barok prehrana naroda
Barok … je čuden. Zmuzljiv.
Še mi, ki smo imeli to srečo, da nas je v zgodovino in ozadje umetnosti gnala sama Narcisa Desković (hej, Narcisa … manjkaš …), ne vemo čisto dobro, kaj naj s tem barokom.
Ja, angelčki in okrancljanost in pozlata in barve – vse kričeče, nabuhlo, kičasto. Brezveze, v resnici: pretiravanje za lačne množice, propaganda Cerkve in bogatunov, refleks proti protestantskemu asketstvu, smalomeščansko razumevanje lepote.
Ampak …
Romanika je preprosta; romanska cerkev je domovanje boga – ali grad Gospoda Boga (kot v Albiju, Speyerju, Turnu), ali pa kajža Boga Človeka (kot je vsaka skromna vaška romanska cerkvica: namesto ladje je izba, oltar je ognjišče; vaščani pridejo in se posedejo okoli, On pa lomi kruh in toči težko vino).
Gotika je vzvišena, vse leti v luft, vse vzbuja šok in strmenje: Bog ne biva več tu. Gotska cerkev je antena, relejna postaja do nebes, v kateri sveti komunikatorji vzdržujejo direktno linijo z Najvišjim. Vsaka gotska katedrala je Babilonski stolp.
Renesansa sploh ni več o Bogu, ampak o nas – izmerili, izračunali, modelirali in zgradili smo vse in za vsako reč imamo formulo: formulo za nebesne sfere, formulo za ljubezen, formulo za lepoto; zlati rez je zlato tele. Skrivnosti se več ne dotika, ne čuti, temveč razlaga in razume; Nebesa – kaj nebesa, vse vesolje – so mašina, Bog pa prvi inženir, ki je vse skupaj poslal v tek in zdaj nima več kaj dosti početi.
Romanika je od ljudi, gotika je za ljudi, renesansa za izbrano, rafinirano peščico (hej, Narcisa).
Potem pa so iz severa prišli heretiki, asketski mistiki, in vse skupaj pošteno zamajali. Udarili so tako po razumu kot po bleščavi, ljudje pa so z veseljem izbrali osvobajajočo teologijo in z njo obljubo novega družbenega reda. Bog je nazaj, Bog vas posluša in vam govori – kajti vsak jezik je Božji jezik.
Vojna je trajala trideset let.
Kot Venera iz morske pene so iz pen besnih konj in konjenikov, iz hrumenja čet, zvenenja mečev in dima topovskih strelov začele vstajati Slovenke in Slovenci. Na temeljih, ki so jih postavili Trubar, Bohorič in ostala protestantska ekipa, pa so zamišljeno skupnost v dejanskost zbile – čebele.
Triindvajset čebel.
Ljubljana je eno tistih ljubkih in prijetnih avstroogrskih mest, ki jih je po rajnkem cesarstvu vse polno – od Brašova do Pržemisla, od Lviva do Linza. Urejeno, čisto, majhno, spodobno, dolgočasno, plitvo veselo.
Ima pa Ljubljana, kot pravi poslednji postmodernist, mediteranski pridih. In res ga ima – Ljubljano brez težav vidimo kot najbolj južni ordnung-und-disziplin kraj in hkrati za najsevernejše (in najbolj v notranjost pomaknjeno) mediteransko mesto.
Kranjska je bila rit Svetega rimskega cesarstva. Pot proti jugu so zapirali Benečani in Otomani, prek Alp pa je komaj kaj kapnilo. Cesarstvo je bilo na sever obrnjeno, k Severnemu in Baltskemu morju, ideje so k nam skoraj tisočletje prihajale od zgoraj.
Potem pa je po tridesetletni vojni izbruhnil vestfalski mir, krilati huzarji Jana Sobjeskega pa so porinili turbanaste Turke od Dunaja daleč tja proti Vlaški. Sporazum v Sremskih Karlovcih je rešil Evropo, Sveto rimsko cesarstvo se je spet oklenilo cuius regio eius religio, habsburške dežele so se vrnile v naročje katoliške cerkve – in znotraj Cesarstva se je vzpostavila meja, ki je prej ni bilo: pregrada, ostra ločnica med protestantskim severom in katoliškim jugom.
Nadvojvodina Avstrija se je odprla na jug in na vzhod. In naenkrat Kranjska ni bila več rit cesarstva, temveč vrata v svet.
V Italijo.
Kot prvo resno mesto na trgovski poti v Sredozemlje je Ljubljana bogatela, rasla in se širila. Mestni patriciji, bogati trgovci in kar je še plemičev ostalo niso več svojih potomcev pošiljali študirat v Gradec in na Dunaj, ampak v Benetke, Bologno, Padovo in Rim.
Mulci pa so nazaj marsikatero novoto prinesli.
Barok, recimo.
Medtem ko so se severnjaki mlatili okoli odpustkov in kar je še tega, je severna renesansa zastala, skrepenela in se mumificirala. Pri nas je bil še proti koncu sedemnajstega stoletja veličan puščobni Almanach (okej, malo mu delamo krivico, Kvartopirci so fajn), katerega grafične liste je na veliko kupoval in jih hvalil Valvasor, zadnji renesančni mož. Ideje s severa niso bile več tako svetle, heretiki so tam zgoraj skorajda zatrli podobarstvo, pa še težko se je kaj prekucuškega skozi versko bariero prebilo k nam.
Popustila pa je pregrada proti jugu in iz Italije je pričela k nam teči prava reka idej, domislic, stilov in mode.
Po vzoru renesančnih akademij so tudi napuha polni meščani, nouveau riche, začeli ustanavljati svoje akademije. Rimska Accademia dell’Arcadia je bila ena bolj znamenitih – podpirala jo je bivša danska kraljica Katarina, ki je bila res odpuljena, eden najbolj zanimivih ljudi te dobe! – in v njej so razpravljali o medicini in pravu, cvetličili osladne latinske verze, uživali v nabuhlem teatru in se nasploh fino imeli. Te akademije so bile buržujske, malomeščanske, in niso imele kaj dosti skupnega z veličastnimi akademijami renesanse. So pa imele – vpliv.
In prav po vzoru Pontificie Accademie degli Arcadi. so ljubljanski velmožje leta 1693, v letu Valvasorjeve smrti in na obletnico zmage Kranjcev nad Otomani pri Sisku, ustanovili svojo akademijo.
Academia Operosorum Labacensium.
Malo mesto, mali meščani. Trinajst pravnikov, šest teologov in štirje zdravniki. Nadeli so si posebna imena – Resolutum, Taciturnum, Exquisitus, Delicatus itd. – si narisali grbe, izbrali bodrilna gesla in spisali pesmice, ki so razložile njihove motive, v značilnem trodelnem slogu: inscriptio – pictura – subscriptio.
Recimo, takole se je Sedatus (Umirjeni, operoz Janez Jakob Schilling, doktor bogoslovja) predstavil:
Trdna postane minljivost, če z duhom to trdnost zaznavaš,
trdno je sveto nebo, sleherni človek minljiv.
Prah je bil človek, prah je in prah bo, a v duhu zaznavanj:
v prahu umirjen nekoč trdno v nebesih bo stal.
Prah pomirja čebele, jim daje miru in pokoja:
potlej, ko bomo pepel, sedež nebeški bo naš!
V latinščini, kakopak – in v monumentalni knjigi z nabreklim naslovom:
Apes Academicae Operosorum Labacensium, sive Institutum, Scopius, Nomina, et Symbola Novae Academiae sub Apum Symbolo Labaci Adunatae, Orbi Literario Exhibite Cum Oratorio inaugurali in primo Conventu publico ad Proceres Aemonae Dicta.
Ja, nabuhlo vezenje je tipično, a kar pade v oči je nenehno brenčanje apes – čebel.
Operozi so se imeli za čebele. Za marljive, pridne, vestne, miroljubne čebele, ki letajo vsepovsod in nabirajo med znanja in lepote, da ga prinesejo v panj in delijo.
Nobis atque alus. Nam in vsem.
Cvetličenje v okorni latinščini, bizarni vzdevki, napol skrivno, elitistično združenje, pridnost kot vrednota – je še kaj bolj malomeščanskega?
A takole našim triindvajsetim čebelam hudo krivico delamo. Kajti čisto sami so Ljubljano zgrabili za kravateljc in jo zvlekli v barok, mimogrede pa tako usmerili tok zgodovine, da je nazadnje Ljubljana postala prestolnica Slovenije.
Knjiga, ki smo jo prej omenili – Apes Academicae – je slavila primo conventu publico, prvi javni nastop Operozov leta 1701. Takrat so se prvič izpostavili kot ekipa, ki bo Ljubljani prinesla nove čase. Stolno cerkev svetega Nikolaja bodo podrli in zgradili čisto novo. Postavili bodo semenišče in odprli prvo javno knjižnico. Zgradili bodo novo mestno hišo. Skrbeli bodo za arhitekturni, slikarski, glasbeni in literarni okus mesta. Kot čebele bodo letali okoli in nabirali med evropske sodobnosti, s katerim se bo sladila vsa Kranjska – vsa Slovenija.
In res so. Na prelomu stoletja so letali po Italiji in iskali nekoga, ki bi zrisal načrte za novo stolnico. Najprej so brenčali okoli nekega kapucinskega fratra, potem pa so izsledili (in ga prepričali, da je šel v Ljubljano) izjemnega Andrea Pozza, ki je bil, kako bi rekli, na vrhu druge lige italijanskih (in s tem praktično evropskih) slikarjev in arhitektov.
Za semenišče in novo mestno hišo so izbrali Carla Martinuzzija, ki je potem kot gospod slovenskega baroka delal vse mogoče vsepovsod, od Haasberga do Uršulink. Za poslikavo stolnice in semeniške knjižnice so našli fantastičnega Giulia Quaglia. Kipe in oltarje je delal Francesco Robba, pa Angelo Pozzo in Luka Mislej – operozi niso samo vleki tujih umetnikov v Ljubljano, temveč so vzgojili cel kup slovenskih mojstrov, gradbenikov, stavbarjev, kiparjev in slikarjev, od Misleja in Gregorja Mačka do Frančiška Remba, ki je kasneje blestel na Dunaju.
Ljubljana je dobesedno eksplodirala. Novo stolnico so postavili v petih letih, Križevniško cerkev leta 1715, semenišče 1717, mestno hišo 1719, Uršulinke 1726, zrasle so palače na Novem trgu, na Bregu, na Gosposki ulici, dvorci okoli Ljubljane, cerkve na vsakem gričku.
Operozi se niso ustavljali: v načrtu so imeli Academio trium Artium za slikarstvo, kiparstvo in stavbarstvo, pa Academio Incultorum za risarje, pa Academio Philharmonicorum za glasbo …
Kot je vzneseno napisal operoz Janez Gregor Dolničar: Vidisses ea tempestate in urbe Labacensi Romam redivivam et triumphantem – naj se v Ljubljani vidi oživljen in zmagoslaven Rim!
To se morda ni čisto posrečilo, se je pa umetnost slovenskega ozemlja prepojila z barokom in je ob vodstvu Ljubljane doživela “kulturno biološko zrelost”, kot je rekel France Stele.
Ljubljana pa je dobila svoj prvi mediteranski pridih.
Barok je prehrana naroda – in mi smo ga resno goltali.
Akademija se je kmalu razpustila, a je njen pečat praktično neizmeren. Še več: ko so operozi zvlekli Ljubljano v modernost, so zvlekli vse. Trubar in Bohorič sta bila srečno naključje, operozi tudi – a po operozih je bil Prešeren neizogiben, nujen je bil Kosovel, obvezen Šalamun.
Brez sklepnika Academie Operosorum Labacensium morda Slovenije sploh bilo ne bi.
Barok Ljubljane je hitro postal vrednota na sebi in je proti koncu devetnajstega stoletja že pošteno dušil rastoče mesto. Še ob gradnji Velenebotičnika leta 1932 so časnikarski komentatorji besneli, da bode v vis štrleči kolos “narušil baročni značaj Ljubljane“.
Okostenelega baroka nas je odrešil potres leta 1895, prišla je dunajska secesija, pa nova mediteranskost Fabianija in širina Plečnika. Širjenje mesta po vojni – in zločini proti arhitekturi, ki se še kar dogajajo – so še enkrat spremenili značaj mesta, da bi ga operozi komajda prepoznali.
A se morski vetrc še ujame v lase ljubljančank, ko se sprehajajo po baročni Ljubljani.
Čebele so svoje delo re dobro opravile.
Zmajske fotografije posnete z Nikonom P330 na Originalnem Modrem rokkakuju, dr.Agon kites.
