Sizif na krasu

Viljem Putik (Wilhelm Putick, kot si je pravil, rojen leta 1856 v Popůvkah na Moravskem) je v slovenskem krasoslovju, speleologiji in jamarstvu legendarna, mitična figura – in to povsem po pravici.

Mladi Viljem se je navdušil nad herojskimi ekspedicijami v Moravski kras in nad raziskovalci stare šole – tam je ponor, tu izvir, vmes je jama; spustimo se v neznane globočine in odkrijmo novi svet! Ko je na Dunaju študiral gozdarstvo in kmetijstvo, je, zastrupljen s komaj rojeno speleologijo, hodil še na predavanja iz geologije, mineralogije in petrografije. Kar mu je kasneje prišlo nadvse prav …

Češka je bila tiste dne med najbolj razvitimi deželami Avstro Ogrske, pa je Viljem imel doma precejšnjo konkurenco brihtnih mladeničev za državne znanstvene pozicije. K sreči je bilo cesarstvo dovolj veliko, da se je dalo kariero narediti praktično kjerkoli – tako so Viljema pošiljali gor in dol, dokler ni dobil službe gozdarskega inšpektorja v Ljubljani. Hitro je napredoval – gozdarski komisar, kmetijski inšpektor, višji kmetijski svetnik – in zaslovel kot eden večjih strokovnjakov za te reči pri nas. Zato so ga po prvi svetovni vojni obdržali v Ljubljani; imenovali so ga za gozdarskega referenta in kasneje za višjega kmetijskega inšpektorja pri generalni direkciji. Še po upokojitvi je Viljem Putik deloval kot sodni izvedenec kmetijske in gozdarske stroke. Umrl je leta 1929 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.

Pol Slovenije leži na apnencih in dolomitih, pa je kras takorekoč vsepovsod. Putikove oči so se zasvetile ob vseh jamah, vrtačah, uvalah, udornicah, škrapljah in drugih kraških pojavih, po katerih Slovenija slovi (nenazadnje imamo skoraj 15.000 uradno registriranih jam). Ni trajalo dolgo, pa se je Viljem že tlačil v razpoke in brezenca, kamor ga je vabil raziskovalni duh v upanju, da bo odkril še nedotaknjen podzemni paradiž.

Njegova raziskovanja so hitro postala legendarna. Kam se vse ni spustil, splezal in se stlačil, in česa ni vse premeril, opisal in narisal … Slovensko jamarstvo, speleologija in krasoslovje se morda ne začne čisto z njim, je pa Putik postal pri nas mit, kralj Podzemlja, večni vodič po spodnjem svetu. Nenazadnje se še obred sprejema mulcev med prave jamarje imenuje- Putikovanje.

Ampak pri Putiku ni šlo samo za herojsko spuščanje v peklenska brezna in za željo priti prvi nekam, kamor človeška noga še ni stopila. Kras je postavljal resna znanstvena vprašanja – kako nastanejo jame? so freatične ali epifreatične? kje teče voda med ponorom in izvirom? kako se polnijo in praznijo presihajoča jezera? – in zahteval resne inženirske rešitve, povezane večalimanj z vodo. Kajti voda je na kraških tleh resen problem.

Na krasu načeloma ali ni vide sploh, ali jo je pa absolutno preveč. Apnenec ne drži vode, zato ta izgine v podzemlje – vodo pa potrebujejo ljudje, industrija in transport. Kje dobiti dobro vodo za hitro rastoči Trst? Kje bodo žejne lokomotive Južne železnice napolnile svoje rezervoarje? Kaj bo gnalo tole novo žago? Speleologi so tako iskali vodo v vedno globljih jamah in breznih, skušajoč priti do tokov velikih podzemnih rek.

Na drugi strani pa imajo kraška polja preveč vode. Kraško polje je navadno precej velika ovalna udornica z ravnim dnom, po katerem leno teče reka, ki izvira na enem koncu polja in ponika na drugem. Tako polje bi lahko bilo … no, polje; a poljščin na njih niso mogli gojiti, ker jih je vsaj dvakrat na leto zalila voda, ko so se ponori vdali pred talečim se snegom ali jesenskim deževjem.

Kraška polja so se zaradi posebnih geoloških in hidroloških razmer razvila v edinstvene ekosisteme, polne redke flore in favne. Prelepa na pogled so magnet za obiskovalce in gonilo turizma – in vse to je vestnim avstroogrskim birokratom resno dol viselo. Nekoristna zemlja! Meliorirat! Prideluj hrano! Delaj!

Kot višji agrarni svetnik je bil Putik med drugim zadolžen za melioracijo serije kraških polj Notranjskega podolja, ki jih je redno poplavljalo (Cerkniško je zaradi tega celo slovelo). Ta serija polj sledi Idrijskemu prelomu in gredo po vrsti od Prezida prek Loža in Cerknice do Planine, vsako s svojo ponikalnico.

Putik je gledal, kako reke po vrsti ponikajo in se ponovno pojavijo – in je prvi zatrdno ugotovil, da so vse te reke v resnici ena in ista reka. Trbuhovica pri Prezidu, Obrh na Loškem polju, Stržen na Cerkniškem, Rak v Rakovem Škocjanu, Unica na Planinskem polju … vse so, skupaj s Pivko, ki izgine v Postojnsko jamo, del istega porečja; njihove združene vode privrejo na dan v števinih in močnih izvirih na robu Ljubljanskega barja – kot Ljubljanica.

To je bilo sicer strašno zanimivo, a Viljem ni bil čisti znanstvenik, temveč mož na misiji: spremeniti poplavna polja, vlažna in nekoristna, v žitnice, v kmetijski paradiž, veselje in ponos cesarsko-kraljevi. Pa je svoje melioracijske prste najprej stegnil po Planinskem polju, pet kilometrov dolgi in dva in pol široki udorini kakih 30 kilometrov jugozahodno od Ljubljane.

V veliki Planinski jami na jugozahodnem koncu polja se združijo vode Trbuhovice, Obrha, Stržena in Raka, ki pritečejo iz Rakovega rokava, ter Pivke, ki iz Postojnske jame teče v Pivški rokav – in skupaj planejo ven kot Unica. Podzemno sotočje je povsem noro, Putik je seveda lezel v jamo, bil navdušen, in veslal do konca obeh rokavov, viziral in risal načrte jame, in meril pretoke.

Unica torej divje plane iz Planinske jame, potem pa se na ravnem polju povsem umiri in leno meandrira po ravnici, dokler na severovzhodnem koncu polja ne doseže apnenca in ponikne v seriji ponorov in požiralnikov. Ti požirlaniki pa niso ravno resni pivci … kakih 60 kubikov na sekundo še pogoltnejo, običajni pretok Unice pa je tam okoli 25. A ko Unica spomladi in jeseni naraste in jim pripelje tudi do 130 kubikov vode vsako sekundo – požiralniki obupajo.

Takrat se Unica razlije in Planinsko polje postane krasno jezero. Krasno jezero za nas – a zoprna nadlega za kmete in za birokrate kmetijskega ministrstva na Dunaju. Viljem, pojdi in zrihtaj tole vodo, so mu rekli. In Viljem je šel.

Viljem je hitro ugotovil, da bo težko kaj storil glede pritoka – veliko preveč vode prihaja iz polj tja proti Prezidu, Pivka pa sploh ni kraška reka – morda pa bi se kaj dalo narediti z odtokom. Jurski in kredni apnenci na robu Planinskega polja so prepustni, a so vsi pretrti in zdrobljeni, pa se požiralniki mašijo … Jame nad robom polja so fosilne, a če bi le našel par velikih aktivnih jamskih rovov, pa bi jih povezal s požiralniki – to bi lahko rešilo ves problem!

Pa je šel tja na Lanski hrib in iskal, se tlačil v razpoke, meril znane jame (ki so očitno nekoč odvajale vode Unice!), odkrival nove – in kopal.

Točno kaj je Viljem odkril, še danes ni jasno – oziroma je to postalo teološko vprašanje slovenskega jamarstva. Njegova “Lippertova jama” – jama z vodnim tokom, 75 metrov globoka – se je v letih po njegovi smrti enostavno izgubila, pa imamo danes dve verski sekti; Iskalci trdijo, da Lippertova jama obstaja in da jo je treba le ponovno odkriti, Najdenci pa utrujeno kažejo na Najdeno jamo (ki jso jo našli že leta 1937 in precej ustreza Putkovemu opisu “Lippertove”) in pravijo: “Tukaj jo imate, bizgeci …”

Viljem pa se ni toliko ukvarjal z imeni jam, ampak je raje kopal. Njegova ideja je bila preprosta – če poglobi in razširi požiralnike in jih poveže za vodnimi jamami v zaledju polja, se bo pretok povečal, požiralniki bodo popili več Unice, poplav več ne bo, in jalovo Planinsko polje bo postalo plodno. Pa si je zamislil, izdelal načrte in ob pomoči radovednih domačinov izkopal dve veliki luknji, ki jih je poimenoval s krasnim izrazom – katavotroni.

Katavotron je skoraj dvajset metrov globoka navpična luknja dveh metrov premera, ki povezuje strugo Unice z vodnimi rovi pod Lanskim hribom. Mreža na ustju luknje – Putik je naredil leseno, danes je kovinska – brani plavju, da bi zamašilo katavotron.

Ti katavotroni tako popijejo vso Unico, poplav ni več, Planinsko polje je paradiž agrikulture.

Ampak – kot so videli naši zmaji in kot lahko vidite sami – Putiku in katavotronom ni uspelo. Niti približno.

Kras je strašno težko ukrotiti, praktično vsak poskus “melioracije” se je nesrečno končal – pa naj so polja hoteli osušiti ali zajezeriti. Tako je tudi Planinsko polje kljub trudu Putika in drugih ostalo takšno, kot je vedno bilo. Domačini sicer pravijo, da so se redne poplave malce znišale, a travniki so še vedno vlažni, zemlja revna, polje pa je dvakrat letno zalito.

In je čudovito.

Planinsko polje je magičen kraj. Resno kmetijstvo ga nikoli ni spremenilo v dolgočasno monokulturo, na travnikih pasejo, a je krma komaj za konje dobra, ob poplavah pa ga zalije tja do 60 milijonov kubičnih metrov vode.

Nedotaknjenost in redno zalivanje je Planinsko polje naredilo ekološko vročo točko, izjemen in izjemno raznolik ekosistem, na katerem veselo uspevajo drugje izjemno redke rastline in živali.

Od “melioracij” smo tako zadnje čase prešli na ščitenje in varovanje. Planinsko polje je del Nature 2000, njegov južni del pripada Notranjskemu regijskemu parku, celo polje pa bo nekoč postalo del velikega Snežniškega regijskega parka.

Hecno, kako smo se trudili, da bi Planinsko polje “izboljšali”, ko pa je popolno ravno tako, kot je. Ves naš sizifovski trud je bil zaman, polje se – k sreči – ni pustilo našemu napuhu, nečimrnosti in precenjevanju naših moči.

In Putik, Sizif krasa, vedno znova premagan v svoji nori želji pospraviti vso vodo pod zemljo? Vode Unice so odnesle njega, njegov geoinženiring, njegove sanje o plodni ravnici globoko pod Lanski vrh – tako kot so to počele vsaj od srednjega miocena do danes, in bodo še tisočletja in tisočletja.

Putik se je tepel s Planinskim poljem, a viteško. Rad je imel ta prečuden kraj, njegove skrivnosti, reko, ki je mnogo rek, temne globine. Užival je v ugankah, ki mu jih je polje zastavljalo; četudi jih ni uspel rešiti, bi bil na ravnico, kot je danes, ponosen.

Pravijo, da Putik še vedno blodi po podzemlju Lanskega vrha; v starem čolnu se vozi po neznanskih jezerih in vlada svojemu temnemu kraljestvu. Putik, vodnik jamarjev, speleologov in krasoslovcev, zavetnik Notranjskega krasa.

Zmajske fotografije posnete z Nikonom P330 na radijsko vodenem picavetu, ki nam ga je podaril SMAC in ga je v nebo ponesel Originalni modri rokkaku, ter z Insta 360 na Cindy delti; oba zmaja je izdelal mojster Janez Vizjak, Dr.Agon kites.