Jesen je šla na polno, pa smo se odpravili na Planinsko polje, da bi ujeli jesenske barve, ki grasijo njegovo obrobje – pa smo čisto pozabili na jesensko deževje, ki je padalo nekaj dni pred tem.
Potke, ki gredo križemkražem čez polje so že tako zaprte za avtomobile (krhki ekosistem potrebuje vso zaščito, ki jo lahko dobi), zdaj pa je voda nekaj potk zaprla tudi za pešce – med njimi prav tisto, ki smo jo imeli v mislih, pa smo morali pozabiti nanjo, ker bi sicer imeli mokre tako noge kot zmaje.
Čuden dan je bil. Pa ne da bi tukaj prvič leteli in bi nas kaj presenetilo, sploh ne: prav na tem mestu smo poslikali jesenske povodnji, poletno vročino in pomladno bujnost (pa še zimsko pravljico enkrat dolgo nazaj) – in res je neverjetno, koliko različnih obrazov zna kazati to klasično kraško polje …
Čudna svetloba je padala na Planinsko polje. Čuden veter je podil čudne oblake po nebu; ti so vzbujali neugoden vtis, da se znajo v vesele kumulonimbuse preoblikovati, pa je bilo kar malce zoprno držati dvesto metrov strelovoda v roki …
Čuden veter je gnal oblake, močan in temen. Takoj ko je rokkakuja na petdesetih metrih višine zagrabila reka hitrotekočega zraka, je zmajsko fotografiranje postalo naporno. Še Cindy delta, ponavadi tako prijazna in mirna, je muhasto in malce zlovoljno vlekla štrik.
Gaj je bil blizu, pa smo zmaje raje privezali za drevo. Malo zaradi oblakov, malo zaradi napora, malo pa zato, da bi imeli proste roke za kakšnega mrzlega. Ker smo nadvse vestni in natančni, pa smo s seboj vzeli le eno gurtno.
Bi se dalo dva zmaja privezati na en trak, zasidran okoli drevesa? Se ne bosta zapletla in strmoglavila?
Izkazalo se je, da ni težav: delta in rokkaku imata tako različen profil leta, da ni bilo nobene možnosti za katastrofo na nebu.
Ne le, da je Cindy letela pod precej večjim kotom in torej dosti višje kot Originalni Modri rok – tudi horizontalno sta, kdo ve zakaj, letela kakih štirideset stopinj vsaksebi.
Čudno, čudno. Ampak kakorkoli že, pogledi na napol poplavljeno Planinsko polje so bili spet veličastni. Nabrekla Unica je radovedno lezla iz svoje struge, se veselo razlivala po mokrotnih travnikih in raziskovala okolico.
Ta skoraj pravilni ritem poplav in osuševanja oblikuje izjemen ekosistem Planinskega polja že vsaj nekje od srednjega miocena.
Kar nanese kakih dvanajst milijonov let …
Packa v času smo, kot so zmaji le packe na nebu.
Packe na nebu, ki lovijo trenutke v neustavljivem in neopaznem procesu – in z njimi lepoto, ki jo vedno znova ustvarja.
Zmajske fotke posnete z Instami na Originalnem Modrem rokkakuju in na Cindy delti. Oba zmaja je izdelal Janez, dr.Agon kites.
1 thought on “Mokrotno presenečenje”