Ste mislili, da smo pozabili? Da smo vnemar pustili najboljše poletne festivale, zatajili Indonezijo?
Ja, itak.
Tale zgodba se je sicer začela pred skoraj tremi leti na sveče požetem polju bombaža nekje pri Hubbliju, sredi Karnatake. Aji in Gregor sta uspela prepričati slovenskega trilobita, da je v praktičnem brezvetrju v modro dekansko nebo potegnil tri indonezijske kobre, pa sta malo pomoževala.
Gregorja je zanimalo, zakaj so Indonezijci sešili ravno kobre – morda zato, ker živijo tam, kjer je Aji doma: v Yogyakarti na Javi?
“Seveda živijo pri nas.”
“O!”
…
“Kobre so tudi tukaj.”
“Kje?”
“Na tem polju.”
“Aja?”
“Ja, par minut nazaj je šla ena mimo. Taka polja so jim strašno všeč. Dober lov pa to.”
K sreči so tisti dan kobre bolj letale kot pikale.
Skratka, tisto zmajsko popotovanje po Indiji je bilo fantastično. Pojali smo se po Gujaratu, Goi in Karnataki – ko pa je prišel čas za slovo in smo stali na tekočih stopnicah, ki so peljale do Odhodov na letališču v Mumbaju, je Aji razširil roke in rekel:
“Morate priti v Jogjo, k meni domov. Bo festival, pa žur, pa vse. Jogja unlimited!”
Dve leti in pol po vabilu s tekočih stopnic pa sta se Viktor in njegov oči vkrcala v letalo, ki ju je ponesel v Jogjo, v starodavno mesto Yogyakarta. Mislila sta, da bosta s prijatelji spuščala zmaje, pa da bo kak žur, pa da si bodo morda šli kaj zanimivega ogledati.
Do neke mere sta imela prav.
“In potem bomo šli sadit drevesa, potem do enih slapov, pa v tovarno tempeja, potem pa -“
“Potem pa bomo zmaje spuščali.”
No, ja … prej bomo šli še do želv, pa v tempelj, pa …”
Otok Java je paradiž. Pa ne le zaradi prečudovite narave, pa smaragdnih riževih teras, pa visokih palm, vulkanov in slapov, pa izjemne zgodovine, starodavnih templjev in prelepih mest.
Java je paradiž zaradi svojih angelskih ljudi.
In ti angeli so se odločili, da bodo Viktorju, Gregorju in ekipi pokazali čisto vse.
Mednarodni zmajski festival v Yogyakarti spravi v življenje fantastična ekipa, na katere čelu je neutrudljivi mojster Setyo Aji R. Vitkor in Gregor sta tako pričakovala dolge dni trdega dela na zmajskem polju, zgodnja vstajanja in pozna onesveščanja v posteljo od vsega hudega.
Ja, bilo je naporno, a ne zaradi zmajev. Niti slučajno ne.
Jogjaši so namreč prepričani, da o nečem ne moreš vedeti kaj dosti, če tega nisi osebno izkusil. Recimo, tempe. Tempe je tipični javanski prigrizek, narejen iz fermentirane soje. Mariniran v začimbah in spečen je naravnost božanski. Verjetno najbolje, kar soja zmore.
Ampak – ali lahko sploh okusiš tempe, če nisi najprej naredil tempe?
Jogjažani pravijo, da ne. Pa so zmajarje zvlekli – v tovarno tempeja!
S to filozofijo so se ljubeči gostitelji znesli nad zmajarji še večkrat.
Lahko uživaš v senci dreves, če nisi posadil drevesa?
Pa so zmajarji sadili, ker vedo, da je najboljši trenutek za posaditi drevo bil pred tridesetimi leti, drugi najboljši pa je zdaj.
Kako lahko uporabljaš nož, če nisi skoval noža?
In to ne kar nekega noža, ampak kris: ponos javanskih kovačev; asimetrično bodalo, ki je dandanašnji predvsem obredno, je pa znalo služiti svojemu osnovnemu namenu še ne tako dolgo nazaj …
Da bi zmajarji uporabljali kris, je težko pričakovati; častitljivo javansko bodalo je svojo slavo pridobilo v spopadih, napadalcem je blesk sonca z rezila vlival strah v kosti, uporabljali so ga v obredih in za usmrtitve – te pa so v današnji zmajski kulturi redke (celo za take grozljiva dejanja, kot je rezanje papirja s škarjami za blago) – so pa veselo udarjali po razžarjenem jeklu.
Če preštejete luke, zavoje na krisu, vidite, da jih je neparno število – tako kot je zapovedano od nekdaj.
Lahko uživaš v življenju, če nisi nikdar življenju pomagal, da se širi in uspeva?
Tile drobceni čudežki so živi, ker jim pomaga Kelompok Konservasi Penyu Mino Raharjo – organizacija, ki se ukvarja z ogroženimi morskimi želvami, kot to pove beseda konservasi v njenem imenu (Bahasa Indonesia je čudovit jezik: konservasi, edukasi, relaksasi, komplikasi …). Pa so zmajarji šli na plažo Goa Cemara in pomagali želvicam pretolči se skozi najbolj nevarne trenutke.
Teci, drobižek, do oceana in naprej!
In tako se je zmajski festivla razlil v nekaj večjega; v potovanje, v obred ustvarjanja. Ustvarjanje glasbe, hrane, orodja, življenja.
In zabave.
Organizatorji pa so šli tako daleč, da so zmajarjem rezervirali sam sončni zahod!
Med tem norenjem po Yogyakarti in okolici se je sicer tu in tam našel čas za zmaje …
… ampak počasi je zmajska ekipa hotela, da gre zares.
In končno je nappočil čas za pravi festival.
Ali pač?
O, ne.
Problem z Jogjo in njeno okolico ni le v tem, da je vse tako čudovito (vulkani se dvigajo nad zelenimi ravnicami, črne plaže ovija bela pena ultramarinskega morja in tako naprej), ampak tudi v zgodovini tega konca Jave. Ostaline davnine, ki jih tu srečamo, se namreč brez težav merijo s sedmimi čudesi sveta.
Borobudur in Prambanan. Budistični in hindujski tempelj, za katera danes skrbi pretežno muslimanska skupnost.
Če bi imeli le eno besedo za opis teh dveh mojstrovin, bi rekli: eleganca. Eleganca ni okrasek, ki ga na koncu natakneš na zgradbo – ali na razloge, zaradi katerega se je zgradbo postavilo: vera, duhovnost, moč, razkazovanje – ključni razlog je prav eleganca.
Prambanan in Borobudur sta brezčasna. Oba so zgradili nekje v devetem stoletju, oba so opustili in (praktično) pozabili nanj. Zdaj s svojimi zvončastimi stupami in proti nebesom dvigajočimi se štrlinami predeta čas – in z njim tkanino skupnosti razlik, ki je še vedno tu in še vedno uspeva. Iz mnogih, eno: iz tisočev izrazov, obdobij, fraz in besed nastaja skupna bahasa, jezik.
Prevesti jezik, v katerem govorita templja, je nemogoče (učeni pravijo, da je vsak prevod ali pomanjkljiv ali pa preveč bujen); za to edinstvenost bo prevod podob in občutij vedno prekratek.
No, zdaj vas pa že malo dolgočasimo, zato brez nadaljnjega:
dobrodošli na desetem vsakoletnem mednarodnem zmajskem festivalu Jogja 2025!
Bolj ko se je bližal dan festivala, bolj so bili fantje iz Jogje (in seveda dekleta) nervozni.
Že tako je držati par zmajarjev na kupu in v vrsti izčrpljujoče. Kaj šele cel zmajski festival, ko ti katerakoli, še tako majhna in navidez nepomembna reč iztiri vse skupaj in imaš namesto festivala katastrofo. Parkirišča. Veceji. Ograja. Varnostniki. Vipovci. Zastave. Šotori. Stojnice. Sidra. Zvočniki. Oder. Luči. Sto in sto stvari gre lahko narobe.
Premalo vetra? Preveč vetra? Dež? Ni panike, to ni nič – kdo se bo z Naravo prepiral – detajli so problem,strup je v majhnih flaškah.
Organizatorjem pa je po glavi hodila še ena reč: IKF Jogja 2024.
Leto nazaj je bil festival v Yogyakarti totalen uspeh. Kakih štirideset ali petdeset tisoč ljudi je prišlo gledat zračni spektakel; vreme je bilo perfektno, veter je bil perfekten, množice so se zabavale, sponzorji so buili srečni.
Kako to preseči?
No, najprej je treba zbobnati na kup odlično ekipo zmajarjev – potem pa na polno!
Kako je šlo, sprašujete?
Uf. Osemdeset tisoč ljudi je viselo na ograji že prvi dan. Drugi dan je vbila gneča še manj opisljiva. Promet se je ustavil, stojnice so oblegale horde veselih in lačnih, vsi so plesali in vse je bolel vrat od buljenja v čudes polno nebo.
Strokovna ocena: v dveh dneh je imel IKF Jogja 2025 vsaj 180.000, če ne 200.000 obiskovalcev!
Gneča je bila tudi na nebu – mednarodni zmajarji so imeli kar težave spraviti svoje leteče pošasti v zrak.
Otroci so seveda noreli …
Javanske kobre so prišle na svoj račun …
In vsi so se hoteli slikati s postavneži, ki so prišli od kdove kje na njihov otok, da bi spuščali zmaje.
Ne da se opisati vzdušja na takem festivalu. A kot pravijo, slike povedo več kot tisoči besed.
Toliko enih lepih reči se je dogajalo …
Recimo, Olin je za vse ekipe sešila posebne praporje – in na vsakega narisala nekaj tipičnega za deželo, iz katere prihajajo (Nemec Ulli je dobil Oktoberfest, jasno).
Slovenski prapor je krasil naš edini otok, pa je bilo veliko heca o tem, kako ima požrešna Indonezija na stotisoče otokov, uboga slovenija pa le enega. Eo najlepših daril, kar smo jih dobili!
Tam so bili izjemni, filigranski zmaji iz Jave.
Pa leteči junaki znamenite Wayang igre s senčnimi lutkami …
Najbolj impozantni pa so bli tradicionalni Naga zmaji.
Od daleč je bilo letalno polje videti kot tempelj.
Desetine, stotine veličastnih, v nebo segajočih struktur je zmajsko polje spremenilo v začasni Prambanan, v efemerni Borobudur: kraj, kjer se nebesa dotaknejo zemlje.
Repi zmajev se dvigajo v nebo, umetelno izrezljane glave pa nas ščitijo tu spodaj.
Zmajska kultura Jave je res izjemna. To ni več spuščanje zmajev kot tako, to je globoko duhovno, skoraj religiozno, brezčasno čaščenje.
Toliko lepote, toliko zabave, toliko energije je bilo v zraku …
… in na tleh.
Glasba je donela (sploh če je Rara pela) …
Zmajarji so bili srečni …
VIPovci so b ili srečni …
… in na koncu so vsi popadali od utrujenosti.
Sploh Juan, ki je moral sredi noči trikrat prati perilo … Še dobro, da mu je Rini pomagala! 😉
“Ichliebedich.”
– Zac, v popolni nemščini, urbi et orbi.
Kkšen fantastičen festival je to bil. Praznik druženja, lepote, odkrivanja – praznik vsega dobreag v življenju. Toliko se nam je dogajalo in toliko smo doživeli v teh nekaj dneh, da si sploh ne morete predstavljati. Čisto zares Jogja unlimited!
Hvala, dragi prijatelji zmajarji; Lubica in Andrea, Todd, Zac in Ismail, gospod Song, in seveda Ulli in njegova račka!
Zahvale pa gredo seveda najboljšim prijateljem – skorajda družini! – iz Indonezije. Aji, Juan in ekipa: upamo, da veste, kakšno fantastično in orjaško delo ste opravili. Čestitke! Aruman in družina, hvala za gostoljubje. Anan in Tony za varna in udobna popotovanja po prelepih kotičkih vzhodne Jave. Olin, prapor je neverjetne! Yuki in Mia, hvala za vse – in hvala, Rara, za tvoj čudoviti glas. Kot je rekel Gregor: brez težav boš pop zvezda!
Čustva nas prevzemajo, pa je čas za pesem:
aku kabèh iki uga layangan
lagi kekejer ing tawang
satengahing bebrayan
embuh dadiné
kepriyé wasanané
aku ara ngerti ara weruh
gumantung karepé si Kuncung
sing nyekel benang
kang dadi dalang
babaring kaanan
Tole je napisal skrivnostni T.; prvič objavljeno v reviji Parikesit 74, ponatisnjeno v obsežni antologiji Javanese Literature Since Independence, ki jo je uredil J.J. Ras.
Skromen poskus prevoda:
zmaji smo
spreletavamo se po nebu
nad središčem sveta
kaj nam prinaša prihodnost
kdo ve
nihče ne ve
vse je volja Kuncunga
on drži vrvice
on odloča
Da zaključio: Jogja 2025 ni bil festival, pot v Indonezijo ni bil izlet. No, seveda je bilo vse to, a tudi dosti dosti več: dogodivščina, ki se je ne bo pozabilo.
Popotovanje, ki se ne more končati.
Hvala vsem za to. Se vidimo prihonje leto, pa leto za tem, vedno in vsakič. Bo že Kuncung zrihtal!
Par fotk smo brezsramno ukradi Lubici, Andrei, gospodu Songu, Toddu in Juanu.
Aja, pa posebna zahvala Žuži in Žaretu – Zmajoljupci – Croatian Kite Association – ker sta tako nesebično posodila par vrtilic in Bucota! 🙂
1 thought on “Jogja na polno: poročilo s poletnega festivala v Yogyakarti”