Tele fotke so bile posnete kar nekaj časa nazaj, sredi marca … toliko reči – se je vmes – godilo, da smo malo zanemarili naše osnovno poslanstvo in smo zdaj v kar lepem zaostanku. Danes je Ljubljana drugačna, bolj zelena, bolj živa – ampak ravno to je bistvo: vsak špancir je drugačen, pa naj bo po ulicah in med hišami, ali pa po nebu med oblaki.
Sprehod – špancir, ballade, passeo – je nekaj strašno urbanega, kajne? Lahko hodiš med plodnimi polji, se podiš po cvetočem travniku ali izgubljaš v gozdu, a za špancir je potrebno mesto. Park, bulvar z drevoredom, mestni vrt, vse to štima – vaška cesta, gozdna pot, ferrata, to pa ne.
Mesto. Ulice, hiše, ljudje. Zgodbe. Plasti zgodovine, ki jih razgrinjajo koraki, odmevajoči od tlakov in zidov; odmevi, ki melodije zgodb ponavljajo kot stara plošča: komajda razumljivo, s preskakovanji in šumenjem, a vseeno slišno – celo tam visoko zgoraj.
Špancir nad Ljubljano. Tolikokrat smo leteli nad njo in toliko reči smo vam o njej povedali. Kako je dobila svoje lepo ime. Kako se je vse skupaj začelo. Odkrivali smo baročne temelje centra, pa stara predmestja, kot sta trnovsko in šentpetrsko. Tokrat pa bomo samo uživali.
Samo sprehod s fotografijami.
Stara Ljubljana.
Po nabrežjih do Tromostovja in Prešernovega trga – kjer, kot ve povedati Gregor, bel marmornat krog označuje mesto, kjer je Napoleon s svojim toplozračnim balonom pristal po drznem zračnem pobegu iz Elbe.
Pa gor na Grad …
Sprehod spremeni pogled. Vsakič se pokaže kaj novega, v drugačnem ritmu se opazuje, iz sveže perspektive.
Kako se šele spremeni perspektiva, ko se oko sprehaja po nebu.
Pa se lahko zmaj sprehaja? Nad samim centrom niti ne – veter je sunkovit, turbulenten, drevesa in visoke stavbe motijo zmajev let. Muči se in pleše, išče miren tok, a ga ne najde. Vse to se prenaša po vrvico do rok, sumljivi tresljaji pa delajo pilota živčnega.
Gor na grajskem griču je veter še močnejši in nič manj sunkovit – a je zmaj bolj radoživ. Vrvica je povsem napeta, zmaj pa se veselo meče v reko zraka, ki teče nad Gradom.
Roke bolijo, dokler vrvica ni privezana – na ne ravno idealen kraj: na ograjo velike antene.
Nervoza raste, a je očitno, da zmaj uživa. Niti vedno lačna, strašljiva drevesa, ki ga hočejo požreti, ga prav nič ne motijo.
Daleč spodaj pa se Ljubljana blešči v poznopopoldanskem zgodnjepomladnem soncu. Vse povsod je čutiti vis vitalis …
Vse je na tem, da eksplodira v življenje.
Odličen špancir je za nami: po nebu in po ulicah.
Zmajske fotke posnete z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokkakuju, ki ga je izdelal Janez Vizjak.
