Ja, ja … vemo. Kot se nam je dogajalo z Barjem, se nam zdaj godi s Planinskim poljem – skoraj vsak vikend smo tam, kot obsedeni. A kaj moremo, če je pa tako zanimivo, spreminjajoče se, prekrasno …
Ko smo se tako peljali na žur ob deseti obletnici kovačije Emberborn, nam je pogled z avtoceste zdrsnil na Planinsko polje in razkril presenečenje: majske plohe so razlile Unico, polje je bilo spet pod vodo.
Take priložnosti za zmajsko fotografiranje pa res nismo mogli zamuditi …
No, v resnici je Janez, ki se je tedaj že vračal z žura v Dolenji vasi, prvi opazil, da je Planinsko polje skoraj jezero; ko smo se tjakaj privalili ostali, je bil stari modri rokkaku že visoko zgoraj, Insta360 pa je že veselo fotografirala poplavljeno polje s ptičje perspektive.
Veter je bil, kot se za Planino spodobi, divji in vrtinčast; stari dobri rokkaku se je na vse kriplje trudil, da bi posnel čimveč različnih fotografij, ko ga je metalo z leve na desno in nazaj, ko je na sunkih vetra vzpenjal in v vrtincih spet padal.
Konec maja je bil nenavadno (čeprav bi lahko v luči spreminjajočega se podnebja morda rekli – navadno) moker. A dež na teh koncih je bil blag, preblag za to, da bi Unica prelila Planinsko polje. Unica je kratka in čokata, komaj deset kilometrov toka ima, in griči za izviri se niso mogli namočiti dovolj. Kako je torej rokakku lahko snemal poplavljene travnike?
Zaradi apnenca. Vse gore od Ljubljanskega barja do Snežnika in naprej so iz te vodotopne kamnine, ki se rada z dežjem zaplete v ples, iz katerega nastane kras. Kras pa je čuden.
Unica v resnici sploh ni samostojna reka, ampak je del skrivnostnega in precej edinstvenega toka vode od meje s Hrvaško do Save. Je del velike reke, ki se pojavlja izpod sten in izginja nazaj v podzemlje in ima vsaj sedem imen – se pravi, njeni površinski toki jih imajo. Trbuhovica, Obrh, Stržen in Rak tvorijo njen jugovzhodni del; Pivka, ki je ustvarila znamenito Postojnsko jamo, jugozahodnega. Obe veji velike reke se združita v Planinski jami, v enem največjih podzemnih sotočij na svetu, in skupaj prihrumita iz jame na sonce kot Unica, kraljica Planinskega polja.
Ko ima Unica dovolj kljukanja pa polju, pri Lazah in Jakovici spet doseže apnenec in še šestič izgine v podzemlje. Ko se spet vrne na plan v izvirih Ljubljanice, je divje vodne jage konec: Ljubljanica je normalna reka, mirno in brez pretresov teče prek Barja v Savo in naprej v Donavo in Črno morje.
Skratka, Unica se samo zdi majhna. Njeno padavinsko zaledje je tako širno, da v resnici sploh ne vemo točno, kolikšno je – precej čez sedemsto kvadratnih kilometrov. Ko po teh širjavah pada dež, pa naj bo še tako blag, se vsa ta voda zbere v Planinski jami in izbruhne na Planinsko polje; požiralniki na drugem koncu niti slučajno ne zmorejo popiti vsega, Unica prestopi bregove – in bujni zeleni travniki se spremenijo v jezero.
Načeloma se to Unici zgodi dvakrat na leto, ko se spomladi tali sneg in ko pride jesensko deževje. A včasih tudi majske plohe presenetijo požiralnike, da se nečimrne gore lahko ogledujejo v gladini nepričakovanega jezera.
Seveda je prekrasno – je pa tudi strašno zoprno za kmete, ki bi radi izkoristili črno, navidez plodno zemljo Planinskega polja. Poljščine? Pozabite, utopile se bodo. Paša? Lahko, a živina ne mara stati do kolen v vodi. Seno, otava, otavič in kar je še tega? Da se, če hitro kosite – a napol močvirsko rastlinje ni najbolj hranilno, pa še metljaji se skrivajo v njem. Planinsko polje ni kmetom prijazna ravnica …
A za zmaja s kamero je polje povsem magičen kraj. Tudi če ga spustimo vsakič z istega kraja in obrnemo kamero v isto smer, niso slike nikdar iste.
Kar seveda pomeni, da pridemo spet … kmalu! 🙂
Zmajske fotke Planinskega polja posnete z Insta360, ki ga je v nebo ponesel Stari Modri rokkaku, izdelek mojstra Janeza, Dr.Agon kites.
