteno meandrirajoči rečici, ki buhti izpod jurskih gora na koncu doline Zajezero.
Dolinica je vlažna in močvirna, kot se za take kraje spodobi; visoke trave in divje rožice prekrivajo mehko, razmočeno zemljo, ki grozi, da bo zmaja kar posrkala vase, če bo narobe stopil. Ne letite, ne vznemirjajte velikana!
Zmaj pa je v neprijaznem lezel vse višje – pazi nase, letalec!, so mu pele Muze – in vse več doline se je kazalo fotoaparatu. Razgled je nesel do temnih, divjih gozdov.
Bližje spodaj pa se je še nekaj kazalo senzorju fotoaparata in polnilo njegove piksle.
Nekaj okroglega. Κύκλος.
Oko velikana. Okroglo, eno. Κύκλ-ωψ – Kiklop.
Malo je manjkalo, pa bi kot Odisej še mi s fotoaparatom prebodli Oko (s fotoaparatom, ne s kaljenim kolom), pa je mogočen sunek vetra tik pred zdajci zgrabil zmaja in ga ponesel visoko visoko nadenj.
Gledali smo v Oko velikana in Oko je zrlo v nas.
Potem pa smo le opazili nevihto, ki se je bližala z desne – in smo pomežiknili.
Oko pa ni.
No, ja. Več težav je s tole zgodbico. Že Kiklop, ta baje okroglo- in enooki velikan, ni v resnici nič od tega. Imena mu nismo pobrali iz stare grščine, kuklos za krog in ops za oko. Kiklopi so v resnici bili tatovi živine; polovica predindoevropejske besede za živino, *peku, je dala začetni ki, ostalo označuje tatu: *klep, znan iz pesmi Domicelja in Anke Senčar, Anka kleptomanka.
Kiklopi – kradljivci, so jih zaničevali bronasti, ker so se jih bali.
Tudi jezero, pa naj bo še tako okroglo, ni oko pošasti Barja. Še na Barju – kot je povedal Aljaž Šimon legendam Melika in Gamsa v brk – ni. Majhno jezerce sredi vlažnih travišč, pribežališče ribičev brez sreče, odrešujoča osvežitev v poletni pripeki.
A mu, jezercu, zdaj malo krivico delamo. Majhno je, a skriva kar veliko; pri bornih sto tridesetih metrih premera je ta vodni krog eno najglobljih, če ne že prav najgloblje naravno jezero v Sloveniji.
Legende pravijo, da dna sploh nima, a so jamski potapljači vse premerili in točko najgloblje globine našli pri enainpetdesetih metrih. Tam daleč spodaj vode jezera odtekajo v neprehodno razpoko, ki vodi proti severozahodu.
Potopljeno brezno je, to naše jezero – ponor, okrogla cenota, ki je nastala na odtočnem delu miniaturnega kraškega polja Zejezero. To polje ni in nikdar ni bilo del Ljubljanskega barja: nizka apnena stopnja, na kateri danes stoji vas Jezero, je vodam izpod Svete Ane, Šentanega, Špilja, Hrastja, Lisca, Planškega griča in Grebena preprečil lahkotno razlivanje v širno močvirno ravan. Pa so začele te vode rovariti, raztapljati in kopati v dolomitno podlago, dokler se je nekega davnega dne vse skupaj sesulo na prav mičen – in nadvse okrogel način.
Izviri, ponor, ravno dno, svet vsenaokoli višji. Kraško polje.
Mimogrede, jezero in Jezero smo par let nazaj že ujeli z zmajem. Nad svetim Lovrencem je tako čudno pihalo, da je fotoaparat obrnilo povsem nazaj, pa je posnel cel odtočni sistem polja: ponor, stopnjo in izvire Hruškega potoka, ki pa zdaj res prek Barja veselo teče proti Ljubljanici.
Bore tri metre je visoka stopnja, izviri niso niti tristo metrov od jezera – a je bilo dovolj, da smo dobili to vodno okroglino.
Jezeru rečejo preprosto – Jezero. Da ga ne bi s katerim drugim zamenjali, mu kdaj pridenejo še pridevnik: nekoč Krimsko, danes velja večinoma za Podpeško jezero.
Travniki južno in vzhodno od Jezera so mokri, celo močvirni; za pašo niso, za njive sploh ne, še krma je slaba. Raste pa na njih, med vijugami Mlinskega potoka, cel herbarij redkih in ogroženih rastlin.
Na severni breg so nasuli peska in ga utrdili, da se lahko tam prireja piknike (še mi smo, davno nazaj, tam s puncami igrali nogomet). Par pomolov štrli v vodo: tam ribiči z očmi sledijo vrvici v vodo (kot zmajarski pogledi sledijo vrvici v nebo), z njih poleti otroci skačejo, da razbijejo gladino v tisoče kapljic in valov.
Lepo je tu: kamorkoli se upre pogled, oči lahko počijejo in pijejo. A skrivnostno Oko Barja v resnici lahko vidijo le ptice …
… in zmaj.
Zmajske fotografije posnete z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokkakuju – dr. Agon kites.