Včasih te zmajske reči res postanejo malce … smotane. Dnevi so kratki, vetra je malo, tema, mraz in dež pritiskajo na glave. Kraji, ki bi jih radi posneli z zmajem, so daleč od doma, pa se je težko odločiti zanje. Nikdar ne veš, a piha s prave strani, a je prostor dovolj odprt za letenje, je varno spustiti zmaja … in potem prideš tja in ugotoviš, da ne bo šlo – in zmanjka svetlobe, novembrskega dneva je konec.
Zato se v dvomih raje vračamo tja, kjer smo že bili in vemo, da bo šlo, a to pripelje povsem nove zoprnosti. Domov pridemo s sto novimi zmajskimi fotkami kraja, s katerega imamo že tisoče fotk, pa dolgočasimo naše bralce …
Čeprav je res, da so kraji, nad katerimi večkrat letimo, vsakič čisto drugačni in zatorej praktično novi 🙂
Trudili smo se, res. Šli smo na čisto novo in potencialno fantastično lokacijo za zmajsko fotografiranje, pa je zporn in vrtinčast vetet grozli, da bo zmaje vrgel v skupino lačnih dreves – ali pa na daljnovod, ki je tekel vse preblizu. Saj radi spuščamo zmaje, ampak toliko pa spet ne.
Potem smo se odpeljali na drug potencialen kraj, pa je pihalo z napačne smeri in spet ni šlo. Pa smo obupali nad novotarijami in se zapeljali na enega od krajev, ki smo ga že večkrat slikali in še večkrat obiskali.
V močvaro.
Severni del krajinskega parka Radensko polje je prekrasen, čaroben in čuden. Vijugave ponornice, estavele in izviri, mokrišča, gaji in jezerca … nad njimi pa tečni vetrovi – in ker je Radensko polje v resnici dolina, ki teče od severa proti jugu, zahodnik še najbolj.
Uganite, od kod je pihalo …
Pa smo doživeli reči, ki jih v bistvu ne bi smeli. Kot to, da je kamera posnela svojega lastnega zmaja v letu, Originalnega modrega rokkakuja, ki je vlekel kot hudič, dvigniti pa se ni mogel (ali hotel):
Zmaji so noreli sem in tja po nebu in grozili, da se bodo zapletli. Kamere so plesale nad močvirjem, beli Oblaček pa je bil tako poreden, da je Ivor kmalu rekel, da ima dovolj, in preostanek seanse raje razpletal spet povsem zapletene Obačkove vrvice.
Pozno je bilo, sonce se je na tej strani že skrilo za goro, ampak nekaj zmajskih fotk je pa le uspelo. Tale estavela (hecen kraški pojav, ki je glede na količino vode lahko izvir ali pa ponor), ki ji pravijo Mihovka in je ena večjih pri nas:
Zagradec se je še kopal v novembrskem soncu …
… ponori pa so peljali vode Podlomščice in Dobravke v podzemlje.
Morda smo bili malo manj navdušeni nad seanso (ura je bila že preč, sonce je šlo, veter je bil divji, višine zmajev nizke) – a je Radensko polje res prekrasno. Spuščanje zmajev je bilo zabavno (v takem vetru pa sploh) in nekaj fotk je uspelo. Bravo mi!
Seveda se še vrnemo … ampak še prej pa res moramo ujeti kaj povsem novega 🙂
Zmajske fotke posnete z Insta360 kamericami na Cindy delti in na Originalnem modrem rokkakuji, ki jih hje izdelal mojster Janez, Dr.Agon kites.
