Gradovi so metafora zgodovine. Skoraj večni kljubujejo stoletjem in tisočletjem, skoraj brezčasni stojijo prihodnosti v brk.
Skoraj.
V resnici so gradovi bežni, zgolj sence preteklosti, bolj podobni regratovim lučkam kot blokom granita.
Die Ehre dess Hertzogthums Crain, Janez Vajkard Valvasor, 1689.
Tole je zgodba dveh gradov; pravega gradu, srednjeveške trdnjave, danes že izginule in pozabljen – ter dvorca, s katerega nagačenim truplom se še igrajo, medtem ko gnije, plesni in propada.
Žalostna zgodba je.
Prvi grad, trdnjava na hribu – castrum Moevntz, Unec – je nastal nekje v visokem srednjem veku. Goriški grofje, ki so bili tiste dni vazali oglejskega patriarha, so ga postavili, da bi varovali pomembno križišče poti: kraško oziroma ljubljansko, ki je šla od Ljubljane na Ravbarkomando in prek Pivke na Reko, ter patriarhovo pot, ki je šla od Ogleja do Postojne, pa čez Unec in Cerknico na Bloke in naprej proti Dolenjski, kjer je patriarhija imela posestva (Stično, na primer).
Ta grad jih je fasal v velikem idrijskem potresu leta 1511 in si od poškodb ni nikoli zares opomogel. Tudi časi so se spremenili, pa so si Eggerji zgradili nov grad malo nižje, na platojčku nad poplavno ravnino Unice pri mogočnem jamskem izviru Škratovka.
Eggerji so ta spodnji grad prodali Kobenclom, ti pa so ga v začetku osemnajstega stoletja resno prenovili. V deželo je prihrumel barok, ta zasvajajoča prehrana naroda.
Dvorec Haasberg – Hošperk, Zajčevo? – je postavil sam Carlo Martinuzzi, ki je Ljubljano za kravateljc v barok zvlekel in za katerega je Dolničar rekel, da je praeceptis architecturae optima imbutus – z najboljšimi principi arhitekture naphan. Martinuzzi se je res potrudil; Kobencli so bili navdušeni nad dvorcem, Windischgrätzi, ki so ga prevzeli, ko so Kobencli izumrli, še bolj.
Hošperk je bil najimenitnejši baročni dvorec v slovenskih deželah.
A so dvorci kot gradovi: bežni.
Partizani so marca 1944 dvorec požgali.
Uradno vse štima: Hošperk je bil baza nacistične vojske, štab, zapor za upornike, poveljstvo Gestapa in esesovsko gnezdo. Pomembna in legitimna vojaška tarča – in to absolutno drži. Za to, kar se je zgodilo Hošperku, so odgovorni izključno naciji, okupatorji.
Neuradna, šepetaje namigovana verzija govori o maščevanju, orgiji uničevanja, predvsem pa o prisvajanju, plenjenju in osebnem bogatenju.
Pa zgodbe o lažeh, o grožnjah, o prikrivanju. Windischgrätzi so bili resno bogati; na Hošperku naj bi se našel Rubens, pa Tizian in Duerer … pa kipi, dragoceno posodje, srebrni servisi … pa neprecenljive knjige in listine … pa konji in kočije in avtomobili … pa zlatnina, dragulji in vreče bankovcev.
Vse to je nekam izginilo.
Kar je od Hošperka ostalo, so bili smodeči in krušeči se zidovi. Streha je šla in Narava je začela jemati, kar ji pripada. Baročni park za dvorcem je podivjal in vstopil v stavbo, kot je nekoč noblesa vstopala v park.
Po vojni se nova oblast ni kaj dosti brigala za propadajoči dvorec, ta simbol izkoriščevalcev in parazitov, ki so ga zgradili z žulji in krvjo delavcev in kmetov, simbol brezsramnega razreda, ki ga je veličastna revolucija odpihnila za vedno. Dvorci niso spadali v krasni novi svet.
Šepeti pa so nosili fantastične zgodbe o tistih, ki so se naplenili – tudi v enakosti socializma so bili bogati in močni! – in na vse kriplje preprečevali, da bi se z ostalinami dvorca karkoli zgodilo. Resna obnova bi odprla vsa mogoča neprijetna vprašanja o zakladih Hošperka, poskritih po nekoč meščanskih in aristokratskih, zdaj pa avantgardnih hišah in vilah … ali pa prodanih za valuto v tujino.
Varuhom kulturne dediščine je bilo zato dopuščeno le merjenje in risanje, dokumentiranje, katalogiziranje in arhiviranje. Plahi poskusi rekonstrukcije dvorca so se tu pa tam zgodili, nedokončani projekti ohranitve tega ali onega zidu so se kopičili – predvsem pa so dajali na plan vse bolj nemogoče ideje o tem, kako bi Hošperk pa zares obnovili … kako bo zasijal kot nekoč, ta biser baroka.
Zidovi pa so se veselo krušili naprej.
Zadnji večji udarec po Hošperku je prišel s hrvaškega, iz Petrinje, kjer je bil epicenter potresa leta 2020. Par komajdastoječih zidov se je dokončno porušilo, ostanki dvorca so od tedaj povsem nestabilni, dostop je povsem prepovedan. Edini način, da se približamo ruševinam je – z zmajem!
Bil je lep jesenski dan (četudi svetloba ni bila ravno najboljša) in veter je pihal s tiste redke smeri, pa smo si rekli, da poskusimo še enkrat spraviti kamere nad Haasberg.
Hošperk so postavili v južni kot Planinskega polja, pod Starim gradom. Geografija tu ni zmajem prijazna; strašno težko je izvesti lepo zmajsko fotografiranje dvorca. Le ena – in strašno redka – smer vetra je ustrezna, turbulence nad hribom pa ves čas grozijo, da bodo zmaja zabrisale v visoka drevesa.
Z dvema zmajema smo se lotili dvorca. Eden naj bi ostal na tej strani ruševin in ne preveč visoko, drugega pa bi spustili daleč preko njih, da bi poslikal dvorec še z druge strani.
Zmaji so se pogumno spopadli z vrtinci in so prišli tja, kamor smo jih hoteli spraviti, a je butasta napaka vse skupaj sfižila. AutoKAP sistem, ki počasi vrti fotoaparat okoli svoje osi, da poslika vsenaokrog, se je zataknil, pa rokkakuju ni uspelo ujeti dvorca z one strani.
To nas je spomnilo na divje fotografiranje izpred sedmih let, ko smo v zrak spravili čisto majhno kamero in je divji veter vse skupaj tako premetaval, da smo uspeli dobiti eno samo fotografijo ruševin – pa še ta je bila komajda sprejemljiva …
Zob časa gloda zidove, gradovi in dvorci so bežni.
A kljub vsemu, bil je lep jesenski dan.
Stari grad je bil odet v rumene, rdeče in rjave odtenke …
Unica je svoj tok po Planinskem polju prav po kačje kljukala in vijugala …
Vode so bile visoke, a se še niso razlile po polju …
250 let star most še nosi Patriarhovo pot …
In najlepši baročni dvorec na slovenskem še propada; kamni letijo z njega kot semena iz regratove lučke, ko pihnete vanjo …
Zmajske fotografije posnete z Insta360 na Cindy delti in z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokkakuju. Oba zmaja je izdelal Janez, najboljši slovenski kreator zmajev, šef Dr.Agon kites.