Dva zmajčka na travi.
Zapuščena, odvržena, a skorajda do konca narejena: robovi so bili pravilno ojačani, paličice lepo prilepljene – so jima pa manjkali repi, vrvice nista imela pritrjene, risbi na belem zmaju je manjkalo še par potez do popolnosti. Recimo, da sta bila 70 % končana.
Ta dva zmajčka – 1,4 zmaja – sta nam preprečila, da bi dosegli svoj cij na letošnjem Art kampu.
V dveh dneh so na zmajskih delavnicah otroci (in starši) naredili 499,4 zmajev.
Ciljali smo na 500.
Vraga.
.
“Ne, Timotej – niso vse zmajske delavnice take!”
– Gregor parafrazira svoj Ne, Timotej – niso vsi zmajski festivali taki izpred dveh tednov
Dobrodošli na zmajski delavnici Zmajskega društva KAP Jasa. To ni običajna delavnica, polna veselih otrok, žvrgolenja ptic in plešočih samorogov pod mavrico, kot jih prirejata recimo Žuža in Žare – ali Daniela in Gerhard, ali praktično vsak normalen zmajar. Tukaj ni reda, ni discipline, ni logike, premorov, pohval, pomaganja, tolažbe. Zmaji, samo zmaji, ni drugega kot zmaji.
Na naših delavnicah se posluša tole:
Tako se mi gremo te reči …
Naša valeča se zmajska delavnica se nikoli ne ustavi – razen če jo na silo ustavijo. Potrebna je bila četa artkampovskih veteranov – in Eva – da so prepričali jokajočo deco in besneče starše, da si bo delavnica vzela pavzo za kosilo.
Šli smo v vietnamsko restavracijo s pomenljvim imenom: Dobro jutro, Vietnam!
“Prinesi. Ves. Selotejp!!!”
– obupani zmajarji Evi
Naše zmešane, neskončne, pank zmajske delavnice se načeloma končajo takrat, ko ene reči zmanjka. Papir, roleta (za palice), selotejp, repi, cvirn. Vsakič je dirka do dna in vsakič sta vsaj dve od teh reči do konca izenačeni v boju za prvaka Umanjkanja. Lani so repi v fotofinišu prehiteli roleto (papir ni bil daleč zadaj).
Letos pa je z udobno prednostjo vodil selotejp.
Krasno, sončno in vroče nedeljsko popoldne v krasnem Mestnem parku. Štirideset otrok ze za mizami izdelovalo zmaje, njihovi starši, brati in sestrice so pomagali (im “pomagali”). Sto petdeset ljudi je brenčalo po travniku, vsako minuto jih je bilo več, mi trije in Anika pa smo bili na robu fizičnega in živčnega zloma.
“A si lahko selotejp sposodim?”
Divji Anikin pogled je olivertvistovskemu prosilcu dal jasno vedeti, da sicer selotejp mogoče ima, da pa ga ne misli nikomur posojati in da se je pripravljena tudi stepsti zanj.
Takrat smo peljali že tri zmajske skupine, sestavljene iz sedmih velikih miz in dovolj klopi za 40 mulcev (najprej smo dobili štiri mize, potem pa je Timotej prosil za še, ker je naval zmaježeljnih otrok grozil, da nas bo pokopal. Ko ena delovna skupina ostane brez ene od nujnih zmajskih sestavin, je problem hud: taka reč znanilec Konca Delavnica. Pa niti šest popoldne še ni odbila … Nujno, nujno rabimo selotejp! Otroci ga potrebujejo!
Za otroke gre!
In dobri ljudje Maribora, ki jih je gnala Eva, so se v nedeljo popoldne razpršili na vse smeri neba, vlamljali v prazne pisarne, razbijali vrata in izložbe, vdirali v skladišča in na Splavarski brvi ponujali mimoidočim kos opeke v zameno za kolut selotejpa.
Kar so lepljivega našli, so nesli Nenasitni Zmajski Delavnici.
In Nenasitna Delavnica se je ozrla nanje in na njihove daritve; z velikim užitkom je žrla selotejp in bruhala ven zmaja za zmajem … otroci pa so sijočih oči tekli prek travnikov, oznanjajoč blagovest mestu in svetu.
Pank delavnica pa se je veselo valila naprej … in naprej in naprej in naprej …
“And I’m on fiiiiiiiiiireeeee!”
– Vučko feat. Kasabian
Spali – okej, spali – smo v prisrčnem Hostlu Pekarna, ki je udobno umeščen v sklop največjega in najbolj divjega skvota v Mariboru, kulturnega centra, koncertnega prizorišča in epicentra radostnih norosti.
Že tako divji plac je zapovrh ravno takrat praznoval 31. obletnico prevzema nekdanje pekarne (bolj tovarne kruha) JLA – odtod MC Pekarna – z zelo glasnim naborom pank in rock bendov, s hrvaškimi Jonathani na čelu (oziroma koncu).
Vse jasno ni šlo gladko. Ravno smo si privoščili par mrzlih na terasi hostla, ko je zaskrbljen občan zaklenil vsa vrata, da ne bi hrup koncerta vdiral v njegove sanje. Skoraj katastrofa: bili smo brez telefonov (pohvalno!), enega od nas je resno tiščalo na stran (razumljivo!), pa še dragocene tekočine nam je zmanjkovalo (razočarajoče!). Zaklenjeni na terasi hostla … tipi res nikoli ne pridejo iz pubertete, a ne?
K sreči je bila pod nami vesela družbica, pa smo vekaje pritegnili njih pozornost, jim vrgli ključ, pa so nas rešili. Živijo Maribor!
Potem pa smo šli na karaoke …
Ni spanja do zmajske delavnice!
“Vzemi cel cvirn!!!1!!”
– Saša mirno in nežno razloži majhni deklici, da daljša ko je vrvica, višje zmaj leti
Samo nasmeh se je videl, tako bleščeč in tako iskren, da je presvetlil vse; nasmeh nekoga, ki je ravnokar naredil zmaja: nasmeh zmajarja.
Pa ni šlo za mulo ali mulca, ne – štiridesetletnica je nosila nasmeh od ušesa do ušesa. Hči je naredila zmaja, pa si je rekla, da bo še ona enega. Rezala je papir, ojačila robove, porisala eno stran z voščenkami, prilepila paličice, pritrdila repe, zavezala vrvico – in tekla po travniku. Samo nasmeh in zmaj.
Čista radost.
“Daj mu še vrvice, višje ga spusti!”
Pa ga je.
“…”
– Aljaž, nikomur posebej
Potem pa je bilo res konec. Varnostniki v oklepih so s pendreki in vodnim topom le uspeli razgnati poblaznelo zmajsko množico. Selotejpa je dokončno zmanjkalo (ne le na delavnici, v celem Mariboru in širši okolici). Ostali so trije repi – zeleni, seveda. Iz izropane rolete je žalostno štrlelo par trsk. Sonce je zahajalo, najdaljši dan (zares, solsticij je bil prejšnji dan!) je šel h koncu.
Kepe zmečkanega papirja so se valjale po travi, nekaj izgubljenih repov in voščenk, zlomljene paličice, prazni koluti sukanca. Prevrnjena klop. Dva zapuščena, nedokončana zmaja.
In od sonca ožgani, povsem izmozgani, komajda še dihajoči, a presrečni voditelji delavnice.
“Kot v tisti zgodbi iz Biblije ..:”
“Kateri?”
“Sej veš, o Kajtu in Ablu.”
Po Mestnem parku, po Mariboru, po celem svetu pa je tekalo na stotine otrok, radostnih, smejočih se, vsak z vrvico v rokah, povezano z nebom, na koncu katere je plesal zmaj: zmaj, ki so ga naredili sami.
Mi pa smo si privoščili enega mrzlega.
Zaslužili smo si ga.
Toliko smo dolžni tolikim … Narodnemu domu, Festivalu Lent in dobrim ljudem Maribora. Evi in vsem, ki delate Art kamp tako hud. Aniki, Bernardi, Aljažu in vsem čudovitim prostovoljcem (brez vas ne bi šlo!). Ekipi hostla Pekarna. Uradnemu fotografu Dejanu Butulu, čigar fotke smo tako brezsramno ukradli. Pa bendom 31. obletnice Pekarne: V okovih za eht pank, Kontradikshn za presenetljiv elektrorock, in Jonathanom za žur do konca. Pa Sariti, Vučkotu in Zenu – kako fino vas je bilo spet videti!
In seveda vsem, ki ste prišli na našo neskončno pank zmajsko delavnico – in naredili zmaja …
Hvala vam! 🙂