Počilo je v srednjem miocenu

… in to precej naglas.

Zemlja je bila takrat – 12 milijonov let nazaj let – malce drugačna kot danes. Arabski polotok in gorovje Zagros sta ravnokar trčila v Evrazijo in odrezala Tetido od Indijskega oceana, Afrika pa je butnila v Iberijo in zaprla Gibraltar – kar je potem privedlo do takoimenovane mesinske krize slanosti, ko se je Sredozemsko morje scela posušilo.

V delu Evrope med Alpami in morjem na vzhodu je tiste dni od izvira v dinarskih gorah proti zalivu Paratetide tekla reka, ki se ji ni niti sanjalo, da se ji bo življenje v kratkem povsem spremenilo.

Potem pa je naenkrat nekaj počilo.

To nekaj je bilo več ali manj vse skupaj. Cel svet, kar se reke tiče. Pojavila se je ogromna, več kot 100 km dolga razpoka, v dinarski smeri od jugovzhoda proti severozahodu. Zemlja proti vzhodu je strmoglavila navzdol – kumulativno za skoraj 500 metrov – in nastalo je nekaj, za kar lahko samo veseli geolog uporabi izraz normalen: normalni prelom.

Hribček na fotografiji zgoraj je priča njegovega rojstva; bil je tam, ko se je vse skupaj zgodilo.

Idrijski prelom, kot mu zdaj rečemo (rudnik živega srebra v Idriji je bil v 18. in 19. stoletju prava past za nadebudne geologe, ki so prelom hitro identficirali) je lepo viden na satelitskih fotografijah in LIDAR posnetkih. Morda je kriv za katastrofalni potres leta 1511, ki je porušil praktično vse gradove (in še kaj) po deželi. Še vedno je seizmično aktiven, a ne preveč. Nekje v srednjem pliocenu – nekako takrat, ko je zankleaška povodenj spet napolnila Sredozemlje – je prešel iz normalne prelomnice v desnozmično; zahodni del leze proti severu za kako desetinko milimetra na leto.

Idrijski prelom je resno spremenil površje. Apnenčasta višavja so hitro zakrasela, ob prelomu pa se je pojavil niz udorin, v katerih so potem nastala kraška polja.

Eno izmed polj v tem nizu je Planinsko polje, šolski primer tega kraškega pojava. Kotlina z ravnim dnom, po katerem vijuga reka Unica, obdana s kraškimi griči, ravniki in gorami.

Unica je eden od površinskih tokov prej omenjene pliocenske reke. Idrijski prelom je z njo res grobo ravnal: Paleoljubljanica je morala spremeniti smer, predvsem pa so se ji na pot postavile kraške planote, tako da je morala pod zemljo. Od izvira pri Prezidu – kjer ji rečejo Trbuhovica – kar petkrat ponikne in se spet pojavi. Unica je predzadnji odsek, kjer jo lahko boža sonce, potem pa izgine v Putickove štirne in druge ponore, teče pod Ravnikom in še zadnjič pride na dan – kot Ljubljanica.

Naš hribček – znan kot Jakovški grič, z vasjo Jakovica, ki jo čuva nadangel Mihael, na njem – je še za osamelec rahlo bizaren. Jugovzhodno pobočje (desno na fotkah) je iz krušljivega dolomita, severozahodno iz apnenca. Idrijski prelom gre naravnost čezenj; ko je zemlja počila in se je vse skupaj sesulo, je grič ostal – in zdaj stoji sredi polja nekolikanj tumpasto, kot da ni nikdar dojel, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Jakovica ni prvo naselje na hribčku. Znabiti, da je tam stala železnodobna ali celo neolitska naselbina. So pa na njem našli rimske ostaline, grobišče in morda zaporni zid. Vas Jakovica se prvič omenja leta 1324, varuje jo cerkev nadangela Mihaela, romarska kapela sv. marije v leščevju pa je zgrajena nad svetim studencem (voda menda zdravi očesne bolezni).

Jakovica in Planinsko polje ne kažeta ravno svoje divje preteklosti. Prelom bolj ali manj miruje, pretrte kamnine so skrite pod gozdom in pod naplavinami Unice. A nam drobni namigi znajo povedati zgodbo, če smo jim le pripravljeni prisluhniti.

Ali pa če spustimo zmaja nad njih. 🙂

Vse zmajske fotografije posnete z Insta360, pripeto na The Rokker zmaja.