O ja, mesto zmajev, Marib… čakaj, kaj?
Ljubljana je zmajevo mesto; Ljubljana ima zmajčke, Maribor pa viole, Ljubljana ima Zmajski most, Maribor Dravskega – kaj je zdaj to?
Ja, tega junijskega vikenda se je vse na glavo obrnilo. Začelo pa se je s klicem.
Klical je festival.
Maribor je skoraj vedno drugi v državi. Skoraj vedno. Med stvarmi, pri katerih da Ljubljano zlahka v koš, je zagotovo eden najboljših festivalov v Sloveniji (in širše!), Festival Lent – štirinajstdnevni praznik glasbe, gledališča, kreativnosti in kulture vobče. Festival, na katerega je Maribor upravičeno izjemno ponosen; festival za katerega in s katerim Maribor živi in diha.
Ko so nas poklicali organizatorji kreativnega in sproščenega poganjka festivala Lent, ki mu pravijo Art kamp, če bi pri njih priredili kakšno zmajsko delavnico za otroke ali dve, je bil naš odgovor hiter:
Absolutno ja!
Mariborski mestni park nas je čakal. Pa še spanje so nam uredili v pravem pravcatem dvorcu!
Zmajska delavnica je hecna zadeva, z otroki še toliko bolj – tudi če je vse pod nadzorom, od časa začetka delavnice do števila sodelujočih. Kadar je delavnica del festivala, je vse skupaj veliko bolj zakomplicirano. Otroci prihajajo na delavnico povsem naključno, nikomur se ne sanja, kdaj se bo kakšna zaključila in kdaj začela naslednja, skupno število udeležencev pa je lahko samo zelo približna ocena. Tako se zmajska delavnica lahko hitro spremeni v totalno zmedo.
Ampak, mi smo bili pripravljeni; oboroženi smo bili z nasveti naših dobrih prijateljev in mojstrov zmajskih delavnic Žuže in Žareta, bili smo odločni, imeli smo odličen načrt – in veliko dobre volje.
Z Art kampom smo bili dogovorjeni za zmajske delavnice v soboto in nedeljo: tri dopoldne, pavza, štiri popoldne. Obljubili so nam mize in klopi za največ štirinajst otrok – štirinajst delavnic po štirinajst otrok je pomenilo, da se bo v dveh dneh izdelalo približno dvesto zmajev. Pa smo vzeli materiala še za petdeset dodatnih, ker res nikoli ne veš.
60 gramski flipchart papir za 250 zmajev. Vreča voščenk, da bodo otroci porisali in okrasili svojega zmaja. Krep papir za repe, pet repov na zmaja. 250 sukancev za vrvice zmajev. Bambusova roleta za palice, štiri palice na zmaja. Dvanajst kolutov lepilnega traku za pritrditev palic in repov na zmaja. To je to.
Ko se zmajska delavnica začne, pa je vse odvisno od reda in discipline. Prvih štirinajst otrok posedemo za mizo, ostalim rečemo, naj počakajo na naslednjo delavnico – in začnemo. Delavnice bodo tekle mirno in gladko.
Niso tekle mirno in gladko.
“Dober dan, a bi lahko naredila zmaja?”
“Seveda!”
Ura je bila deset. Majhna punčka se je usedla za mizo, mi smo ji dali list papirja, ji rekli, naj ga odreže v kvadrat, naj ojača robove z lepilnim trakom in naj ga pobarva z voščenkami, da bo njen zmaj res lep.
Punčka je bila nekje na polovici risanja, ko sta pristopili sestrici s prijateljem. Pa še en fantek, za njim še trije, pa še pet otrok, pa …
Komaj deset minut je minilo od začetka delavnice, pa smo bili povsem izgubljeni.
Takega zmaja se naredi v desetih preprostih korakih.
Vzemi list papirja in naredi kvadrat. Ojačaj vse robove z lepilnim trakom. Pobarvaj zmaja z voščenkami, da bo res lep. Prilepi hrbtenico iz bambusa. Prilepi upognjeno prečko. V spodnji kot zmaja prilepi tri repe, na levega in desnega pa po dva. Naredi dve luknji v zmaja čim bližje točki, kjer se križata hrbtenica in prečka. Vzemi kos sukanca, ga potegni skozi eno luknjo, okoli prečke in hrbtenice, skozi drugo luknjo ven, in sukanec zaveži. Vzemi motek sukanca in ga zveži s tistim na zmaju. Pojdi in spusti zmaja v veter.
Od belega lista papirja do pisanega zmaja v kake pol ure. Preprosto, kajne?
Pri zmajski delavnici je absolutno nujno, da vsi otroci zaključijo z enim korakom, preden se skupaj lotijo naslednjega. Sicer hitro pride do situacije, ko del otrok še riše, medtem ko drugi lepijo prečke, tretji izbirajo barve repov, četrti pa vežejo sukance … vodja delavnic tako izgubi nadzor, in namesto da bi otroke vodil po korakih do zmaja, skače od enega mulca do drugega in rešuje vse mogoče težave in zaplete naenkrat.
Kljub vsem nasvetom Žuže in Žareta, kljub našemu odličnemu planu in čvrsti odločenosti, da ne bomo zašuštrali, se nam je točno to zgodilo v prvih desetih minutah prve delavnice. Izguba nadzora. Kaos.
In to samo zato, ker nismo znali reči ne majhni punčki, ki je želela izdelati zmaja.
Težava z izgubo nadzora na eni zmajski delavnici je v tem, da se kaos prelije v naslednjo. Tako nam je par otrok risalo, par jih je lepilo, par pritrjevalo vrvice … in takoj ko je otrok s končanim zmajem stekel proč, se je na njegovo mesto usedel nov in hotel list papirja.
Delavnice so se zlile v eno samo, ogromno, valečo se, neskončno zmajsko delavnico s stalnim pritokom otrok (in njihovih staršev!), ki so začenjali – in enako velikim odtokom tistih, ki so končali in stekli na travnik s svojim zmajem.
Ob enih popoldne naj bi imeli premor. S hudim trudom in izdatno Evino pomočjo smo uspeli prekiniti pritok nekje ob pol dveh. Zadnji otrok je s svojim zmajem stekel proč ob dveh.
V štirih urah so mulci naredili 150 zmajev.
Sto petdeset.
Super je bilo, seveda, in lepo, in zabavno, in ganljivo – ampak mi smo ob prvi pavzi bili že povsem izčrpani, pa še en problem se je prikazal: prinesli smo dovolj materiala za 250 zmajev v dveh dneh, mulci pa so 60 % tega požrli v prvih štirih urah, v prvi seriji delavnic.
Mi pa smo imeli v načrtu še tri …
Kaj pa zdaj?
Popoldne bo vse drugače, smo si prisegli. Ne bomo ponovili napake, neizprosni bomo in odločni: počakali bomo, da se skupina posede, rekli zamudnikom, naj počakajo na naslednjo delavnico, in šli lepo vsi skupaj čez vsak korak. Ne bomo začeli z naslednjim, dokler vsi ne zaključijo s prejšnjim.
In je šlo.
No, vsaj nekako je šlo. Spet nismo znali reči ne dovolj odločno, pa smo namesto štirih delavnic s štirinajstimi otroki imeli sedem njih z dvajsetimi, petindvajsetimi. Težave pa so se začele zbirati kot temni oblaki.
“Rolete bo zmanjkalo.”
“Kaj? Kako rolete? Kako se je pa to lahko zgodilo???”
“Pa repov tudi…”
“A hudič …”
“Pa s sukancem smo že precej na koncu …”
“…”
Tip zmaja, ki so ga otroci delali, je precej požrešen, kar se tiče palic in repov. Bambusovo roleto smo razdirali kot piranje, repi so izginjali kot v požaru. Da bi material zdržal vsaj do konca prvega dne, smo morali zamenjati tip zmaja. Naslednji skupini smo rekli, da bomo namesto kvadratnega, patangu podobnega zmaja, delali pisane šestkotne slede – sicer bo vsega zmanjkalo.
Še dobro, da smo imeli s seboj zalogo kitajskega papirja za hude čase. Ta tip zmaja potrebuje samo dve palici in le dva repa – verjetnost, da se bomo pretolkli čez prvi dan in da nam bo ostalo kaj še za nedeljo, se je malce povečala.
“Kakšne barve zmaja bi naredil?”
To je pomembno vprašanje: Maribor je vijoličen, Ljubljana zelena. Rivalstvo v vsem, tudi v barvah.
“Zelenega.”
“Odlična izbira, gospod!”
Majhna zmaga za prestolnico …
Ko se je nekaj čez osmo zvečer končala še zadnja sobotna delavnica, smo imeli materiala tako čez palec za tri, morda štiri delavnice od sedmih, načrtovanih za naslednji dan. Pa nam je bilo precej vseeno, kako bo v nedeljo, ker smo bili povsem na koncu in nihče ni mogel več resno razmišljati.
Mulci so prvi dan izdelali 250 zmajev.
Dvesto petdeset.
A kljub izčrpanosti, kljub manjkajočemu materialu, zmedi in kaosu, smo bili priča nečemu strašno lepemu, celo ganjlivemu.
Otroci gredo na zmajski delavnici čez nekaj faz. Najprej so navdušeni in neučakani – “Zmaja bom naredil!” – in kar vibrirajo od vznemirjenja. Potem skrbno režejo in lepijo, ter se povsem zatopijo v risanje in barvanje. Nekateri ustvarijo, kot lahko vidite, prave umetnine!
Potem pa pride bolj zoprn del, ko morajo zmaja dokončati, trudijo pa se že skoraj pol ure. Lepljenje hrbtenice in prečke jim je malce nadležno (tu ponavadi delo prevzemajo starši), izbira barv repov je še malce privlačna, pritrjevanje vrvic pa sploh ne. A tik preden povsem izgubijo zanimanje, je zmaj končan. Vzamejo vrvico in zmaja, stečejo po travniku – in zmaj se dvigne v nebo.
In otroške oči se zasvetijo. Na polno.
“Glej to! Leti! In sam sem ga naredil, čisto sam! Zmaja, ki leti!”
In so tekli in tekli v poletni dan, nebo pa je bilo polno pisanih zmajev.
Prvi dan delavnic se je končal. Organizatorji so nas našli psihično in fizično izčrpane; zgrbljeno smo ždeli za mizami, po katerih so se valjali odrezani koščki papirja, razmetane voščenke, potrgani trakovi, polomljene palice in izgubljeni sukanci, in zrli v prazno.
“Ej zmajarji – tole je bilo pa čisto hudo.”
Iskrena in resno mišljena pohvala dela čudeže, pa smo dvignili glave. Naslednji stavek pa nas je povsem prebudil.
“Pridite, gremo na pivo.”
Pa smo šli. Peljali so nas v tajni VIP prostor za odrom, kjer sta bili dve pipici.
“O, vi ste pa zmajarji. Super ste bili … Tale sodček je za vas!”
Zmajske delavnice so kljub zmedi in kaosu uspele. Popolnoma. Bolje od vseh pričakovanj, tako nas kot organizatorjev!
Prvi vrčki so bili za regeneracijo, naslednji za veselje. Večer se je prevesil v noč, noč pa je šla naprej: večerja, pa koncert, pa after party v Minoritih, pa še en koncert na dvorišču Vetrinjca …
Ko se je sonce dvignilo nad strehe Maribora, smo šli spat.
Nedeljski načrt je bil preprost: delamo zmaje, dokler ne zmanjka materiala. Malce bomo pazili, da ne uleti preveč otrok naenkrat, ampak se ne bomo preveč ženirali. Kar bo, naj pa bo.
Ob dvanajstih je zmanjkalo repov, pa smo improvizirali. Ob enih je pošel sukanec. Ob pol dveh smo iz rolete vzeli še zadnjo bambusovo paličico.
Zmajskih delavnic je bilo konec.
Otroci so v dveh dopoldanskih in eni popoldanski seriji naredili skupaj čez 350 zmajev.
Tristo petdeset.
Maribor je postal mesto zmajev.
A čisto končali pa še nismo.
Pred nami je bila še dogovorjena popoldanska serija delavnic. Materiala nam je zmanjkalo, to že, ampak kaj zmajskega pa bi lahko še ušpičili.
Ker smo malce računali na veter, smo imeli s seboj naše velike zmaje; za vsak slučaj, če bi se ponudila priložnost za zračni spektakel. Vetra seveda ni bilo (pa tudi, če bi pihalo – v Mestnem parku je polno čudovitih, orjaških dreves, na katerih koreninske sisteme smo skrbno pazili, pa bi turbulence takoalitako preprečile spuščanje orjakov).
A kdaj je še manjko vetra ustavil nadebudne zmajarje?
Razgrnili smo našega trilobita, razvili kakih trideset metrov vrvice – in tekli.
Ja, pravi zmajarji ne tečejo z zmaji. A tokrat je šlo za otroke!
Pisana pošast se je dvignila v zrak …
… in otrokom se je gladko odpeljalo.
Kričanje. Tekanje. Lovljenje orhaškega zmaja. Še več kričanja. Še več dirjanja po travniku.
“A lahko še jaz poskusim?”
“Seveda! Primi vrvico takole …. in teci!”
Otroci so tekli in vlekli, lovili zmaja, ga skupaj nesli nazaj na start, ga pomagali pripraviti za vzlet … in kričaje noreli po travniku. Mestni park je odmeval od čiste radosti; v zraku je bilo toliko veselja, da se je vse treslo.
Je trilobit končal na drevesu? Seveda je … a lačno drevo ni zmoglo pojesti velikana. Potegnili smo ga dol – in ga spustili še enkrat!
In še enkrat, pa še enkrat, pa še …
Ob šestih popoldne nismo mogli več. Še zmaj je bil z močmi povsem na koncu, pa smo ga dali spat.
In tako se je končal eden najlepših zmajskih vikendov, kar smo jih doživeli.
Še danes smo utrujeni; telesa so težka, a glave lahke in zadovoljne. Mariboru smo dali zmaje, nam pa je Maribor dal dosti več, kot smo pričakovali – kot smo sploh lahko mislili.
Toliko ljudem gredo zahvale za to … Evi še posebej, pa Mišelu in Teji in Vladimirju in Dejani in celi ekipi Art kampa, pa seveda vsem, ki so bili tam in soustvarjali ta čudovit festival, praznik ustvarjalnosti in vesele, sproščene kulture.
Največ pa smo seveda dolžni otrokom. Mulcem, ki so delali zmaje, risali, rezali, lepili in vezali; ki so uro in ure tekali z zmaji in za zmajem gor in dol po parku, in ki so nam prinesli toliko veselja, radosti in zabave, da so naši rezervoarji sreče povsem polni.
Hvala vam.