En prijazen, s soncem obsijan, žareč …
… drugi čuden, megličast, zakrit in strašljiv.
Ko se Barje kopa v pikajočem pomladnem soncu, zlahka pozabimo, da zremo v ogromno močvirje. Pokrajina je mehka, skoraj vabljiva, skoraj udomačena.
Na dveh mestih smo spustili zmaja v barjansko nebo, nekaj sto metrov narazen v prostoru, komaj dva tedna vsaksebi v času.
A kakšna razlika …
Zimski obraz Barja vztraja daleč v april, skoraj do maja. Ubite barve nosi, siv je in rjav. Svetloba, ki se tlači skozi hladne oblake, je razpršena, šibka; pusta tla jo le nerada odbijajo. Pokrajina je umaknjena, zadržana – strnišča davno požetih polj in sestoji suhe trstike raje vztrajajo, kot da bi še enkrat vzbrsteli
Pomladni obraz prekrije nasmeh.
Barje dveh obrazov.
Širna krajina, kraljestvo narave; pribežališče rastlin, mrčesa, živali – stotin bitij, ki so tu našli miren kotiček, zavetje pred valečim se razvojem, predhodnici čet ljudi.
Najhuje preoblikovana krajina pri nas. Na silo spremenjena, načrtovana, požgana, zrezana v pravokotnike, ranjena.
Kmečki paradiž: plodna mati, polna črne zemlje, ki nam daje steljo in hrano.
Zemlja, ki ne odpušča in ne dopušča, ki golta in skriva, ki se upira in ostaja, trmasto, neukročena, neprijazna, neplodna.
Prekrasna, bleščeča se, sončna, srečna krajina.
Prekrasna, čudaška, tuja, samotna krajina.
Barje dveh obrazov.
Eno lice božajoče tolažbe, drugo se odmika in zre proč.
Zmaju je, jasno, povsem vseeno. Veter nad Barjem je močan in miren, barjansko nebo široko. Zmaj samo leti, zmaj ne ocenjuje, ne sodi. Zmaju Barje kaže eno lice, zmaju Barje zaupa.
Nam pa Barje ne verjame.
Temna, mokra, težka zemlja pogoltne vse naše obljube, vse želje in besede, kot da jih nismo nikoli izrekli.
Zelena, s soncem obsijana pustota se ne meni za naše misli.
Barje nam ne zaupa – a morda zaupa zmaju.
Zmaj je kot barje, povsem umeten in povsem naraven.
Tmajse fotke posnete z Insto 360 na Cindy delti in na Starem modrem rokakkuju, ter z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokkakuju. Oba zmaja je izdelal mojster Janez Vizjak.