Dolgo je trajalo … Poletje že tako ni najboljši čas za zmaje; vročina stiska, žuži rajajo, zrak pa ali stoji čisto pri miru, ali pa nori naokoli. Pa še nevihte se kot iz nič naenkrat pojavijo.
Tako da – ko je vreme pokazalo svoj napol primeren obraz, smo takoj tekli na Barje, da spustimo kaj v zrak. Janez, največji slovenski mojster za rokkakuje (in eden najboljših daleč naokoli) je imel zapovrh še idejo: kaj če bi skupaj spustili vse njegove rokkakuje.
Okej, ne vseh – nenazadnje je avto premajhen, da bi vse noter zbasal … ampak čim več.
Ena od težav pri spuščanju večjega števila zmajev so sidrišča. Načeloma vsak zmaj rabi svojega, mi pa smo imeli le tri s seboj. Pa smo nemudoma postali nadvse brihtni. Tole smo namozgali: privežemo en star zmajski štrik na drevo, odvijemo kakšnih sto metrov, vsake toliko naredimo zanke, na katere bomo pripeli zmaje, drugi konec pa privežemo na precejšen kol iz železa, ki ga zarijemo v mehko barjansko črnico – pa imamo sidrišč na odmet in za izposojo!
Brihtno, ane?
No, ne. Ko smo enega rokkakuja za drugim spustili v nebo in jih vezali na zanke, smo se srečali z močjo seštevanja.
Takle dva metra visok in meter širok zmaj lepo potegne; že v šibkem vetru z lahkoto dvigne kilogram opreme – v močnem in predvsem sunkovitem vetru pa trga roke. Sedem rokkakujev na istem štriku pa vleče vse preveč in kmalu se je začel kaos na Barju.
Ne samo, da je tisti železni kol – dober meter dolg, zabit poševno v tla do konca – lezel iz zemlje, pa da je stara vrvica dajala od sebe tiste glasove, ki jih noben zmajar noče slišati. Drevo je bilo čisto na koncu! Veje so se lomile, vrvica se je zažirala v lubje, kot da je iz plastelina … in korenine niso več zmogle.
Panika – abort! abort! – a s precejšnjim naporom smo vse leteče beštije le polovili in jih varno spravili na tla, preden bi preoblikovali krajino krajinskega parka.
Držimo se zmajskega foografiranja, smo si rekli.
Rokkaku ni zmaj za letenje, to je delovni zmaj – in četudi je žar poletnega dne ugašal, smo enega spet dvignili, navezali nanj fotoaparat in ga poslali oprezat nad Barje.
Janez pa je med sedmimi sestavljenimi in za let pripravljenimi rokkakuji raje izbral delto.
Originalnemu modremu se je verjetno zdelo za malo, da spet leti tam, kjer je že stokrat. A Barje je pač Barje: nikdar tako kot kdaj prej, nikoli ponovljivo. Fraktalno je, samo sebi podobno – podobno, a ne enako. Niti zmaj ne more dvakrat videti istega Barja.
Reka teče skozenj, mehko: Ižica je kraška reka, ki kot Atena iz Zeusovega čela privrši cela in odrasla izpod skale sredi vasi. Ne nosi sedimentov in ne brusi bregov; ne ustvarja vršaja in ne reže globoke doline.
Ižica je nežna, prvobitna reka sanjavih meandrov in kot veter čiste vode.
Barje je zeleno kot vedno, a to so druge zelene. Ni več pomladnega, svetlega, buhtečega zelenila.
To so poletne zelene; umirjene, zrele.
Paleta poletne melanholije – težka in vlažna.
To je Narava, ki pravi: to sem jaz. To je moje prava oblika; sem v najboljši formi, popolna.
Vsa moč je usmerjena v zorenje, v vezanje te generacije s prejšnjo, v pletenje neskončne vrvi življenja, ki se je začelo pred komajda umljivimi eoni in bo teklo naprej in naprej.
Poletna melanholija … težka, vlažna in zrela.
Zmajske fotke posnete z Insta360 na Cindy delti in z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokkakuju.