Mulca je res bolelo.
Sklenina na levem spodnjem podočniku je počila in zdaj ga je vsak dotik mrzle vode ali vroče hrane spravljal ob pamet.
Stare, preverjene žavbe seveda niso pomagale, molitve k Veliki Materi tudi ne, pa ga je mamica zvlekla k zobarju. Zobni vrač – stomatologija je od nekdaj bila mračna veda – je razpoko očistil in mulcu naredil plombo.
Nam bi se morda zalivka zdela malo čudna, ker je vrač uporabil čebelji vosek, a je delovala. Bolečine ni bilo več, zob je lahko spet veselo grizel.
Ta zobarska intervencija se je zgodila nekje na Podgorskem krasu, kakih 6.500 let nazaj.
Čeljustnico s popravljenim podočnikom so nali v jami, katere vhod se odpira v kraškem robu (puščica):
Neolitska stomatologija 🙂
Podgorski kras, planota med Slavnikom in Kraškim robom, je dandanašnji precej samoten kraj. Nenavadna pokrajina, ki ji ni para v Sloveniji, spominja na kamnito savano; visoke trave se zibljejo v vetru, puhasti hrasti, brini in razno trnovo šavje počasi zarašča davno opuščene pašnike (no, je treba priznati, da mladi oživljajo Podgorski kras in da se črede vračajo).
Pa ni bil vedno tak, zapuščen in vetroven. Davno nazaj so Podgorski kras prekrivali tako bujni gozdovi, da so ostali v našem kolektivnem spominu tudi po tem, ko je še poslednji orjaški hrast odšel podpirat Benetke.
Še v petnajstem stoletju so ljudje pomnili Podgorski kras kot nekdanji paradiž, kot izgubljeni raj. Dobesedno:
Tale prizor na izjemnih freskah v hrastoveljski Sveti Trojici (nad cerkvico smo pred kratkim leteli!) tik pod Kraškim robom kaže izgon Adama in Eve iz raja in njuno življenje po tem.
Vidite, kako je Janez v raj naslikal cel gozd visokih, čudovitih hrastov? To so hrasti Podgorskega krasa. Ko je kača Evi dala … želod … so prvi par ljudi vrgli ven, v deželo vzhodno od raja; tam Adam obdeluje zemljo v potu svojega obraza, Eva rojeva v bolečinah, hrastov pa ni več … žalostni štori je vse, kar je ostalo od rajskih gozdov.
Ta freska je eden najzgodnejših okoljskih protestov – o Marija, glej kaj počnejo! – krik proti pohlepu in uničenju, žalostinka za vedno izgubljenim zakladom.
Uničenje podgorskih gozdov se je v resnici začelo precej pred prihodom vojščakov svetega Marka in njihovih sekir. Enkrat takrat, ko je naš zobni vrač delal plombe iz voska, v četrtem in tretjem tisočletju pred našim štetjem, ko se je začela neolitizacija. Z juga so sem prišli pastirji in kmetovalci, prinesli semena in prignali črede, ter se naselili v deželi med gorami in morjem.
Gozdove so izkrčili s požiganjem, da so si naredili pašnike in polja, drevesa so sekali za les, ovce in koze pa so požrle, kar je ostalo.
Čas je takrat tekel počasi, a vztrajno. Odkrili smo kovine in žgance, ljudje so se množili in pokrajina se je spremenila. Kamnov je zmanjkalo in kamena doba se je iztekla; napočila je bronasta doba in na Podgorskem krasu so se pojavile povsem nove oblike bivanja.
Gradišča.
Gradišča so si ljudje navadno postavili na vrhovih in grebenih (a ne vedno). S kamnitim zidom obdano selišče je kmetom in pastirjem dajalo zavetje in dober pregled nad okolico.
Bronasta doba ni bila posebej nasilen čas. Gradišč je bilo ti precej, a dežele ljudje še niso napolnili do logističnega maksimuma, trgovina se je počasi, a veselo širila, in Velika Mati je še od neolitika sem pazila na svojo deco.
So se pa težave že kuhale. Svet se je hitro spreminjal, nove ideje in nove tehnologije so prihajale v valovih – in Podgorski kras, četudi malce samoten in ne ravno ploden v primerjavi s furlansko nižino, je postajal vse bolj privlačen za druge.
Kras leži na križišču poti. Pa ne le lokalnih, od morja v notranjost Istre, ali iz iz ravnic Furlanije na Kvarner: tu blizu so Postojnska vrata, najnižji prehod jugovzhodnih Alp, prek prelaza Okra pod Nanosom je že takrat tekla ena najpomembnejših trgovskih poti, ki je povezovala Mediteran s Panonsko nižino in Severno Evropo: Jantarna pot.
Kraji, ki ležijo na strateško tako pomembnem območju, pa hitro padejo v oči lačnim. Podgorski kras je postal tarča.
Nekje v dvanajstem ali enajstem stoletju pred našim štetjem je z juga sem prišlo novo ljudstvo. Govorili so indoevropski jezik, svoje mrtve so pokopavali v žarah; nosili so meče, narejene iz nove, trše kovine – in ime, ki bo za vedno vrezano v te kraje.
Histri.
Bronastodobni staroselci in njihova boginja, Velika mati, niso imeli šans. Začela se je železna doba.
Železna doba je bila precej drugačna od bronaste idilije. Odpirale so se nove poti, ove ideje in rešitve so omogočile preživetje vse več ljudem, rast prebivalstva je silila ljudstva v svet, plemena so šla na pot, se bojevala in zavojevala. Kot Histri, na primer.
To je tudi najzgodnejši čas, ki je pustil sled v našem skupnem spominu. Čas Jazona in Argonavtov, ki z zlatim runom bežijo iz Kolhide po Donavi, Savi in Ljubljanici do Jadrana, Kronosovega morja. Čas Kolhijcev, ki besno lovijo Jazona, pa jih lepote Istre očarajo, da pustijo vse in se gladko naselijo tukaj.
To je zora našega sveta.
Eno večjih, najlepše ohranjenih in praktično neraziskanih železnodobnih gradišč na Podgorskem krasu leži na hribu Gradišca med Črnotičami in Prapročami, nedaleč od padca planote v prepad palmanovske prelomnice.
Marija Snežna.
Marija Snežna je edino gradišče na ravniku – vsa ostala so postavili prav na kraški rob – in je najverjetneje bilo vodilno gradišče Podgorske skupine, teritorialna občina. Pod nadzorom je imela sekundarna gradišča z razgledi na dolino spodaj: Mojbrno, Zjat, Kovk, Zanigrad, Podpeč, Brgode, Steno in Mozarja, morda Kastelec in Vahto – in morda celo gradišče Socerb na severozahodu.
Ne vemo kaj dosti o Mariji Snežni in njenih ljudeh. Edini, ki je tu kopal, je bil Marchesetti na prelomu med devetnajstim in dvajsetim stoletjem.
Ne vemo, če je vrh gradišča, na akropoli, stalo železnodobno svetišče. Ljudje pravijo, da ima hrib še danes neko posebno energijo, tako da najverjetneje je. A komu bi tako svetlišče lahko bilo posvečeno?
Boginja Velika mati, ki je od kamene dobe sem pazila na svoje otročiče, je odšla skupaj z bronastodobnimi ljudmi. Prišleki, Histri železnih mečev, so s seboj prinesli svoje bogove – je pa zanimivo, da so skoraj vsi njihovi bogovi, za katere vemo, v resnici … boginje.
Ika in Irija. Borija, boginja vetra (ta je burji dala ime). Nimfe, ki so jim rekli Nebre. Sentona, Jutosika in Trita. Pa Eja in Sejksomnija bela.
To so Magnae materae, boginje matere.
Kolo zgodovine se od tu začne sukati vse hitreje. Deseto, osmo, peto stoletje pred našim štetjem … V srcu apeninskega polotoka je nastalo in hitro raslo mesto, katerega usoda je bila vladati svetu.
Rimljani so prišli, videli in zmagali. Oglej so ustanovili leta 181, v parih letih so Histre pregnali s Krasa in severne Istre, leta 177 so rimske legije razrušile Nezakcij, prestolnico Histrov. Njihv kralj Epulon, kralj pijancev, kot so ga žalili Rimljani, se je pokončal sam; Histri so bili premagani, postali so podložniki Rima.
Boginje so še pazile na njih; le rimske priimke so si nadele: Eja Avgusta, Irija Venera.
Brezsramo ukradeno iz članka dr. Vesne Girardi Jurkić: Posebnosti autohtonih kultova u rimskoj Istri.
Potem je prišlo krščanstvo in boginje so morale zapustiti te kraje. Nekje v prvem stoletju našega štetja so tudi ljudje zapustili Marijo Snežno; nikoli več se niso vrnili v gradišče.
Po več kot dveh tisočletjih se je kaštelirska kultura končala.
Ampak … boginje matere niso nikoli daleč stran. Velika mati vedno skrbi za svoje otroke. Ne zanima je, ali jo častijo in ji darujejo – ali če sploh poznajo njeno ime. Skrbi za nas, ker smo vsi njeni.
V drugi polovici sedemnajstega stoletja so na vrhu Gradišce, prav na sredi gradišča, postavili cerkvico in jo posvetili Mariji Snežni.
Velika mati – zdaj kot Marija, božja mati – se je vrnila.
Če pustimo domišljiji, da malo poleti – morda je Marija Snežna zasedla prostor, kjer je nekoč bivala Sejksomnija, boginja Histrov. Seixomnia Leucitica, znana s posvetilnega napisa, ki so ga našli med Rovinjem in Balami, ima ilirsko ime in grško-rimski priimek. Leucitica pomeni bleščeča, svetla, bela …
Prvo stoletje pr.n.š. Ukradeno iz članka Un’Iscrizione Rovignese: Seixomniai Leuciticai Polates, Mateo Gallo (2018).
… snežna?
Pristanimo nazaj. Cerkvico je med leti 1663 in 1665 postavil mojster klesar in stavbar Anže Felicijan iz Rodika. Svoje ime je ponosno vklesal nad portal: ANSE FELICIAN.
Marija Snežna je majhna, ljubka cerkvica, z ljubkim zvonikom na preslico in angelom nad vhodom, ki so ga izklesale grobe, a ljubeče roke. Ta angel so ljudje – ljudje Črnotič in Praproč, ljudje Podgorskega krasa, ljudje gradišč in jam pod Kraškim robom.
Šest tisoč petsto let je minilo, odkar je vrač stomatolog pozdravil zob mladeniču. Vmes so nastala gradišče, prišli so Histri, boginje so plesale, Rimljani so zavzeli, Slovani so prišli, kraljestva so rasla in propadala, države so se združevale in razpadale.
V nebo nad kaštelirjem Marije Snežne poleti zmaj.
Spodaj na s soncem obsijanem griču pa otrok razposajeno teče proti kamnitemu zidu. Pod budnim, mirnim očesom svoje mame – Velike matere, Sejksomnije bele, Marije Snežne – ponavlja korake tisočerih otrok.
Zmajske fotografije posnete z Insta360 na Originalnem modrem rokkakuju, ki ga je izdelal Janez, Dr.Agon kites.
Hvala, zelo zanimivo. Bom šel pogledat, seveda!
Super si napisal!
Zelo zanimivo